Jedro

Pri odmeri stroškov priči ji je mogoče priznati tudi kilometrino za prihod z osebnim avtomobilom, če bi zaradi neugodnih prometnih zvez z javnim prevoznim sredstvom bila izguba časa za prihod na sodišče bistveno večja in bi to vplivalo na večje prevozne stroške.

Izrek

Pritožbo se kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s posebnim sklepom odmerilo in priznalo stroške priče A.J., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 19.8.1998, in te stroške v znesku 10.311,00 SIT naložilo v plačilo toženki, ki tako odločitev izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga njeno razveljavitev zaradi ponovnega odločanja na prvi stopnji in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Priznanje vseh priglašenih postavk ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot meni pritožba, lahko pa bi bilo zaradi takega priznanja zmotno uporabljeno materialno pravo, vendar ne gre niti za to. Priča je že na obravnavi priglasila vse postavke stroškov, z vlogo pa jih je specificirala, torej naslednji dan, ko je ugotovila njihovo višino in v roku, ki ji ga je postavilo sodišče. Tožena stranka je že na obravnavi slišala za priglašene postavke in nobeni ni oporekala. Priglašene postavke niso take, da bi z njihovim priznanjem bilo kršeno pravo ali pa moralna in osnovna načela pravdnega postopka, še manj pa razlog za nadzorstveno pritožbo. Zaslišanje priče je predlagala tožena stranka sama in tudi sporočila njen naslov, od koder se je priča pripeljala na obravnavo.

Po podatkih, pridobljenih na podlagi informacij na avtobisni postaji v M., je cena vozovnice iz R. do M. 1.110,00 SIT v eni smeri, v obe dvakrat toliko. Vožnja v eno smer traja 1 uro in 40 minut. Ni sicer znan podatek, koliko je oddaljen kraj T., kjer priča živi, do R., vendar bi ta podatek šel v korist izpodbijani določitvi. V kolikor bi priča uporabila javno prevozno sredstvo, bi za potovanje v eno smer porabila od 3 do 4 ure, na sodišču se je zadržala slabe pol ure, za povratek bi porabila približno enako, ob neugodnih odhodih avtobusa v željeni smeri pa še več. Cena avtobusne vozovnice bi bila torej nižja, izguba časa pa večja. Prevoženi znesek kilometrine priči je torej sprejemljiv in toženka z njim ni oškodovana. Izjema za priznanje kilometrine, namesto javnega prevoza je torej utemeljena.

Dnevnica 1.218,00 SIT je izdatek za prehrano in se v podobnih primerih priznava, ne glede na samo opredelitev.

Preostane še nadomestilo za izostanek iz službe v višini 3.840,00 SIT. Pri odločanju o njem bi sicer bilo koristno vedeti za mesečno plačo in število ur, ki jih je priča prebila zaradi potovanja na sodišče. Toda po podatkih pritožbe je priča samostojni podjetnik, kar je povsem verjetno. Za izostanek šestih ur priznani znesek iz tega naslova predstavlja torej le 650,00 SIT na uro, kar je sicer urna postavka fizičnega delavca za enostavna dela in manj od plačila delavcu zaposlenem pri obrtniku, oziroma bistveno manj od vrednosti polurne postavke odvetnika za čas prebit na potovanju. Zanj priča ni bila dolžna predložiti davčne prijave, ker je povsem verjeten in sprejemljiv. O sestanku priče na upravi podjetja nasam dan glavne obravnave, je pritožba ponudila zgolj trditev, dokaza pa ne, zato te trditve ni bilo mogoče preizkušati. Torej ne gre za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in tudi ne za napačno pravno presojo, zato je odločitev prvostopnega sodišča potrjena po točki 2 člena 380 ZPP, s pritožbenimi stroški take pritožbe pa po načelu uspeha ni bilo mogoče obremeniti nasprotne stranke.

Določbe starega Zakona o pravdnem postopku so bile v tej odločbi uporabljene po prehodni določbi člena 498 veljavnega Zakona o pravdnem postopku.