Jedro

Tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja in nima veljavnega dovoljenja za delo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9892/2012-72 z dne 25. 11. 2015 v II. in III. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo podjetja A. d.o.o., za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela za tujca, sedaj tožnika, rojenega ... 5. 1976, državljana Bosne in Hercegovine, ter hkrati z izrekom pod točko 2 odločila, da je tožniku prepovedan vstop v Republiko Slovenijo v trajanju enega leta po pravnomočnosti te odločbe in hkrati z izrekom pod točko 3 še odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev je utemeljila na 1., 5. in 7. alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (Uradni list, RS, št. 50/11, popr. 57/11, v nadaljevanju ZTuj-2).

2. V obrazložitvi kronološko opisuje potek ponovljenega upravnega postopka, ki se je začel dne 19. 6. 2012, ko je delodajalec A. d.o.o., (v nadaljevanju A. d.o.o.) dne 19. 6. 2012 vložil za tožnika vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, skladno s 37. členom ZTuj-2. Tekom upravnega postopka je tožnik po pooblaščencih vložil več dopolnitev, in sicer dne 19. 6. 2014, 23. 7. 2014, 23. 10. 2014 in 8. 6. 2015. Tožena stranka je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je bil tožnik v rednem delovnem razmerju pri delodajalcu A. d.o.o. v obdobju od 1. 6. 2012 do 9. 11. 2012, pri delodajalcu B. d.o.o., (v nadaljevanju B. d.o.o.) pa v obdobju od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013. Tožnik spada v skupino tujcev, ki za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebujejo vizuma in lahko bivajo v državi tri mesece v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa. Pravico zakonito prebivati v Republiki Sloveniji je imel do 30. 5. 2012 ter da je skladno z odločbo o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje z dne 13. 12. 2011, ki je postala dokončna dne 30. 5. 2012 in pravnomočna dne 3. 7. 2012, moral v 15 dneh po dokončnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, vendar tega ni storil, temveč je v obdobju od 1. 6. 2012 do 19. 11. 2012 in pozneje od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013, že pred izdanim dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji dejansko živel in delal brez izdanega dovoljenja za začasno prebivanje oziroma prebival v državi iz drugačnih razlogov kot je mogoče na podlagi vizuma ter s tem ni upošteval določb ZTuj-2. Ravno tako pri tožniku obstajajo razlogi za dvom, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je bil tekom upravnega postopka večkrat pozvan k izjasnitvi o ugotovitvah v upravnem postopku, na kar je preko pooblaščencev vedno pravočasno odgovoril, na podlagi tožnikovih izjav pa je tožena stranka nadaljevala z ugotavljanjem pravilnega dejanskega stanja. Pri tem je tožena stranka v upravnem postopku zaslišala C.C. in Č.Č. v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo pri B. d.o.o., poizvedovala pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini glede izvedbe tožnikovega zaslišanja ter zaprosila policijsko postajo za izravnalne ukrepe Ljubljana za pomoč pri zbiranju informacij o dejanskem prebivališču tožnika v Republiki Sloveniji.

3. Tožena stranka je na podlagi zgoraj izvedenih procesnih dejanj in uradnih podatkov z dne 29. 7. 2015 ugotovila, da tožnik nima veljavnega osebnega dovoljenja oziroma da je bilo le-to razveljavljeno oziroma da nima veljavnega dovoljenja za delo s strani Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije. Tožnik tudi ni priložil ustreznega zdravstvenega zavarovanja niti pogodbe o zaposlitvi iz katere bi bilo razvidno sklenjeno delovno razmerje. Pri tožniku obstajajo razlogi za dvom, da se ne bo podrejal pravnem redu Republike Slovenije, kar je že dokazal v preteklem obdobju, zaradi česar mu je bila izdana odločba o zavrnitvi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, razlogi za zavrnitev pa še vedno obstajajo, saj je v obdobju od 9. 10. 2012 naprej nezakonito prebival v Republiki Sloveniji. Tožnik se je delodajalcu B. d.o.o. zavestno zlagal oziroma mu ni povedal, da nima izdanega dovoljenja za prebivanje in je prejemal dva nepolna meseca plačo ter tako na nepošten način sklenil delovno razmerje. Pristojnemu diplomatsko-konzularnemu predstavništvu Bosne in Hercegovine v Ljubljani je zavestno priložil neveljavno potrdilo o podani prošnji za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ter si pridobil nov potni list brez da bi zapuščal Republiko Slovenijo. Tožnik dejansko že živi v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma.

