Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil privezan z varnostnim pasom, je splošno znano oziroma domnevano, da zaradi tega dejstva v primeru nesreče pride do večjega obsega in drugačnih poškodb, kot če bi bila pravdna stranka privezana z varnostnim pasom. Zato je trditveno in dokazno breme prešlo na tožečo stranko, ki bi morala dokazati, da ni vzročne zveze med ne-pripetostjo z varnostnim pasom in posamezno telesno poškodbo in/ali njeno intenziteto, česar pa tožeča stranka ni izkazala, niti tega ne dokazuje.

Vsaka oblika spremembe zunanjosti ne predstavlja pravno priznane škode, ali gre za skaženost v smislu pravno priznane oblike nepremoženjske škode, je odvisno od mnogih okoliščin – opaznosti zunanje spremembe, obsega spremembe, možnosti prikrivanja, starosti in spola oškodovanca, kakšne reakcije povzroča pri drugih ljudeh...

Varstvo tožeče stranke zaradi trajanja sodnega postopka predstavljata institut odmerjanja odškodnine po cenah na dan izdaje sodne odločbe, ki zagotavlja ohranjanje realne vrednosti v sodbi prisojene denarne odškodnine, ter institut zakonskih zamudnih obresti, ki predstavlja nadomestilo škode, ki nastane z neupravičeno uporabo tujega denarja zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni; da se:

3. točka izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.203,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 10.458,53 EUR od 31.12.2005 do 25.7.2006 od 9.499,4 EUR od 31.12.2005 do prenehanja obveznosti od 677,53 EUR od 5.1.2006 do prenehanja obveznosti od 26,29 EUR od 3.10.2005 do prenehanja obveznosti;“

5. točka izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 2.326,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti, pod izvršbo.“ v ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 49,72 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 7.053,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 10.458,53 EUR od 16.3.2006 do 25.7.2006, 6.349,40 EUR od 16.3.2006 do prenehanja obveznosti, 677,53 EUR od 5.1.2006 do prenehanja obveznosti ter 26,29 EUR od 3.10.2005 do prenehanja obveznosti, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V 5. točki izreka izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov v znesku 2.096,14 EUR. Upoštevaje obseg pritožbe je prvostopno sodišče odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 7.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi strahu v znesku 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 11.000,00 EUR, medtem ko je zavrnili tožbeni zahtevek v delu glede duševne bolečine zaradi skaženosti. Odmerjeno odškodnino je nato zmanjšalo upoštevaje 10% soprispevek tožeče stranke k nastanku škode ter za valoriziran znesek že plačane odškodnine.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek v skupnem znesku 35.291,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2005 in delno zavrnilo zahtevane zamudne obresti za vso nepremoženjsko škodo, ter izrek o stroških postopka, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 35.291,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2005 dalje do plačila, prisodi premoženjsko škodo v celoti in prizna še zamudne obresti od nepremoženjske škode tako, kot so zahtevane v tožbi, in da tožeči stranki prisodi celotne pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je zmotna in v nasprotju z vsebino listin v spisu ugotovitev sodišča, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku niso nastale poškodbe, ki bi bile značilne za poškodbe potnikov v vozilu, ki uporabljajo varnostni pas. Tožeča stranka citira izvedensko mnenje in meni, da sodišče ni imelo niti najmanjše podlage, da tožniku pripiše soodgovornost v višini 10%, saj za to ni opore v izvedenskem mnenju dr. S.. Z določitvijo 10% soodgovornosti za materialno in nematerialno škodo se je sodišče samo postavilo v vlogo izvedenca, s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka – protispisnost, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje trajanja zdravljenja, saj iz izvedenskega mnenja dr. A. A. jasno izhaja, da je bil tožnik dne 9.5.2005 na kontrolnem pregledu, sodišče pa je nekritično sledilo izvedencu prof. dr. S.. Tožeča stranka nadalje našteva poškodbe tožnika, stopnje in ravni telesnih bolečin, glavobol tožnika, nevšečnosti med zdravljenjem, ter meni, da bi glede na vse našteto in načelo enakosti pred zakonom moralo prvostopno sodišče tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 16.900,35 EUR. Glede odškodnine za strah tožeča stranka v pritožbi poudarja izpovedbo tožnika in izvedensko mnenje dr. A.A. in dr. S. ter meni, da bi moralo prvostopno sodišče prisoditi odškodnino v znesku 2.503,76 EUR. Po mnenju pritožbe bi ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevaje sodno prakso ter načelo enakosti pred zakonom prvostopno sodišče moralo prisoditi v celoti zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (dodatno še 22.800,70 EUR), pri čemer se sklicuje na ugotovitve v izvedenskem mnenju prof. dr. S. in prof. dr. V. K.. