Jedro

Upravni organ mora v postopku za pridobitev državljanstva RS, pred odločitvijo o stvari, ugotoviti ali prosilec izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v RS. Za ugotovitev tega pogoja so odločilne okoliščine, ki kažejo na to, kje prosilec opravlja bistvene življenjske aktivnosti. Te okoliščine mora torej ugotoviti in presoditi upravni organ, pri čemer fizična odsotnost iz RS sama zase ne more biti edina podlaga za ugotovitev, da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, ne da bi bile ugotovljene in presojene tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, kje prosilec dejansko živi (okoliščine povezane z družino, delovno razmerje ...).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 26.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik dne 27.3.1992 odšel na Kosovo. V Slovenijo se je ponovno vrnil dne 19.7.1992. Ker tožnik od 23.12.1990 dalje ni neprekinjeno prebival v Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ki ga za pridobitev slovenskega državljanstva zahteva zakon o državljansvu Republike Slovenije - 1. odstavek 40. člena.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da že več kot 15 let živi v Sloveniji kjer je zaposlen. Leta 1980 se je pri delu v podjetju ponesrečil in zadobil hude telesne poškodbe, zaradi česar mu je bil priznan status invalida. Ker se mu je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, je bil s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uvrščen v II. kategorijo invalidnosti, s pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu, z določenimi omejitvami in s polovičnim delovnim časom. Navaja, da bivanja v Sloveniji ni nikoli prekinil, ampak je bil odsoten iz Slovenije le v času koriščenja dopusta. Januarja 1992 mu je namreč zbolel na srcu dveletni sin,ki z materjo živi na območju občine ... Zaradi sinove bolezni je od 20.1.1992 do 27.3.1992 koristil redni letni dopust, nato pa do 20.7.1992 še izredni neplačani dopust, ki mu ga je odobrilo podjetje. V tem času se je nahajal v ..., kjer je bil sin na zdravljenju. Ker je bil iz Slovenije odsoten le v času dopusta, sicer pa ves čas dejansko živi v Sloveniji, kjer je tudi zaposlen, izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožnik še navaja, da izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve in je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in kot dokaz, da tožnik dejansko ni živel v Sloveniji, navaja njegovo izjavo, razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 27.7.1992. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990, izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Medtem ko tožena stranka ugotavlja, da tožnik tega drugega pogoja ne izpolnjuje, tožnik temu ugovarja in navaja okoliščine, ki kažejo na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vsebina pogoja dejanskega življenja v zakonu ni določno opredeljena, zato ga ugotavlja pristojni organ v vsakem primeru posebej in sicer glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi v upravnem postopku. Za sklep o tem, da določena oseba živi na območju Republike Slovenije, so odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da bistvene življenjske aktivnosti opravlja v Sloveniji. Te okoliščine so torej podlaga za sklep o tem, da državljan druge republike, ki prosi za državljanstvo Republike Slovenije izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, ki ga za pridobitev slovenskega državljanstva zahteva zakon. V obravnavanem primeru tožena stranka opira ugotovitev, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje le na okoliščino, da je bil v času od 27.3.1992 do 19.7.1992 odsoten iz Slovenije. Po presoji sodišča tožnikova fizična odsotnost iz Slovenije sama zase ne more biti podlaga za ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ob tem ko iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v Sloveniji v rednem delovnem razmerju in da je v času od 27.3.1992 do 19.7.1992, ko je bil odsoten iz Slovenije, koristil dopust. To je namreč tožnik navajal že v postopku, ko je bil zaslišan in glede tega tožena stranka kaj drugega ne ugotavlja. Da bi tožena stranka presodila navedene okoliščine, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka ugotoviti in presoditi vse navedene okoliščine in dokaze in v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navesti razloge za presojo le teh.

Ker glede na navedeno v podatkih spisa ni zadostne podlage za sklep, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.