4. Tožena stranka je tožnika pred izdajo odločbe seznanila z ugotovljenimi dejstvi in mu je dala možnost izjave, do vseh tožnikovih izjav se je tudi opredelila, vendar pa tožnikove navedbe niso vplivale na njeno odločitev. V izpodbijani odločbi tožena stranka tako zaključuje, da v obravnavanem primeru obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje po 1., 5. in 7. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi česar je bilo potrebno zavrniti prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela za tožnika. Tožena stranka je na podlagi vseh navedenih okoliščin še ugotovila, da je tožnik prebival v Republiki Sloveniji od 9. 10. 2012 naprej brez urejenega statusa, zato mu je skladno s šestim odstavkom 55. člena ZTuj-2 izrekla prepoved vstopa v Republiko Slovenijo v trajanju enega leta po pravnomočnosti te odločbe. Odločitev o stroških postopka je utemeljila na določilu prvega odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker so razlogi izpodbijane odločbe sami med seboj v nasprotju, obrazložitev pa je tudi skrajno nejasna. V zvezi z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji tožena stranka ugotovi, da naj bi tožnik od 9. 10. 2012 dalje dejansko živel v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, pri tem pa ne pojasni, na podlagi česa (katerih dokazov in okoliščin) tako sklepa. Ne pojasni katero so tisti „drugačni razlogi“ bivanja, kot je to mogoče na podlagi vizuma, hkrati pa tožnik v zvezi s tem osebno ni bil zaslišan, niti predlagani priči. Zaradi navedenega se tožnik do te ugotovitve sploh ne more opredeliti. Tožena stranka je ugotovila, da naj ne bi imel veljavne pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da naj bi na nepošten način sklenil delovno razmerje z delodajalcem B. d.o.o. Protispisna je tudi ugotovitev, da tožnik ni predložil nobenih dokazil o tem, da od 9. 10. 2012 ni živel v Republiki Sloveniji, saj je v zvezi s tem tekom upravnega postopka večkrat predlagal zaslišanje prič, in sicer D.D. in E.E. Če pa je tožena stranka štela, da priče niso predlagane v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi, bi morala tožnika pozvati, da naj pojasni, katera pravno pomembna dejstva lahko priče potrdijo. Tožnik meni, da ni njegova dolžnost, da dokazuje, da ni bil v Republiki Sloveniji, saj negativnega dejstva ni mogoče dokazati. Meni, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (F.F.), ker je le-ta večkrat telefonsko kontaktiral tožnika brez vednosti njegovih pooblaščencev. S strani uradne osebe pa je bil zaveden, češ, da zaslišanja ni mogoče opraviti v Republiki Sloveniji, ob tem, da mu uradna osebe očita, da bi se moral sam zglasiti in zaprositi za novo zaslišanje, kar od njega ni bilo nikoli zahtevano, poleg vsega tega pa je predlagal svoje zaslišanje. Uradna oseba ga je šele z dopisom z dne 29. 7. 2015 seznanila, da mora predložiti dokazilo o bivanju v Republiki Avstriji, čeprav je trditve v tej smeri podal že v vlogi z dne 19. 6. 2014. Uradna oseba je zaslišanim pričam postavljala sugestivna in kapciozna vprašanja, pooblaščencu pa ni dovolila postavljati vprašanj. Uradna oseba bi morala biti izločena tudi zato, ker je že odločala v postopku izdaje odločbe Upravne enote v Ljubljani št. 214-11482/2011, s katero je Upravna enota Ljubljana zavrnila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Nadalje graja, da je tožena stranka vabilo na zaslišanje prič vročila G.G. in ne tožniku ali njegovim pooblaščencem, ki sploh niso vedeli, da je bil tožnik vabljen, kar je v nasprotju s 85. členom ZUP. Tožena stranka je kršila načelo zaslišanja strank s tem, ko ga ni seznanila z vsebino dopisa Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 8. 5. 2015, brez dvoma pa je povzetek (ali vsebina) tega dopisa napačna, saj tožnik ni policistu dejal, da dejansko prebiva na območju Republike Slovenije na H. ulici v Ljubljani, prijava kaznivega dejanja v marcu 2015 pa še nič ne pomeni, da je živel takrat na območju Ljubljane; ga ni seznanila z vsebino dopisov diplomatsko-konzularnega predstavništva Bosne in Hercegovine v Ljubljani; ga ni nikoli pozvala k predložitvi osebnega delovnega dovoljenja, dokazil o zdravstvenem zavarovanju, pogodbe o zaposlitvi, kar vse predstavlja tudi razlog za izločitev uradne osebe v upravnem postopku. Protispisna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik Č.Č. zavajal in, da je tožnik odpovedal zaslišanje na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini. Tožnik meni, da bi tožena stranka zaslišanje prič lahko opravila le na ustni obravnavi, ki pa ni bila razpisana, tožnik pa nanjo ni bil vabljen niti opozorjen skladno z drugim odstavkom 146. člena ZUP. Ob vsem tem bi morala tožena stranka predhodno obvestiti v zvezi s katerimi dejstvi bo zaslišala C.C. in Č.Č. Ob upoštevanju načela materialne resnice pa bi tožena stranka morala izvesti tudi dokaze in dokazne predloge, ki jih je predlagal tožnik, ne pa samo tiste dokaze, ki so bili po volji tožene stranke. Tožnik očita, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za prepoved vstopa tožniku v Republiko Slovenijo v trajanju 1 leta po pravnomočnosti odločbe. Po mnenju tožnika so bila v postopku kršena tudi določila ZUP o uporabi jezika v postopku, češ da s strani tožene stranke ni bil opozorjen na to možnost. Neobrazložena in protispisna je tudi ugotovitev upravnega organa, da stroški postopka niso nastali, saj je tožnik po svojih pooblaščencih redoma za vsako posamezno procesno dejanje priglasil stroške.

