Jedro

Stanovanjski zakon določa v prvem odstavku 126. člena, da mora lastnik iz 111., 112. (sem sodi tožena stranka), prvega odstavka 113. in 114. člena tega zakona izplačati 30 % vrednosti stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki ga izprazni v dveh letih po uveljavitvi zakona. Ta zakonska določba ureja le razmerje med (novim) lastnikom stanovanja in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki je bil to ob uveljavitvi zakona. To pomeni, da gre le-temu izplačilo, če v zakonskem roku izprazni stanovanje, ne oziraje se na to kako to stori. Ni pomembno, ali svoje stanovanjsko vprašanje reši tako, da si kupi drugo, da si kupi ali zgradi drugo hišo, se preseli h komu drugemu, izseli iz države ali najame drugo najemno stanovanje drugega lastnika, za profitno ali neprofitno najemnino, za določen ali nedoločen čas, za večje ali manjše stanovanje ipd. Zadošča torej golo dejstvo, da stanovanje izprazni.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 18.200,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 335.484,00 SIT in ji povrniti 91.100,00 SIT pravdnih stroškov - oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1993 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik postal leta 1987 imetnik stanovanjske pravice na toženkinem stanovanju; da je 26.1.1993 sklenil najemno pogodbo za nedoločen čas za drugo stanovanje Občine L.; da se je v to novo stanovanje preselil 29.3.1993 in še pred tem zahteval od tožene stranke izplačilo 30 % vrednosti stanovanja. Slednje mu gre, ker 126. člen stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) izenačuje pravico do odpravnine vsem prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice zgolj ob pogoju izpraznitve stanovanja v zakonsko predpisanem roku 2 let, pa čeprav se preseli v drugo najemno stanovanje.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje to sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da sta bili obe stanovanji lastninjeni po določbah VIII. poglavja SZ, se pravi, da sta sodili v stanovanjski sklad, ki se je financiral z družbenimi sredstvi. Tožnik tako ni sprostil marveč obremenil stanovanjski sklad, zaradi česar mu ne gre odpravnina po prvem odstavku 126. člena SZ.

Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tožnik izpolnil pogoje iz prvega odstavka 126. člena SZ. Opozarja, da je določba tretjega odstavka tega člena, ki omogoča lastniku, da sme ob pogojih iz 148. člena SZ odkloniti izplačilo, nepravična, neupoštevna in skregana z moralo. Prav sodišče pa mora preprečiti, da ne bi bile odločitve različne. Tožnik je zbral seznam svojih sodelavcev pri toženi stranki, ki so ob popolnoma enakih pogojih dobili izplačila. Sodna praksa bi tu morala poseči vmes tako, da bi bila dovoljena pravica iz prvega odstavka 126. člena SZ vsem ali nobenemu. Sredstva za stanovanjski sklad so polnili delavci. Pravna razlaga sodišča določbe prvega odstavka 126. člena ne drži, če se upošteva določba prvega odstavka 148. člena SZ.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Stanovanjski zakon določa v prvem odstavku 126. člena, da mora lastnik iz 111., 112. (sem sodi tožena stranka), prvega odstavka 113. in 114. člena tega zakona izplačati 30 % vrednosti stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki ga izprazni v dveh letih po uveljavitvi zakona. Ta zakonska določba ureja le razmerje med (novim) lastnikom stanovanja in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki je bil to ob uveljavitvi zakona. To pomeni, da gre le-temu izplačilo, če v zakonskem roku izprazni stanovanje, ne oziraje se na to kako to stori. Ni pomembno, ali svoje stanovanjsko vprašanje reši tako, da si kupi drugo, da si kupi ali zgradi drugo hišo, se preseli h komu drugemu, izseli iz države ali najame drugo najemno stanovanje drugega lastnika, za profitno ali neprofitno najemnino, za določen ali nedoločen čas, za večje ali manjše stanovanje ipd. Zadošča torej golo dejstvo, da stanovanje izprazni. Ne sme motiti določba drugega odstavka 126. člena SZ, po kateri je do enake sorazmerno zmanjšane ugodnosti upravičen prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki zamenja dosedanje za manjše stanovanje. O zamenjavi stanovanj je mogoče pogojno govoriti le, če gre za stanovanje istega lastnika, ne pa tudi sicer, saj SZ že spričo svoje zasnove ne pozna več zamenjave stanovanj v smislu določb 23. do 25. člena ZSR (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84).

Zakonska določba o izplačilu 30 % vrednosti je umeščena v poglavje o lastninjenju stanovanj in podpoglavje o privatizaciji stanovanj. Pritrditi velja pritožbenemu sodišču, da je bil zakonodajalčev namen z materialnimi spodbudami čimbolj izrabiti obstoječi stanovanjski sklad, poprej družbeni in zdaj z znanim lastnikom. Vendar je sodišče na podlagi te ugotovitve zmotno sklepalo, da gre takšna materialna spodbuda le tistemu, ki si z lastnimi sredstvi zagotovi drugo stanovanje. Zakonodajalec je "prisilil" titularje nekdanjih družbenih stanovanj, bodisi da prodajo stanovanje prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice s 30-odstotnim popustom od vrednosti stanovanj in še to zmanjšano za še ne realno vrnjeno lastno udeležbo in za lastna vlaganja (drugi odstavek 117. člena SZ), bodisi da tistemu, ki stanovanja ne odkupi, izplača 30 % vrednosti stanovanja, če ga izprazni v enakem roku, kot ga ima sicer pravico odkupiti (123. člen SZ). S tem se približno izenači položaj tistega, ki ima pravico kupiti stanovanje za nižjo ceno, kot je tržna, s tistim, ki ga kakorkoli izprazni, lastniku pa v slednjem primeru ostane stanovanje v lasti, ki ga potem lahko proda za realno ceno ali ga odda tudi za profitno najemnino. Tako je tudi položaj lastnika približno izenačen v razmerju do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, bodisi da ta stanovanje odkupi bodisi da ga izprazni. Res se sicer porodi pomislek, če se gleda le na položaj imetnika stanovanjske pravice, ali je pravično, da je z izplačilom nagrajen tudi tisti, ki je stanovanje izpraznil tako, da se je preselil v drugo, in to večje stanovanje, ki je sodilo v nekdanji družbeni stanovanjski sklad, za neprofitno najemnino, kot trdi tožena stranka, ne da bi k temu kaj prispeval iz svojega, vendar ne gre pozabiti, da je celotna zasnova lastninjenja in privatizacije utemeljena tako, kot je bilo opisano (dura lex, sed lex). Ne gre gledati le na položaj nekdanjega imetnika stanovanjske pravice tako izolirano, saj se je tudi ta odpovedal pravici do odkupa stanovanja po znižani ceni, lastnik pa ima na voljo, da prosto razpolaga s stanovanjem, ki je bilo nekdaj v družbeni lastnini, torej ustvarjeno z delom oziroma odpovedovanjem delavcev, upoštevaje prejšnjo našo družbeno ureditev. Če tožnikov novi najemodajalec res negospodarno ravna s tem, da mu daje v najem stanovanje za neprofitno najemnino, to ni okoliščina, ki bi bila pravno relevantna pri izplačilu 30-odstotne vrednosti stanovanja. Zakon v 126. členu tudi ne dela nobene razlike med novimi lastniki stanovanj glede na izvor le-teh.

Pokazalo se je torej kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje in ne sodišča druge stopnje, zaradi česar je bilo potrebno reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka je uspela z revizijo, zato ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške v zvezi z njo (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP), ki so odmerjeni po odvetniški tarifi.