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zavrnilo zahtevek iz tega naslova. Prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je tožnik še zelo mlad, da se brazgotine nahajajo na obrazu ter da mu je ostala grba. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik izpovedati, kakšne duševne bolečine trpi, kajti sodišče je povzelo njegovo izpovedbo, da mu je zaradi tega nerodno. Prvostopno sodišče je nekritično sledilo oceni izvedencev prof. S. in prof. V. K., da tožnik ne trpi duševnih bolečin. Tožnik je verodostojno izpovedal, sodišče si je tožnika neposredno ogledalo in ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo prvostopno sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino. Nadalje tožeča stranka navaja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je škodni dogodek časovno oddaljen, da tožena stranka še ni izplačala celotne odškodnine ter da zato škodno stanje še vedno traja in je posledično obseg nepremoženjske škode občutno večji, zato bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku za povračilo nepremoženjske škode. Nadalje tožeča stranka meni, da prvostopno sodišče ni imelo pravne podlage za valorizacijo dne 17.8.2006 plačanega nespornega zneska odškodnine v višini 10.458,53 EUR. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča v zvezi s tekom zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, tožeča stranka je namreč odškodninski zahtevek postavila v celoti že dne 14.12.2005, tožena stranka pa je prišla v zamudo dne 31.12.2005, medtem ko naknadne dopolnitev niso s strani izpolnitve tožene stranke ničesar spremenile, ta je s tem zgolj podaljševala postopek. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških, iz obrazložitve ni razvidno ali je sodišče upoštevalo delni umik tožbe in kako je prišlo do 34% uspeha tožeče stranke, nadalje ni razvidno, katere priglašene stroške je sodišče priznalo, zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, t. i. protispisnosti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da je prvostopno sodišče zaključilo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da pri tožniku niso nastale poškodbe, ki bi bile značilne za poškodbe potnikov v vozilu, ki uporabljajo varnostni pas. V nadaljevanju pritožba citira izvedensko mnenje prof. dr. S., da ni mogoče ugotoviti, ali je v konkretnem primeru katera poškodba nastala samo zaradi tega, če tožnik ni bil privezan, ter, da je v konkretnem primeru premalo podatkov, da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bil tožnik privezan z varnostnim pasom. Zato naj bi po mnenju pritožbe prvostopno sodišče s zaključkom o 10% soprispevku tožnika naredilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik v vozilu sedel na zadnjem sedežu in da ni bil privezan z varnostnim pasom, česar tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Po mnenju pritožbe naj bi bila protispisna ugotovitev, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da pri tožniku niso nastale poškodbe, ki bi bile značilne za poškodbe potnikov v vozilu, ki uporabljajo varnostni pas. Omenjeno po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja protispisnosti oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, da sodišče naredi napako v tehničnem prenosu vsebine listine v sodbo. