Jedro

Stranka mora zahtevati izločitev sodnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, sicer je v svoji pravici prekludirana.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20.10.2006, v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 19.4.2007, in popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.6.2007 M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let in posebni pogoj, da v roku enega leta plača oškodovancu A.d.o.o. v stečaju 6.006.969,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1997 do plačila. Kot stransko kazen je obsojenemu izreklo denarno kazen 300.000,00 SIT. Oškodovancu A.d.o.o. v stečaju je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 6.006.969,00 SIT, s preostankom pa ga je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.4.2008 pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega dne 30.7.2008 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno odločbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:* da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; * da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; * da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti; B-2.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navajajo nobene določbe Zakona o kazenskem postopku, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili. Vrhovno sodišče se je zato omejilo na preizkus kršitev, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložili tako, da je bil mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

7. Obsojenčevi zagovorniki s trditvijo, da je izrek izpodbijane sodbe pod točko 1b nerazumljiv, nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V utemeljitev navajajo, da je iz izreka razvidno, da je obdolženec dne 1.11.1996 sklenil pogodbo, po kateri je družba A. zavarovalnici plačala zavarovalne premije v višini 21.016,20 DEM oziroma 1.894.610,40 SIT, zavarovalnica naj bi obtožencu nato izplačala zavarovalno vsoto za doživetje v višini 20.000,00 DEM oziroma 1.889.000,00 SIT. Hkrati naj bi si, deloma na škodo družbe v višini vsote vplačanih zavarovalnih premij, v celoti pridobil korist v višini 1.889.000,00 SIT. Zagovorniki vidijo nerazumljivost izreka v tem, da je iz njega moč razbrati, da naj bi obdolženec prejel manj premoženjske koristi, kot pa je bilo vplačanih premij. Poleg tega iz izreka tudi ni razvidno, v katerem delu naj bi povzročil škodo družbi A. 8. Izrek sodbe je nerazumljiv, če dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, niso jasni in razumljivi ali če zaradi neskladnih navedb ni mogoče razbrati v čem je bistvo očitka kršitve, zaradi česar je onemogočena uspešna obramba. Zahteva se le na splošno sklicuje na nerazumljivost izreka sodbe, ne da bi konkretno navedla, na katera odločilna dejstva se nanaša njena trditev. Sodba obsojenemu v delu točke 1b, katerega izpodbijajo vložniki, očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi si pridobil premoženjsko korist prestopil meje svojih pravic, s tem, da je kot direktor gospodarske družbe A.d.o.o., z namenom, da si zagotovi izplačilo zavarovalne vsote z naslova doživetja, v nasprotju z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi direktorja z dne 8.12.1994, po kateri je bil na račun podjetja upravičen le do nezgodnega zavarovanja, dne 1.11.1996 v imenu družbe z Zavarovalnico A. sklenil pogodbo o življenjskem zavarovanju, po kateri je družba zavarovalnici plačala zavarovalne premije za to vrsto zavarovanja v višini 21.016,20 DEM oziroma 1.894.610,40 SIT ter mu je dne 14.11.1997 zavarovalnica izplačala zavarovalno vsoto za doživetje v višini 20.000 DEM oziroma 1.889.000,00 SIT, torej je deloma na škodo družbe v višini vsote plačanih zavarovalnih premij, v celoti pa sebi pridobil korist v višini 1.889.000,00 SIT ter se mu je za pridobitev te koristi tudi šlo. Bistvo tega očitka je v tem, da je obsojeni s sklenitvijo pogodbe o življenjskem zavarovanju prestopil meje svojih pravic, da je torej prekoračil dana mu pooblastila, saj je bil na podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi kot direktor na račun podjetja upravičen le do nezgodnega zavarovanja in da si je z opisanim ravnanjem pridobil veliko premoženjsko korist. Iz izreka je tudi jasno razvidno, da je obsojeni z izpodbijanim dejanjem povzročil družbi A. d.o.o. škodo v višini vsote plačanih zavarovalnih premij, kar znaša 1.889.000,00 SIT, z vsemi očitanimi dejanji pa je navedeni družbi povzročil škodo v višini 6.006.969,00 SIT, kar ustreza seštevku premoženjskih koristi, pridobljenih s posameznimi dejanji opisanimi pod točkama I/a in I/b sodbe. V takšnem opisu je tako poleg dejanja, s katerim je prekoračil meje svojih pravic in velike premoženjske koristi, ki si jo je obsojeni pridobili, določno opisana tudi premoženjska škoda, ki je nastala družbi A.d.o.o. Izrek napadene sodbe vsebuje torej povsem jasno in razumljivo navedbo vseh dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja zlorabe pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Ob tem gre pritrditi pritožbenemu sodišču, ki je v sodbi pojasnilo, da so se tolarski zneski glede na vrednost nemške marke (DEM) spreminjali in zaključilo, da ob navedbah preračunanih tolarskih zneskov ne ugotavlja nobenih kršitev določb kazenskega postopka.

