Jedro

Za delavca, ki je bil zaradi reorganizacije razporejen v drug državni organ, velja v zvezi s plačilom za delo - torej tudi v zvezi z dodatki - načelo, da se pravica do njih presoja po normah, ki veljajo za državni organ, v katerega je razporejen. Delavec ne obdrži pravice do dodatkov, ki jih je imel v prejšnjem organu, če taki dodatki niso določeni tudi za organ, v katerega je razporejen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Med strankama v bistvu ni sporno (čeprav to dejstvo kot tako, ni bilo izrecno ugotovljeno v postopku na prvi stopnji), da je tožnica opravljala delo svetovalke Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: VRS), da je vodila davčni postopek po pritožbah zavezancev na drugi stopnji in da je bilo to delo, skupaj z drugimi delovnimi mesti v sektorju v Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: DU RS) na podlagi drugega odstavka 76. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002, v nadaljevanju: ZDU-1, ki je začel veljati 29.6.2002), prevzeto na Ministrstvo za finance (navedbe tožeče stranke predvsem v točki II., navedbe tožene stranke predvsem v točki 2, v nadaljevanju: MF).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na spremembo odločbe tožene stranke z dne 10.12.2002 tako, da se tožnici za nezdružljivost prizna dodatek v višini 15 % osnovne plače, za posebno odgovornost dodatek v višini 30 % osnovne plače, za posebne obremenitve in odgovornosti dodatek v višini 5 % osnovne plače, za dodatek za delo v upravi 0,20 količnika (vse po 10. in 16. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah VRS in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96 do 37/2002, št. 105/2002 - Odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: Uredba), dodatek v količniku 0,15 v skladu z dogovorom o načinu izplačevanja plač v javnem sektorju v letu 2002 in dodatek za delovno dobo v skladu s 3. točko 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 do 73/2003, v nadaljevanju: KPngd).

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo št. 123-136/02 z dne 24.12.2002 razporejena na delovno mesto 4511 - svetovalec VRS v organizacijski enoti 1611 4230 SUP - oddelek za davčni postopek na II. stopnji, za nedoločen čas. Po 2. točki izreka navedene odločbe se je tožnici obračunala plača na podlagi odločbe Komisije VRS za kadrovske in administrativne zadeve. Tožnica odločbe ni izpodbijala. Ugotovilo je tudi, da so bili delavci Glavnega urada DU RS na podlagi določne 76. člena ZDU-1 razporejeni v MF, kjer so skladno s tretjim odstavkom 31. členom Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, 56/2002, v nadaljevanju: ZDDO), sklenili novo delovno razmerje, ker jim je v prejšnjem upravnem organu delovno razmerje prenehalo. Ugotovilo je tudi, da se pravica do dodatkov po 10. členu Uredbe veže izključno na organ (DU RS) in ne na delo, ki ga opravlja posameznik.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Določbe drugega odstavka 76. člena ZDU-1 v povezavi z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/2001, št. 105/2002 - Odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: ZDavP) ni mogoče razumeti tako, da se v tem obsegu MF šteje za DU RS ter da zato delavcem, ki jih je to ministrstvo prevzelo od Glavnega urada DU RS, pripadajo dodatki iz 10. člena Uredbe. Po prevzemu delavci niso več delavci DU RS, temveč delavci MF, ki pa niso upravičeni do dodatkov po 10. členu Uredbe.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 73/2007, v nadaljevanju: ZPP), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker pomeni prehod pristojnosti odločanja v davčnem pritožbenem z DU RS na MF prenos dejavnosti, torej pravno nasledstvo. Obe sodišči sta torej odločili arbitrarno in v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Po prenosu celotnega sektorja tožnica opravlja povsem enako delo, enake zahtevnosti in odgovornosti, v istih prostorih, z istimi sredstvi in v vlogi davčnega organa. Da je pravno nasledstvo med DU RS in MF podano, izhaja tudi iz drugega odstavka 76. člena ZDU-1, ki ureja prevzem nalog, gre torej za pravno nasledstvo. Navedeno določbo ZDU-1 je tako razlagalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi U 374/93 z dne 8.11.1995. Prenos sektorja iz DU RS v MF ni smel vplivati na tiste pravice iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica imela, ko je opravljala delo v DU (tako v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 1/2001). V tem smislu je določbe ZDU-1 in Uredbe razlagalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-151/03-6. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, s katerim je izjemoma dovoljeno izpodbijati pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, mora revident v reviziji točno navesti, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča druge stopnje in kakšne / katere razloge za to navaja (371. člen ZPP). V zvezi z razlogom bistvene kršitve določb postopka revizija nima takšnih razlogov, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni smelo in tudi ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. ZDU-1 v drugem odstavku 76. člena določa, da na področjih, kjer je v zakonu iz prvega odstavka tega člena določeno, da organ v sestavi odloča v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona prevzame odločanje na drugi stopnji pristojno ministrstvo; ministrstvo prevzame tudi delavce ter ustrezne pravice proračunske uporabe, prostore, opremo in dokumentacijo. Od prevzema nalog po tem odstavku se za davčni organ po Zakonu o davčnem postopku šteje tudi pristojno ministrstvo. V ZDU-1 ni nikjer določeno, da delavci, ki so bili prevzeti na podlagi drugega odstavka 76. člena obdržijo pravice (tudi do plače in dodatkov), ki so jih imeli v DU RS. Delavci so prešli iz enega v drug organ (MF), za katerega veljajo za plačo (predvsem za dodatke, ki jih tožnica zahteva) drugačna načela kot v DU RS. Tožnica ni več delavka na DU RS, temveč na MF, zato ne more biti pomembno, ali je nadaljevala z opravljanjem dela, ki ga je opravljala v DU RS, ker za plačevanje tega dela v MF veljajo posebna merila oziroma določbe Uredbe. Za odgovor na vprašanje, ali ima tožnica zahtevane pravice, so torej pomembne predvsem določbe Uredbe. Ustavno sodišče je z Odločbo U-I-285/2002-21 z dne 21. novembra 2002 (Uradni list RS, št. 105/2002) odpravilo Uredbo o spremembi te uredbe (Uradni list RS, št. 61/2002), s katero so bile razveljavljene določbe 8., 9., 10., 14., 15. in 16. člena, kolikor so se nanašale na povišanje dodatkov oziroma nove dodatke v delu, ki pripadajo zaposlenim od 1. maja 2002 dalje. To pomeni, da so tudi navedeni členi Uredbe veljavna pravna podlaga za odločanje. Uredba v 10. členu določa, da za vrednotenje posebnih odgovornosti ter zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, pripadajo delavcem DU RS dodatki: zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, pripada delavcem DU RS, ki ne smejo biti člani uprave ali nadzornega sveta gospodarskih družb ter ne smejo opravljati dejavnosti, ki je nezdružljiva z opravljanjem davčne službe, dodatek v višini 15 % osnovne plače; zaradi posebnih odgovornosti pripada delavcem DU RS dodatek v višini do 30 % osnovne plače. Ta določba govori o pravicah do dodatkov le v zvezi z delavci DU RS. Tožnica z razporeditvijo na delo v MF ni bila več delavka v DU RS, torej zanjo v obsegu, kot to zahteva s tožbo, Uredba ni več veljala. V prvem odstavku 8. člena Uredbe je določeno, da se za delovna mesta višjih upravnih delavcev, ki ne smejo opravljati posameznih del v drugem državnem organu, podjetju, drugi organizaciji ali skupnosti, pri zasebnem delodajalcu ter samostojnega osebnega dela, ki je neposredno povezano z delom v državnem organu, določi dodatek v višini 15 % osnovne plače. Tožnica, ki je višja upravna delavka (svetovalka VRS), torej ima pravico do dodatka po tej določbi. Pravice tožnice do dodatkov se presojajo po tej določbi, ne pa po določbah, ki veljajo za DU RS.