6. Kar se tiče ugovora nepravilne uporabe materialnega prava tožnik meni, da niso podani zavrnilni razlogi niti po 1., niti po 5. in tudi ne po 7. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, zato meni, da bi bilo potrebno njegovi prošnji ugoditi. Tožnik opozarja, da je bil v bolniškem staležu od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2012, zato v tem obdobju ni bil zmožen za delo. Tožniku je bilo tudi izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje od 4. 11. 2009 do 25. 9. 2011, dne 9. 9. 2011 pa mu je bilo izdano potrdilo, na podlagi katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje v Sloveniji zaradi vložene prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Z odločbo Upravne enote v Ljubljani št. 214-11482/2011 z dne 13. 12. 2011 je bila njegova prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, ker ni plačal davčnega dolga oziroma ni predlagal davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja kot zakoniti zastopnik družbe I. d.o.o. Tožnik je davčni dolg dne 11. 12. 2013 poplačal, s tem pa je odpadel razlog, zaradi katerega je bila prošnja prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena. Tožniku pa je tudi izdano osebno delovno dovoljenje za obdobje od 18. 1. 2012 do 17. 1. 2015. Na podlagi vsega navedenega je bilo bivanje tožnika v Republiki Sloveniji, in je še vedno, povezano izključno z razlogom opravljana dela oziroma zaposlitve, kljub temu, da je bil od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2012 zaradi hudega zloma petnice nezmožen za delo. Vse to pa predstavlja razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu skladno s prvim odstavkom 35. člena ZTuj-2. 7. V zvezi z ugovorom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik navaja, da je moral glede na zavrnilno odločbo z dne 13. 12. 2011 Republiko Slovenijo zapustiti najkasneje 14. 6. 2012. Tožnik je Republiko Slovenijo zapustil približno deset dni po poškodbi, torej okoli 4. 6. 2012 oziroma 5. 6. 2012 je odšel v Bosno in Hercegovino, kamor ga je odpeljal brat D.D. Tožnik je dne 1. 6. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi z A. d.o.o., vendar je bil vse do 12. 7. 2012 v Bosni in Hercegovini, ko se je vrnil v Republiko Slovenijo zaradi zdravljenja. Po zadnjem pregledu z dne 9. 10. 2012 je odšel za osem do devet mesec v Avstrijo, kjer je prebival v Linzu, kar lahko potrdijo predlagane priče D.D. in E.E. V tem času se je tožnik vračal v Bosno in Hercegovino, v Republiki Sloveniji pa je bil le enkrat okoli 19. 4. 2013, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o. Od 9. 10. 2012 pa tožnik prebiva v Avstriji in Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji je zgolj zaradi zaposlitve ali dela. Glede na vse navedeno je nepravilna ugotovitev tožene stranke, da naj bi tožnik od 9. 10. 2012 v Republiki Sloveniji dejansko živel oziroma prebival iz drugačnih razlogov kot je to mogoče na podlagi vizuma.

