Jedro

Po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki na dan uveljavitve novele zakona 4.12.1948 živijo v tujini, in ki so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim FLRJ, pri čemer se glede na določbo 3. odstavka ZDen nelojalnost v primerih, ko prizadeti iz tega razloga niso pridobili državljanstva nove Jugoslavije, domneva, prizadeti pa sme dokazovati dejstva in okoliščine, ki navedeno zakonsko domnevo izpodbijajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 30.6.1993, s katero je organ prve stopnje po zaprosilu oddelka za gospodarstvo iste občine v skladu s 63. členom zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ugotovil, da pok. H.D., rojen 1877, ki je umrl dne 11.2.1967 v Avstriji, ni državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92), ni štel za jugoslovanskega državljana. Izpodbijana odločba smiselno navaja, da po ugotovitvi organa prve stopnje imenovani po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ na dan 28.8.1945 ni postal državljan Federativne ljudske republike Jugoslavije. Na tožničin pritožbeni ugovor, da bi po prej navedeni določbi zakona o državljanstvu FLRJ morali biti podani vsi trije pogoji, torej tudi nelojalno ravnanje H.D. do države in narodov FLRJ in, da je bil imenovani v tujino izseljen, tožena stranka ugotavlja, da je odločba organa prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. H.D. je bil resnično državljan bivše kraljevine Jugoslavije, ker je bil domovinsko pristojen, toda na dan 28.8.1945 ni postal državljan nove Jugoslavije, ker je bil nemške narodnosti in med vojno član Kulturbunda in ker je živel v tujini. Da je bil nemške narodnosti, je razvidno iz uradnega potrdila takratnega okrajnega narodnoosvobodilnega odbora Maribor levi breg z dne 27.8.1945, v katerem je navedeno, da je bil optant za nemški Reich. Potrdilo hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Iz fonda Kulturbunda, ki ga hrani Ministrstvo za notranje zadeve v Ljubljani, pa je razvidno, da je bil imenovani član Kulturbunda, kar pomeni, da je bil nesporno nemške narodnosti, saj so bili člani te nacistične protislovenske organizacije lahko le osebe nemške narodnosti in tisti, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo tako opredelili. Nesporno je tudi, da je imenovani živel v tujini že leta 1946. Način odhoda v tujino ni pomemben, pač pa je eden od pogojev za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, da je oseba živela v tujini na dan 4.12.1948, o čemer ni potrebno zaslišati nikakršne priče. Tretjega pogoja iz te določbe - obstoja nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ pa v tem postopku glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen ni mogoče ugotavljati, kar je navedel že organ prve stopnje v svoji odločbi.

Tožnica navaja, da je H.D. živel v Sloveniji, dokler ga niso deportirali v tujino in bi pridobil jugoslovansko državljanstvo, če ga ne bi oblast nasilno izselila. Tretjega pogoja - nelojalnega ravnanja - pa v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen po navedbah tožene stranke ni bilo mogoče ugotavljati, kar pomeni, nelojalno ravnanje imenovanega ni dokazano, da torej oseba ni ravnala zoper interese narodov in države FLRJ, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Imenovani pa je bil januarja 1946 deportiran na Madžarsko in je bil v tujini proti svoji volji. Da pa je bil deportiran, lahko potrdijo v tožbi navedene priče. Po izpustitvi je živel v Avstriji, saj se v domovino ni upal vrniti. Predlaga, da sodišče ugotovi, da se je H.D. štel za jugoslovanskega državljana do svoje smrti.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Državljanstvo H.D. se v skladu z 39. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo pravkar navedenega zakona. Po 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) oziroma povojne Jugoslavije. Med te predpise spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po 2. odstavku 35. člena navedenega zakona se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki (na dan uveljavitve novele zakona objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48 -

4.12.1948) živijo v tujini in ki so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim Federativne ljudske republike Jugoslavije, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva ljudskih republik. Tožena stranka je tožnici pravilno pojasnila, da tožničin pravni prednik po pravkar navedenem zakonu o državljanstvu FLRJ ne po kasnejšem zakonu o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 23/76) državljanstva nove Jugoslavije ni pridobil. Iz podatkov spisov je razvidno, da je bil H.D. na dan 4.12.1948 odsoten iz države, kar ni sporno in kar je bil eden od treh pogojev za nepridobitev državljanstva povojne Jugoslavije po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, poleg že navedenega nelojalnega vedenja proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in dejstva, da je bila prizadeta oseba nemške narodnosti. Pravilno je ob tem stališče tožene stranke, da način odhoda ali izselitve H.D. v tujino ni pomemben oziroma ne vpliva na ugotovitev dejstva, da je na dan 4.12.1948 živel v tujini.

Sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost ugotovitve organa prve in druge stopnje, za kar je podlaga v kopijah arhivskih spisov, da je bil tožničin pravni prednik oseba nemške narodnosti, kar je bilo po takratnih nemških merilih pogoj tudi za njegovo članstvo v Kulturbundu. Iz zgodovinskih virov pa izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je obsegal pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po merilih, ki so jih sami določili. S tem v zvezi je iz opisanih razlogov zato po mnenju sodišča treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri upravni organ obstoja nelojalnega ravnanja prizadete osebe do narodov in države ni dolžan ugotavljati, razlagati kot zakonsko domnevo, da je bil navedeni razlog pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov FLRJ zaradi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, vselej podan in ga zato pristojni upravni organ ni dolžan dokazovati. Po 3. odstavku 63. člena ZDen se torej v zvezi z 2. odstavkom 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ nelojalnost članov Kulturbunda do narodov in države FLRJ domneva. To pa ne pomeni, da prizadeti ne bi mogli dokazovati lojalnosti oziroma ravnanja nasprotno od tistega, ki izhaja iz članstva in dejavnosti pred in medvojne nacistične organizacije Kulturbunda, katere cilji so bili naravnani proti narodnim in državnim koristim Jugoslavije.

Vendar pa tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne zatrjuje in ne dokazuje, da njen pravni prednik ne bil bil član Kulturbunda kakor tudi ne zatrjuje in ne dokazuje kakih drugih okoliščin, ki bi pri njenem pravnem predniku kljub članstvu v Kulturbundu izpodbile navedeno zakonsko domnevo. Tožnica zato neutemeljeno graja izpodbijano odločbo, češ da v stvari tretji pogoj - nelojalnost do narodov in države FLRJ - pri H.D. za nepridobitev državljanstva povojne Jugoslavije ni bil izkazan oziroma dokazan.

Po povedanem zato sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve tožene stranke, da tožničin pravni prednik po 2. odstavku 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu takratne Jugoslavije ni pridobil državljanstva povojne Jugoslavije. Po navedenem tožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila predpise. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.