Določbe ZDDO, ki so pomembne za odločitev, so v času odločanja pri toženi stranki še veljale, ker je Zakon o javni upravi (Uradni list RS, št. 56/2002, v nadaljevanju: ZJU) v 1. točki prvega odstavka 203. člena določil, da z dnem, ko se začne uporabljati ZJU, nehajo veljati določbe I. in II. poglavja ZDDO. ZJU se je začel uporabljati dne 28. junija 2003. Vse odločbe, ki so pomembne za odločitev, pa so bile sprejete leta 2002. Po določbi 30. člena ZDDO je delavca mogoče razporediti v drug upravni organ tudi v primeru, če se spremeni pristojnost državnega organa. V takšnem primeru je delavec po 31. členu razporejen v drug državni organ. Kar pomeni, da delovno razmerje sklene pri tem organu. V primerih iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZDDO mora biti delavec razporejen na delovno mesto, ki ustreza znanju in strokovni izobrazbi delavca. V zvezi z razporeditvijo po 30. in 31. členu ZDDO je v 24. a členu določeno, da delavec ohrani isti naziv. Tožnica je, (kot ugotavlja tožena stranka in temu tožnica ni ugovarjala) z razporeditvijo na MF ohranila isti naziv in količnik plače (7,60). Pojem razporeditev tudi tu, enako kot po delovno pravnih predpisih, pomeni opravljanje drugega dela, pod pogoji, ki so določeni pri novem delodajalcu. To pomeni, da je pravico do plače presojati po merilih, ki veljajo za MF, ne pa za DU RS.

Tožničine pravice tudi niso bile kršene v vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije, na katerega se sklicuje v reviziji. Odločbe tega sodišča, ki jih navaja v reviziji, temeljijo na drugačni pravni in dejanski podlagi, kot izpodbijana sodba, zato ni kršeno načelo enakega varstva pravic.

V sklepu VIII Ips 1/2001 z dne 9.10.2001, kjer je šlo za prenos dejavnosti Sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti občin na Inšpektorat v okviru ministrstva, je bilo sprejeto stališče, da prevzem ne sme vplivati na tiste pravice delavca, ki jih je imel, ko je opravljal delo v občinskih organih. V sodbi U 374/93 z dne 8.11.1995 je bilo ugotovljeno, da je podano pravno nasledstvu v zvezi s prej navedenima organizacijama. V navedenih določbah ni bilo ugotovljeno enako ali podobno dejansko stanje kot v tem sporu, zato tudi za oba primera ne more biti uporabljena enaka pravna podlaga. Navedenih zadev torej s to zadevo ni mogoče primerjati. Odločba Ustavnega sodišča, U-I-151/03 z dne 11.11.2003 ne daje odgovora na sporno vprašanje v tej zadevi, kar je predvsem razvidno iz 3. točke obrazložitve.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).