Jedro

Morebitna nepravilna uporaba oziroma kršitve varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, lastnosti nevarnosti praviloma ne odvzame, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 do plačila, v preostalem pa je tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do vtoževanega zneska 2.100,00 EUR z zamudnimi obrestmi) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 370,49 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da klasična stružnica, na kateri je tožnik opravljal delo, ni nevarna stvar. Nevarnostim, ki izvirajo iz stružnice, je bil tožnik izpostavljen vsak dan. Ker je bil izkušen in strokovno usposobljen delavec, ki je imel na voljo vsa potrebna zaščitna sredstva, delo na stružnici zanj ni moglo predstavljati povečane nevarnosti. Trdi, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi delovanja stružnice, temveč izključno zaradi ravnanja tožnika oziroma nepravilne uporabe pile. Meni, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z uveljavljeno objektivno odgovornostjo tožene stranke, zato sodišče o tej odgovornosti ni smelo odločati. Sicer pa je v primeru, ko postane nevarna stvar zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, potrebno uporabiti pravila o krivdni in ne objektivni odgovornosti. Tožena stranka vztraja, da je zagotovila varne delovne razmere v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Odgovornost tožene stranka za nastalo škodo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika ni podana. Tožena stranka z uporabo pile ni bila seznanjena niti takšnega dela tožniku ni odredila. Tožnik je pilo uporabil samovoljno in brez vednosti tožene stranke, zato je tožena stranka prosta odgovornosti. Tudi če bi tožena stranka dejansko odredila tožniku uporabo pile, bi moral toženo stranko opozoriti na neizvedljivost naloženega dela in odkloniti delo. Nasprotuje dokazni oceni sodišča glede danih navodil tožniku oziroma izpovedi A.A.. Meni, da ta priča ni verodostojna, saj sta s tožnikom sodelavca in prijatelja. Poleg tega dokazni predlog z zaslišanjem A.A. ni bil substanciran, izpoved te priče pa tudi ni skladna z izpovedjo tožnika oziroma je neresnična. Zato bi moralo sodišče verjeti izpovedi nadrejenih delavcev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik se je poškodoval 6. 8. 2014, ko mu je pri obdelovanju obdelovanca na delujoči stružnici izvrglo pilo v glavo. Sodišče prve stopnje mu je ob upoštevanju 20-odstotnega soprispevka prisodilo odškodnino v višini 1.440,00 EUR.

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi 13. 6. 2018 navedel, da je do nesreče prišlo pri delu na vrteči stružnici, ki glede na moč, obrate in pogon predstavlja povečano nevarnost, zaradi česar je tožena stranka objektivno odgovorna. Glede tega je navedel zadostno dejansko podlago za obstoj objektivne odgovornosti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je stružnica nevarna naprava, ki v smislu 149. in 150. člena OZ pogojuje objektivno odgovornost njenega imetnika za škodo, ki nastane v posledici njenega delovanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz same take naprave (zaradi vrtljivosti pogonskih enot in obdelovancev) izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov (II Ips 104/98). Morebitna nepravilna uporaba oziroma kršitve varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, lastnosti nevarnosti praviloma ne odvzame, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Zmotno je stališče pritožbe, da stružnica ni nevarna zato, ker naj se konkreten škodni dogodek ob doslednem spoštovanju varnostnih navodil s strani tožnika kot izkušenega in strokovno usposobljenega delavca ne bi zgodil. Stvar je namreč kljub vsakodnevni rabi nevarna, če jo pod nadzorom ne more imeti imetnik (in ne njegov delavec).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo, saj je dopuščala delo na stružnici z uporabo ročne pile, takšno delo pa je bilo tožniku odrejeno. Tožnik ni ravnal samovoljno in brez vednosti tožene stranke, saj mu je navodilo za delo z uporabo pile dal nadrejeni delavec, pri čemer so bile ročne pile delavcem prosto dostopne. Takšno nedopustno ravnanje tožene stranke potrjujeta izpovedi tožnika in priče A.A.. Tožena stranka teh dokazov z neprepričljivo izpovedjo tožniku nadrejenega B.B. ni uspela izpodbiti.

9. Tožnik je zaslišanje priče A.A. predlagal v tožbi in na prvem naroku 27. 6. 2018 - v zvezi načinom opravljanja dela na stružnici oziroma ustaljeno prakso pri delodajalcu. Dokazni predlog z zaslišanjem omenjene priče je tožnik v zadostni meri obrazložil, sodišče prve stopnje pa s tem v zvezi ni prekoračilo trditvene podlage, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je navedena priča neverodostojna zgolj zato, ker je tudi po odhodu od tožene stranke sodelavec tožnika. Prav tako od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi ob danem navodilu nadrejenega opozarjal na neizvedljivost odrejenega dela z uporabo pile oziroma, da bi bil dolžan odkloniti delo, saj tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik to lahko uresničil brez tveganja za svoj delovnopravni položaj (II Ips 120/2014). Ni mogoče torej zagovarjati stališča pritožbe, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti v smislu drugega odstavka 153. člena OZ.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno kot tudi s presojo sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti. Krivdno namreč lahko ravna tudi povzročitelj škode, ki je poleg tega že objektivno odgovoren za škodo (VIII Ips 110/2016), pritožba pa navedb zoper višino prisojene odškodnine niti ne vsebuje.

11. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo - 250 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).