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pravilno preneslo vsebino izvedeniškega mnenja prof. dr. V. S. in prof. dr. V. K., z dne 24.4.2008, ki vsebinsko enako besedilo vsebuje na strani 14 izvedenskega mnenja, pod točko 9.0, kjer je izvedenec odgovoril na vprašanje, ali iz medicinske dokumentacije ali iz narave poškodb izhaja, da je preiskovanec bil pripet z varnostnim pasom. V pritožbi citirani deli izvedenskega mnenja pa se nanašajo na vprašanje pod točko 12.0 izvedenskega mnenja, ali si izkazane poškodbe lahko nastale zaradi neuporabe varnostnega pasu, ter pod točko 13.0 izvedenskega mnenja, katerih poškodb tožnik ne bi utrpel, ali bi bile manjše, če bi uporabljal varnostni pas. Kolikor tožeča stranka s temi navedbami izpodbija zaključek prvostopnega sodišča o 10% soprispevku tožnika, je tudi ta ugovor neutemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil privezan z varnostnim pasom, je splošno znano oziroma domnevano, da zaradi tega dejstva v primeru nesreče pride do večjega obsega in drugačnih poškodb, kot če bi bila pravdna stranka privezana z varnostnim pasom. Zato je trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) prešlo na tožečo stranko, ki bi morala dokazati, da ni vzročne zveze med ne-pripetostjo z varnostnim pasom in posamezno telesno poškodbo in/ali njeno intenziteto, česar pa tožeča stranka ni izkazala, niti tega ne dokazuje. Glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, lego in vrsto poškodb ter upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode v 10%.

Prvostopno sodbo v delu glede odškodnine za telesne bolečine tožeča stranka delno utemeljeno izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka v pritožbi sicer ponovno našteva pravno relevantne okoliščine za odmero odškodnine za telesne bolečine, zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa uveljavlja zgolj glede trajanja zdravljenja. Zmotno je stališče tožeče stranke, da naj bi iz izvedenskega mnenja dr. A. A. izhajalo, da je zdravljenje trajalo do 5.9.2005. Omenjeni izvedenec je v izvidu sicer res povzel podatke iz medicinske dokumentacije, med katerimi je tudi pregled pri travmatologu z dne 9.5.2005, vendar v mnenju ne opredeli trenutka zaključka zdravljenja. Kajti v obravnavani zadevi je bil izvedenec prim. mag. A. A. s sklepom z dne 5.6.2009 postavljen le glede ugotavljanja preteklih in bodočih telesnih bolečin ter ugotavljanja pretrpljenega strahu tožnika. Prvostopno sodišče je pravilno štelo zaključek zdravljenja na dan 17.5.2005, katerega sta izvedenca prof. dr. V. S. in prof. dr. V. K. navedla kot trenutek zaključka zdravljenja v izvedenskem mnenju z dne 24.4.2008, ter po ugovoru tožeče stranke tudi v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 27.3.2009 ter drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 13.5.2009, kjer sta izvedenca tudi prepričljivo in logično pojasnila datum zaključka zdravljenja. Zoper drugo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 27.3.2009 pa tožeča stranka ni več ugovarjala datumu zaključka zdravljenja, ampak le trajanju telesnih bolečin in strahu, za ugotovitev za ugotovitev teh dejstev je prvostopno sodišče postavilo novega izvedenca dr. A. A., trenutek zaključka zdravljenja pa je pravilno štelo za neprerekano in ugotovljeno na dan 17.5.2005. Glede same odmere odškodnine za telesne bolečine pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na v izpodbijani stopnji ugotovljene prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je potrebno upoštevati v okviru te postavke tudi ugotovljene bodoče telesne bolečine, ter upoštevaje sodno prakso v primerljivih primerih, pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 11.000,00 EUR.

Tožeča stranka v pritožbi odločitev prvostopnega sodišča glede odškodnine za strah izpodbija le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da znaša pravična odškodnina za strah 2.503,76 EUR. Pritožbeni očitek je neutemeljen, prvostopno sodišče je primerno upoštevalo vse relevantne okoliščine tako glede primarnega kot sekundarnega strahu, katere tožeča stranka v pritožbi ponovno poudarja, ter je glede na sodno prakso v primerljivih primerih odmerilo ustrezno pravično odškodnino za strah v znesku 1.500,00 EUR.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odmere pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče sprejema kot ustrezno na prvi stopnji odmerjeno odškodnino za duševen bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 11.000,00 EUR, upoštevaje sodno prakso v primerljivih primerih in ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru, glede katerega se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izpodbijano prvostopno sodbo in ga tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, v pritožbi zgolj našteva pravno relevantna dejstva za odmero odškodnine.