9. Popolnoma nejasne so navedbe zagovornikov, ko navajajo, da "višje sodišče trdi, da je izrek razumljiv ter, da v nerazumljivosti, ki jo je v pritožbi očitala obramba ne ugotavlja nobenih kršitev določb kazenskega postopka; torej tudi vse navedeno v sodbi višjega sodišča, kar se nanaša na pojasnitev pravilnosti prvostopenjske sodbe", zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Zagovorniki nadalje zatrjujejo, da bi morala biti predsednica senata izločena, vendar je sodišče v prvotnem postopku neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za njeno izločitev. Predsednica senata naj bi ravnala v nasprotju z načelom nepristranskosti, ko je na obravnavi dne 26.8.2004 ob zaslišanju priče I.M., stečajne upraviteljice A., presegla pooblastila, ki jih ima kot sodeča sodnica v postopku, saj je po pojasnilu priče, da premoženjskopravnega zahtevka ne uveljavlja, priči pojasnila višino premoženjske koristi, ki naj bi si jo pridobil obtoženi, pomen izvensodne poravnave, ki naj bi jo domnevni oškodovanec sklenil z obdolžencem, ji svetovala naj se obrne na točno določeno odvetniško družbo, to je Odvetniško družbo H.-M. ter naj priglasi premoženjskopravni zahtevek.

11. Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Kot je razvidno že iz navedb vložnikov zahteve je obramba predlagala izločitev predsednice senata v prvotnem postopku, torej pred razveljavitvijo sodbe Okrožnega sodišča z dne 13.5.2005, in sicer z vlogo z dne 14.9.2004, katero je podpredsednik Okrožnega sodišča v Kranju s sklepom z dne 15.9.2004 zavrnil kot neutemeljeno. V novem sojenju obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zahtevala izločitve predsednice senata, čeprav je vedela, da predseduje novemu senatu ista sodnica kot prejšnjemu, torej tistemu, ki je sodil v postopku, ki je tekel pred razveljavitvijo sodbe in v okviru katerega je po mnenju zagovornikov nastal dvom o njeni nepristranskosti. Obramba se je na pristranskost predsednice senata in njeno izločitev sklicevala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Iz tega zanesljivo sledi, da izločitev predsednice senata ni bila zahtevana takoj, ko naj bi po mnenju zagovornikov nastal dvom o njeni nepristranskosti, s tem je obramba v svoji pravici prekludirana oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, na katero se smiselno sklicuje zahteva.

12. Vložniki zahteve s trditvijo, da je odločitev drugostopenjskega sodišča pavšalna, saj ne odgovarja na vsebinski del pritožbe, temveč preprosto zavrača vse pritožbene navedbe, smiselno uveljavljajo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po razlagi te določbe, sprejeti v sodni praksi, mora vložnik zahteve uveljavljene kršitve konkretizirati in ustrezno obrazložiti. Zahteva ne konkretizira do katerih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni argumentirano opredelilo, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za trditve, da so navedbe v obrazložitvah obeh sodb v popolnem nasprotju s predloženimi dokumenti, saj zahteva ne pojasni, katere navedbe v sodbah so v nasprotju s katerimi dokazi.

13. Zahteva z zatrjevanjem, da sta sodišči zmotno interpretirali pogodbe o zaposlitvi direktorja ter aneksa izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.