8. Tožnik nadalje navaja, da iz potrdila z dne 9. 9. 2011 ne izhaja v in za kateri postopek je bilo izdano, zato je zmotna ugotovitev, da je zavestno predložil neveljavno potrdilo pri Veleposlaništvu Bosne in Hercegovine v Ljubljani. Tudi ni namenoma uničil potnega lista. Tožnik je prava neuka oseba in vse do sedaj ni vedel, da ne sme bivati v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, upoštevaje, da je imel veljavno osebno delovno dovoljenje za obdobje od 18. 1. 2012 do 17. 1. 2015, dne 9. 9. 2011 pa mu je bilo izdano potrdilo, na podlagi katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje v Sloveniji. V zvezi z dejstvom, da oseba biva v Sloveniji brez dovoljenja, tožnik izpostavlja določilo drugega odstavka 14. člena ZTuj-1, po katerem lahko oseba v Sloveniji prebiva 3 mesece v obdobju 6 mesecev brez dovoljenja. Zato meni, da to dejstvo še ne more biti podlaga za zaključek, da se oseba ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik očita nelogičnost, neživljenjskost in nesorazmernost med zavrnitvijo prošnje iz tega razloga in svobodo dela ter svobodo gibanja, upoštevaje, da je bila prošnji priložena pogodba o zaposlitvi, iz katere izhajajo za tožnika obveznosti, ki se izpolnjujejo le pri delodajalcu na delovnem mestu, kar je povezano z bivanjem v Sloveniji ter ob dejstvu, da je tožena stranka potrebovala skoraj 5 let za sprejem odločitve. V zvezi z odločitvijo tožene stranke glede prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo pa se tožnik sklicuje na stališča sodne prakse, kot izhaja iz sodbe št. I U 1410/2012 z dne 6. 2. 2013. Tožnik ob koncu še izpostavlja, da ima v Republiki Sloveniji brata D.D. in bi se tožniku z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočil stik z družino, poseglo pa bi se tudi v njegovo svobodo gibanja. Sodišču predlaga, da v dokazne namene izvede predlagane dokaze z vpogledom izpodbijane odločbe in zaslišanjem tožnika ter predlaganih prič in da odloči tako, da izpodbijano odločbo odpravi in prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ugodi oziroma podredno zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem zahteva povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Dodano navaja, da če se stranki očita, da v določenem obdobju prebiva na ozemlju Republike Slovenije, kar je razvidno iz v odločbi navedenih dejanj oziroma okoliščin, je stranka, ki trdi nasprotno, dolžna svoje trditve dokazati. Zavrača očitke tožnika, da ga je uradna oseba večkrat kontaktirala preko telefona, saj je to storila le enkrat, na podlagi takrat znanih dejstev pa ni vedela, ali gre za direktno številko tožnika ali njegovega pooblaščenca. Tožena stranka je pooblaščenca tožnika seznanjala z vsemi procesnimi opravili v upravnem postopku. V zvezi z zaprosili, da Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini opravlja procesna dejanja, pa tožena stranka navaja, da skladno s šestim odstavkom 37. člena ZTuj-2 lahko tujec v Republiki Sloveniji opravlja procesna dejanja preko svojega pooblaščenca, če pa je potrebno sodelovanje tujca osebno, pa se ta zglasi pri najbližjem Veleposlaništvu Republike Slovenije v matični državi tujca. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo podjetja A. d.o.o., za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za tožnika (1. točka izreka), odločila, da je tožniku prepovedan vstop v Republiko Slovenijo v trajanju enega leta po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka) in da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (3. točka izreka). Izpodbijana odločba temelji na zavrnilnih razlogih iz 1., 5. in 7. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2. V zvezi z izrečenim ukrepom prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo (I. točka izreka):

