Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati v pravnomočni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja, da je bila sodba vročena osebno obsojencu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v KR je s sodbo z dne..., spoznalo obs. D.J. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77 in mu izreklo 50.000,00 SIT denarne kazni. Z uvodoma navedenim sklepom pa je bila bila zavržena kot prepozna pritožba, ki jo je obsojenčev zagovornik vložil zoper to sodbo.

Zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe je obsojenčev zagovornik dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je z izpodbijanim sklepom sodišče kršilo določbo 2. odstavka 375. člena v zvezi s 118. in 119. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker obsojencu ni bila pravilno vročena sodba sodišča prve stopnje. S takšnim ravnanjem je bila obsojencu tudi onemogočena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člena Ustave). Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi njegovi zahtevi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da so zagovornikove trditve glede vročitve sodbe obsojencu protispisne in predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa (vročilnic pri list. št. 78) izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojenčevemu zagovorniku vročena dne... Obsojencu pa je pošta prvič poskušala sodbo vročiti, na naslov njegovega stalnega prebivališča v KR, dne... in mu jo je naslednjega dne tudi vročila. Opravljeno vročitev je treba šteti kot osebno vročitev, saj je na vročilnici kot prejemnik pošiljke podpisan obsojenec - in ne kakšna druga oseba, ki bi bila po določilu 119. člena ZKP dolžna sprejeti pisanje. Vročitev je bila torej opravljena skladno z določbami 118. in 119. člena ZKP. Zagovornikove trditve, da se je obsojenec v času od... nahajal v M in da podpis na vročilnici z dne... ni njegov - kar da je mogoče ugotoviti s preverjanjem podpisov, saj se ta podpis razlikuje od drugih obsojenčevih podpisov, ki so v spisu - pa ne morejo biti predmet presoje vhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Z vloženim izrednim pravnim sredstvom namreč ni mogoče izpodbijati v pravnomočni odločbi ugotovljenega dejanskega stanja, da je bila sodba vročena osebno obsojencu dne... (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče pa tudi ne more pribavljati novih dokazov - grafološke ekspertize, o tem ali je podpis na vročilnici z dne... obsojenčev, oziroma samo opravljati funkcije izvedenca (grafologa).

Ker je vložil obsojenčev zagovornik pritožbo zoper sodbo dne..., torej po preteku 8 dnevnega roka (3. odstavek 443. člena v zvezi s 4. odstavkom 120. člena ZKP), z izpodbijanim sklepom ni bila kršena določba 2. odstavka 375. člena ZKP. Pri zamudi zakonskega roka za vložitev pritožbe in dejstvu, da zagovornik svojih trditev glede obsojenčeve odsotnosti v M ni z ničemer izkazal, pa tudi ni moč govoriti o kršenju obsojenčeve ustavne pravice do pravnega sredstva.

Po povedanem uveljavljene kršitve ZKP in Ustave niso podane, zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).