Jedro

V obravnavani zadevi se odloča o terjatvi zavarovalnice, ki je z izplačilom odškodnine oškodovanki izpolnila odškodninsko obveznost svoje zavarovanke, sedaj pa v pravdi od tožene stranke zahteva povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (939. člen ZOR). Za začetek teka zastaralnega roka je tako pravno relevanten trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki; od tedaj dalje ima namreč pravico od osebe, ki je odgovorna za škodo, zahtevati povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (prvi odstavek 361. člena ZOR).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrjena, v zavrnilnem delu pa spremenjena tako, da je bilo tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodeno.

2. V predlogu je tožena stranka izpostavila dve vprašanji: ali je zastaranje zahtevka zavarovalnice proti tretji odgovorni osebi začelo teči od zaključka zdravljenja oškodovanke ali od izdelave izvedenskega mnenja, in ali je treba pojem nevarne stvari (mokrih ploščic v kopališču) presojati glede na okoliščine konkretnega primera ali pa so mokre ploščice nevarna stvar sama po sebi.

3. Vprašanje, ali je zastaranje začelo teči od zaključka zdravljenja oškodovanke ali od izdelave izvedenskega mnenja, v obravnavani zadevi ni odločilno, ker ne gre za odškodninsko terjatev oškodovanke proti odgovorni osebi, v zvezi s katero bi se začetek teka zastaralnega roka presojal po prvem odstavku 376. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V obravnavani zadevi se namreč odloča o terjatvi zavarovalnice, ki je z izplačilom odškodnine oškodovanki izpolnila odškodninsko obveznost svoje zavarovanke, sedaj pa v pravdi od tožene stranke (ki naj bi bila odgovorna za škodo) zahteva povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (939. člen ZOR). Za začetek teka zastaralnega roka je tako pravno relevanten trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki; od tedaj dalje ima namreč pravico od osebe, ki je odgovorna za škodo, zahtevati povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (prvi odstavek 361. člena ZOR).

4. Pri prvem vprašanju gre torej za vprašanje, ki v pravnem (in dejanskem) pogledu ni odločilno za rešitev zadeve. Zato ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Vprašanje, ali je treba pojem nevarne stvari (mokrih ploščic v kopališču) presojati glede na okoliščine konkretnega primera ali pa so mokre ploščice nevarna stvar sama po sebi, predlagateljica izpeljuje iz dejstva, da so bila tla v kopališču mokra, in da je ostalo odprto vprašanje, ali so mokroto povzročili kopalci ali „čiščenje mokrih tal s čistilom“. Vendar pa iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki niso predmet revizijskega preizkusa (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja nasprotno, da ploščice, na katerih je oškodovanka padla, niso bile mokre in spolzke (bile so robate in nedrseče). Takšne (mokre in drseče) so postale šele ob uporabi čistilnega sredstva D. 6. Predlagateljica torej drugo vprašanje izpeljuje iz dejstev, ki odstopajo od dejanske podlage pravnomočne sodbe. Zato ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP.

7. Upoštevaje razloženo pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot neutemeljen zavrnilo.