12. Skladno s šestim odstavkom 55. člena ZTuj-2(1) lahko pristojni organ tujcu, v odločbi, s katero se zavrne njegova prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razlogov, določenih v 4. alineji prvega odstavka tega člena (o.p. sodišča: obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj), ali iz razlogov, določenih v 5. alineji prvega odstavka tega člena (o.p. sodišča: obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije), če se ti nanašajo na neupoštevanje predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, določi, koliko časa je tujcu prepovedan vstop v državo. Čas, za katerega je tujcu prepovedan vstop v državo, ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od petih let. Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan vstop v državo, organ, ki izda odločbo o zavrnitvi, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno.

13. Utemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka v zvezi z izrečenim ukrepom prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo nepravilno uporabila materialno pravo in je posledično ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Pri ukrepu prepovedi vstopa v državo je bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločitev o izreku ukrepa prepovedi vstopa utemeljila na ugotovitvi, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji v obdobju od 9. 10. 2012 naprej brez urejenega statusa. Obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu je v tolikšni meri nejasna in nepopolna tako glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, kot tudi glede pravne podlage, na kateri temelji odločitev, da v tem delu ne omogoča preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. Okoliščina, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji v obdobju od 9. 10. 2012 naprej brez urejenega statusa ni popolno ugotovljena. Pri vsakovrstnem odločanju tožene stranke kot upravnega organa, kar vključuje tudi ugotavljanje razlogov za izrek ukrepa prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, ne gre za to, da se iščejo in ugotavljajo izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, ki je za tujca neugoden, v obravnavani zadevi v smislu, da se mu izreče ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Toženo stranko kot upravni organ veže načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, kar pomeni, da ima tožena stranka obveznost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožnik v tožbi utemeljeno graja, da je v upravnem postopku večkrat predlagal zaslišanje bratov D.D. in E.E., ki bi lahko izpovedala, da je (i) tožnik Republiko Slovenijo zapustil okoli 4. oziroma 5. 6. 2012 in odšel v Bosno in Hercegovino; (ii) bil tožnik od 9. 10. 2012 bodisi v Avstriji bodisi v Bosni in Hercegovini, oziroma v Republiki Sloveniji skladno z drugim odstavkom 14. člena ZTuj-2, ki določa, da tujec, ki na podlagi pravnega reda Evropske unije ali mednarodne pogodbe ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ tri mesece v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum za kratkoročno bivanje; (iii) tožnikov brat D.D. za tožnika posredoval toženi stranki dokumentacijo dne 9. 4. 2013 iz naslova v Ljubljani. Tožena stranka pa predlaganih zaslišanj ni izvedla niti ni argumentirano obrazložila svoje odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov kot ji to nalaga prvi odstavek 214. člena v zvezi s 165. členom ZUP, zato sodišče ne more presoditi pravilnosti in zakonitosti zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič D.D. in E.E. 15. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva skladno z načelom materialne resnice, izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič, D.D. in E.E., upoštevati, v kakšnih okoliščinah in iz katerih razlogov je bilo tožniku z odločbo št. 214-11482/2011-8 z dne 13. 12. 2011 naloženo, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v 15 dneh po dokončnosti odločbe ter vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bo morala tožena stranka po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi katera dejstva šteje za dokazana (10. člen ZUP).

16. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče v zvezi z že izvedenimi procesnimi dejanji, in sicer zaslišanjem C.C. in Č.Č. pripominja sledeče. Kljub temu, da tožena stranka ni izvedla ustne obravnave, obenem pa tožnik ni bil vabljen na zaslišanje omenjenih dveh prič, vendar je bil prisoten njegov pooblaščenec, ne gre za kršitev tožnikove pravice do izjave in tako ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, kot to očita tožnik. To pa iz razloga, ker je bil tožnik, preden je bila izdana izpodbijana odločba, večkrat pisno seznanjen z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v vseh primerih tožnik po pooblaščencih v postavljenih rokih tudi podal svoje pisne odgovore, do katerih se je tožena stranka tudi opredelila in jih upoštevala pri sprejeti odločitvi.

V zvezi s stroški upravnega postopka (I. točka izreka):

17. Skladno s petim odstavkom 213. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 118. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o tem, ali so nastali stroški postopka, njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa se navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (tudi stroški pravnega zastopanja) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Skladno s prvim odstavkom 116. člena ZUP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov.

18. Utemeljeno je tožbeno grajanje, da je nepravilna odločitev tožene stranke, da stroški postopka niso nastali. Pooblaščenci tožnika so v upravnem postopku priglasili stroške postopka za pravno zastopanje, in sicer v vlogi z dne 19. 6. 2014 (nagrada za postopek, poštne in telekomunikacijske storitve, tiskanje in fotokopiranje, upravna taksa, DDV) in v pritožbi zoper sklep št. 021-657/2015-3 z dne 11. 9. 2015 (nagrada za redno pravno sredstvo, poštne in telekomunikacijske storitve, tiskanje in fotokopiranje, upravna taksa, DDV), kjer so natančno opredelili vse tožniku nastale stroške pravnega zastopanja. Ne le, da tožena stranka o tem zahtevku tožnika ni odločila, ampak se tudi izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), ker tožena stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev za takšno odločitev, navedena pravna podlaga v izpodbijani odločbi pa je napačna. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala odločiti tudi o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov upravnega postopka tako, da bo navedla pravilno pravno podlago in vse pravno relevantne razloge za odločitev.

V zvezi z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka):

19. Med strankama je sporno, ali pri tožniku obstojijo zavrnilni razlogi. ZTuj-2 v prvem odstavku 55. člena natančno opredeljuje razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, kjer med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2 (1. alineja) ali, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja) ali, če se v postopku izdaje prvega dovoljenja za prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma (7. alineja). Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 33. člena ZTuj-2 mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Poleg teh pogojev pa mora tujec izpolnjevati tudi druge pogoje, ki so določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, med drugim mora tožnik skladno s 37. členom ZTuj-2 prošnji za izdajo dovoljenja priložiti tudi (veljavno) delovno dovoljenje.

20. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je prvič s sodbo I U 736/2014-6 z dne 21. 5. 2014 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo. Navedlo je, da tedanja izpodbijana odločba ni omogočala sodnega preizkusa pravilnosti in zakonitosti, ker je bila obrazložitev tedanje izpodbijane odločbe nejasna in nepopolna tako glede pravno relevantnih dejstev kot glede pravne podlage. Pravni okvir odločanja ni bil jasno opredeljen, ker ni bilo eksplicitno, konkretno in jasno navedeno, na katero izmed določil prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se je tožena stranka oprla pri svoji odločitvi. Poleg tega v tedanjem upravnem postopku tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh tistih okoliščinah in dejstev, ki utegnejo vplivati na odločitev o stvari. V zvezi s tem je bilo dano natančno navodilo, da naj tožena stranka tožnika (po pooblaščeni odvetniški družbi) seznani z vsemi zbranimi dokazili ter pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami ter mu da možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