Odločitev prvostopnega sodišče v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker naj prvostopno sodišče pri odmeri ne bi upoštevalo, da je tožnik še zelo mlad in je zanj zunanjost zelo pomembna, ter da ima tožnik na obrazu brazgotine, ostala pa naj bi mu tudi grba. Zmoten naj bi bil tudi zaključek prvostopnega sodišča glede obstoja duševnih bolečin, sodišče ne bi smelo nekritično slediti izvedenskemu mnenju dr. V. S. in dr. V. K., saj je tožnik izpovedal, da mu je zaradi brazgotin nerodno, sodišče pa si je tožnika tudi neposredno ogledalo, zato bi po mnenju tožeče stranke moralo prvostopno sodišče prisoditi zahtevano odškodnino za skaženost v celoti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri utemeljenosti zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pomemben tako objektivni kriterij (obstoj skaženosti) kot subjektivni pogoj - subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca (duševne bolečine). Vsaka oblika spremembe zunanjosti ne predstavlja pravno priznane škode, ali gre za skaženost v smislu pravno priznane oblike nepremoženjske škode, je odvisno od mnogih okoliščin – opaznosti zunanje spremembe, obsega spremembe, možnosti prikrivanja, starosti in spola oškodovanca, kakšne reakcije povzroča pri drugih ljudeh... (podobno sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 113/2000, z dne 13.6.2001 ter opr. št. II Ips 317/2005, z dne 25.5.2006). Prvostopno sodišče je zahtevek iz tega naslova zavrnilo že zaradi neobstoja objektivnega pogoja – obstoja skaženosti, česar tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija, pa tudi sicer pritožbeno sodišče po ogledu fotografije (priloga A7) v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da je pri tožniku podan zgolj kozmetični defekt, ki ne dosega pravnega standarda skaženosti. Posledično so nerelevantne za odločitev v obravnavani zadevi pritožbene navedbe glede neupoštevanja sicer pravno relevantnih okoliščin pri odmeri odškodnine in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem duševnih bolečin tožnika, kajti za utemeljenost zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti morata biti kumulativno podana tako objektivni kot subjektivni kriterij, prvostopno sodišče pa je pravilno zaključilo, da ni podan že objektivni kriterij, enako so okoliščine glede odmere odškodnine relevantne šele, če je zahtevek po temelju utemeljen.

Neutemeljena sta ugovora tožeče stranke, da naj bi prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je že plačano odškodnino valoriziralo na dan izdaje izpodbijane sodbe, ter da naj bi moralo prvostopno sodišče zahtevku ugoditi v celoti zaradi poteka časa od škodnega dogodka do sodbe, saj škodno stanje še vedno traja in je obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi tožena stranka tožniku plačala celotno škodo v 14 dneh po postavitvi zahtevka. Na strani tožeče stranke je, da s tožbenim zahtevkom opredeli višino zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo na dan vložitve tožbenega zahtevka, ki je nato predmet presoje v pravdnem postopku. Varstvo tožeče stranke zaradi trajanja sodnega postopka predstavljata institut odmerjanja odškodnine po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odstavek 168. člena OZ v zvezi z 179. členom OZ), ki zagotavlja ohranjanje realne vrednosti v sodbi prisojene denarne odškodnine, ter institut zakonskih zamudnih obresti, ki predstavlja nadomestilo škode, ki nastane z neupravičeno uporabo tujega denarja zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti. Glede na navedeno je pritožbeni očitek tožeče stranke neutemeljen, saj je prvostopno sodišče odškodnino odmerilo po cenah na dan izdaje izpodbijane sodbe, s to sodbo pritožbenega sodišča pa so tožeči stranki dodatno prisojene tudi zahtevane zamudne obresti. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj prvostopno sodišče ne bi imelo pravne podlage za valorizacijo že plačanega zneska odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odstavek 168. člena OZ v zvezi z 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo. Če se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je odškodnina dejansko valorizirana na ta dan, zato je treba enako valorizirati tudi predhodno delno plačilo v obliki valorizacije (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ – Vrhovno sodišče RS, sodba, opr. št. II Ips 216/2009), z dne 16.4.2009. Glede na obrazloženo je bilo ravnanje prvostopnega sodišča materialnopravno pravilno, namreč pravno podlago za valorizacijo že plačnih zneskov odškodnine (delne izpolnitve) predstavlja določba 2. odstavka 168. člena OZ v zvezi z 179. členom OZ.

Utemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede določitve pričetka teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je svoj odškodninski zahtevek v celoti poslala že 14.12.2005, naknadne dopolnitve pa niso ničesar spremenile, ampak je tožena stranka z naknadnimi zahtevami v letu 2006 izključno podaljševala postopek. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da zakonske zamudne obresti za nematerialno škodo tečejo od 31.12.2005 dalje. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnika dne 15.12.2005, nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja (skladno z 358. členom ZPP), da je tožeča stranka celotno v tožbi zahtevano odškodnino za nematerialno škodo od tožene stranke zahtevala že z dopisom z dne 14.12.2005, ki ga je tožena stranka prejela dne 15.12.2005, z rokom plačila 15 dni. V dopisu postavljeni rok za izpolnitev obveznosti se je iztekel dne 30.12.2005, torej je potrebno ugoditi pritožbi v delu, da gredo tožeči stranki od dosojene odškodnine za nematerialno škodo zakonske zamudne obresti od 31.12.2005 dalje (299. člen OZ). Materialno pravno zmotno je torej je stališče prvostopnega sodišča, da se v obravnavanem primeru uporablja 2. odstavek 943. člena OZ. Omenjena določba se nahaja v poglavju o zavarovalni pogodbi, natančneje v 4. odseku, ki določa obveznosti zavarovalnice (za 3. odsekom, ki določa obveznosti zavarovalca), in glede na umestitev določbe je razvidno, da se določba 2. odstavka 943. člena OZ nanaša na urejanje razmerij med strankama zavarovalne pogodbe, ne pa v primerih, ko gre za razmerje s tretjimi, ko zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe sklenjene s povzročiteljem škode vstopi v odškodninsko razmerje namesto zavarovalca.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano prvostopno sodbo tako, da je tožeči stranki dodatno prisodilo znesek v višini 3.150,00 EUR, in sicer je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava povišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na znesek 11.000,00 EUR, kar predstavlja zvišanje dosojene odškodnina za znesek v višini 3.500,00 EUR oziroma 3.150,00 EUR upoštevaje 10% soprispevek tožeče stranke. Nadalje je pritožbeno sodišče tožeči stranki dodatno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dne 31.12.2005 dalje, kot vse izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede odmere pravdnih stroškov ni opredeljevalo, kajti glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Po temelju je tožeča stranka uspela v 66,66%, kajti med strankama je bilo sporno ali obstoji soprispevek oškodovanca v višini 30%, sodišče pa je ocenilo soprispevek tožnika k nastanku škode na 10%. Glede uspeha po višini pa je potrebno upoštevati obdobje do delnega umika tožbe dne 27.6.2008, kjer je bil predmet spora znesek 56.073,29 EUR, ter obdobje po delnem umiku tožbe, kjer je bil predmet tega postopka znesek v višini 45.614,76 EUR. Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja odmero po 1. odstavku 158. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev, kajti tožena stranka je delno izpolnila zahtevek dne 25.7.2006 in to navedla v odgovoru na tožbo, tožeča stranka je delno umaknila tožbo šele z vlogo vloženo dne 27.6.2008, skoraj dve leti kasneje, poleg tega pa to ni prva vloga tožeče stranke po delni izpolnitvi. Upoštevaje to sodbo, je tožeča stranka uspela z zneskom 10.203,22 EUR. Uspeh tožeče stranke do dne 27.6.2008 znaša 42,43 % (66,66% uspeh po temelju in 18,20% uspeh po višini) ter od dne 28.7.2008 dalje 44,52% (66,66% uspeh po temelju in 22,37% uspeh po višini). Sodišče je upoštevalo potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP), v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo, ter tožeči stranki priznalo pravdne stroške, kot je razvidno iz specificiranega stroškovnika na list. št. 201. Do vključno dne 27.6.2008 je sodišče tožeči stranki priznalo 7.905 točk OT za stroške odvetnika, kar znaša 3.628,40 EUR oziroma glede na 42,43% uspeh v pravdi 1.539,53 EUR, sodišče pa je kot nepotrebne zavrnilo priglašene stroške za dopis sodišču z dne 15.10.2007, dokazni predlog z dne 11.12.2007, vloga z dne 18.2.2008 in vlogo z dne 16.6.2008. Od dne 28.7.2008 dalje je sodišče tožeči stranki priznalo stroške odvetnika v višini 2.550 točk OT oziroma v višini 1.170,45 EUR, upoštevaje 44,52% uspeh v pravdi pa 521,08 EUR, pri čemer je sodišče kot nepotrebne zavrnilo priglašene stroške za dokazni predlog z dne 4.9.2008, dopis sodišču z dne 8.1.2009, vlogo z dne 6.2.2009, dopis substituta z dne 9.7.2009. Ostale pravdne stroške je sodišče obračunalo po povprečnem uspehu tožeče stranke v pravdi 43,49% (43,49% = (42,43% + 44,52%)/2). Sodišče je tožeči strani nadalje priznalo še 1.025,03 EUR materialnih stroškov oziroma upoštevaje povprečni uspeh tožnika (43,49%) 445,79 EUR, pri čemer je zavrnilo kilometrino za substituta, ker ima pisarno v Ljubljani, ter parkirnino in cestnino za 4 obravnave. Skupaj znašajo priznani pravdni stroški tožeče stranke 2.506,4 EUR (1.539,53 EUR + 521,08 EUR + 445,79 EUR). V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške tožene stranke v znesku 318,09 EUR (oziroma 209,94 EUR ob 66% uspehu v pravdi). Ker je pritožbeno sodišče s to sodbo spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, se je spremenil uspeh strank v pravdi, in sicer je tožena stranka uspela v 56,51% (upoštevaje povprečen uspeh tožeče stranke v pravdi 43,49%), posledično je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 179,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.326,65 EUR (2.506,4 EUR – 179,75 EUR) potrebnih pravdnih stroškov.

V pritožbenem postopku je tožeča stranka uspela v 8,93%, kajti s pritožbo je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v vrednosti 35.291,27 EUR (s pritožba uveljavlja v okviru odškodnine za nematerialno škodo še dodatnih 9.400,35 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, dodatnih 1.003,76 EUR za strah, dodatnih 22.800,70 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.086,46 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti) in uspela z zneskom 3.150,00 EUR. Pritožbeno sodišče je kot potrebne pritožbene pravdne stroške priznalo stroške odvetnika v znesku 556,8 EUR (1000 točk OT za pritožbo pa tar. št. 21, 5 EUR materialnih stroškov, vse z 20% DDV, kot nepotrebne pa je zavrnilo poročilo stranki o prejeti sodbi, poročilo tožniku o vloženi pritožbi ter poročilo tožniku o uspehu pritožbe, ker so zajeti že v okviru priznanih pravdnih stroškov). Upoštevaje uspeh tožeče stranke v pritožbi, ji je tožena stranka dolžna povrniti 49,72 EUR potrebnih pritožbenih pravdnih stroškov.