21. Po preučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku spoštovala napotke Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 736/2014-6 z dne 21. 5. 2014 tako, da je odločitev tožene stranke v I. točki izreka izpodbijane odločbe pravilna in zakonita, vendar iz drugega razloga (3. alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

22. ZTuj-2 v prvem odstavku 55. člena alternativno opredeljuje razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, pri čemer za pravilno in zakonito zavrnilno odločbo zadostuje obstoj zgolj enega izmed navedenih razlogov, pristojni organ pa v takem primeru nima diskrecijske pravice oziroma nima možnosti odločati po prostem preudarku. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi podan zavrnilni razlog za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2, kar v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja in nima veljavnega dovoljenja za delo. Obstoj ene negativne predpostavke je utemeljena pravna podlaga za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za prebivanje, zato se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih razlogov iz izpodbijane odločbe, tj. 5. in 7. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ker ti niso potrebni za pravilno in zakonito odločitev tožene stranke.

23. Tožena stranka je v upravnem postopku pravilno ugotovila, da tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja in nima veljavnega dovoljenja za delo, ker tožnik v upravnem postopku teh dokazil ni predložil, obenem pa tudi iz uradnih evidenc izhaja, da nima veljavnega delovnega dovoljenja niti ustreznega zdravstvenega zavarovanja. Skladno s prvim odstavkom 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Skladno z drugim odstavkom 140. člena ZUP mora stranka, če ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je možno, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Tožena stranka je v obravnavanem primeru spoštovala citirane zakonske določbe.

24. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval, da izpolnjuje pogoje iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2, in sicer, da ima ustrezno zdravstveno zavarovanje, veljavno pogodbo o zaposlitvi in veljavno delovno dovoljenje (v nadaljevanju skupaj tudi splošni pogoji za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje). Tožena stranka je v upravnem postopku med drugim ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje (več) splošnih pogojev za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje, s čimer ga je seznanila v dopisu št. 214-9892/2012-67 z dne 29. 7. 2015, obenem ga je tudi seznanila z dejstvom, da ji iz uradnih evidenc (aplikacije Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije) ni uspelo pridobiti podatka o izdanem delovnem dovoljenju. V omenjenem dopisu je bil tožnik pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo zakonite odločbe, pisno izreče v roku 15 dni od prejema. Tožnik je preko pooblaščencev v postavljenem roku odgovoril na poslan dopis, kjer je v zvezi s predložitvijo navedel zgolj to, da ga tožena stranka ni nikdar pozvala na predložitev teh dokazil, v zvezi s tem pa je obenem tudi zaprosil za podaljšanje roka. Tožena stranka je prošnjo za podaljšanja roka zavrnila s sklepom št. 214-9892/2012-70 z dne 21. 9. 2015 z obrazložitvijo, da ni podan noben izmed opravičljivih razlogov za podaljšanje roka. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka ravnala skladno s postopkovnimi določili, tožnik pa ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da izpolnjuje splošne pogoje za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje.

25. Ob ugotovitvi obstoja zavrnilnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je pravilen zaključek tožene stranke, da je potrebno zavrniti tožnikovo prošnjo. Ker je zanesljivo podan že ta zavrnitveni razlog, se do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ostale zavrnitvene razloge, sodišče ni opredeljevalo.

26. Glede na zgoraj navedeno je sodišče izpodbijano odločbo v II. in III. točki izreka odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava in se zasliši tako njega kot predlagane priče, ker je že iz tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi delno ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti v delu, ki se nanaša na izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo in na povrnitev stroškov, ter zadevo v tem delu vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavek 59. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

V zvezi s stroški upravnega spora (III. točka izreka):

27. Ker je sodišče delno ugodilo tožbi in delno odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in so tožnika v postopku zastopali pooblaščenci iz odvetniške pisarne se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, kar tako skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

opomba (1) : Skladno s tretjim odstavkom 72. člena ZTuj-2A se je pri izdaji odločbe uporabljal ZTuj-2, kot je veljal v času vložitve vloge.