Jedro

V obravnavanem primeru, ko nastopa kot tožeča stranka Iniciativni odbor krajanov in ne krajani sami, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj Iniciativnega odbora kot tožeče stranke. Tega v tožbi tožeča stranka niti ni zatrjevala. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 pa lahko v postopku upravnega spora kot tožeča stranka nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, z dne 16.3.2005, s katero je upravni organ prve stopnje investitorju Občini ... izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo čistilne naprave, telefonskega priključnega kabla, priključnega vodovoda, transformatorske postaje in dostopne ceste na zemljišče, na katerem bodo navedene gradnje. Pritožbo tožeče stranke (stranskega udeleženca v upravnem postopku) zoper navedeno odločbo prvostopnega organa je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo z dne 28.1.2008. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je upravni spor glede na upravni postopek nov postopek, ki se od upravnega postopka razlikuje tudi po tem, da po določbah ZUS-1 ni nujno, da ima oseba, ki ji je bil sicer priznan status stranke v upravnem postopku, hkrati tudi status stranke v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). To posledično pomeni, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo, že ob začetku upravnega spora in ves čas postopka izkazovati pravni interes. Ker zakon o graditvi objektov (ZGO-1) tožeči stranki neposredno ne daje pravice sodelovanja v postopku, je treba v spornem primeru oceniti, ali so bile z izdanim gradbenim dovoljenjem prizadete kakšne njene pravice oziroma pravne koristi, saj 2. člen ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala, da bi bila zaradi izdaje gradbenega dovoljenja prizadeta v svojih pravicah oziroma pravnih koristih. Dejstvo namreč je, da se njen pravni položaj, tudi če bi sodišče ugodilo tožbi, ne bi v ničemer spremenil. Tudi sicer z gradbenim dovoljenjem ni bilo poseženo v njene pravice in pravne koristi, saj postopek ni tekel zoper njo in niso ji bile naložene nobene obveznosti. Zato ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Sodišče je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki so se nanašali zlasti na varovanje javnega interesa, tega pa v upravnem sporu varuje zastopnik javnega interesa.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Po stališču pritožbe je tožeča stranka vsekakor oseba, ki je lahko stranka postopka izdaje upravnega akta. Tak položaj ji je bil priznan s sodbo prvostopnega sodišča U 2530/2005-17, pa tudi z dokončnim sklepom prvostopnega organa. Tožeča stranka je torej nedvomno imela v upravnem postopku status stranskega udeleženca, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP izenačen s položajem stranke. Kdor je položaj stranke pridobil in s tem izkazal, da ima pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, temu pravnega interesa ni treba več izkazovati. Položaj stranke bi lahko izgubila, vendar samo v primeru, če ne bi več izkazovala pravnega interesa. Tožeča stranka je prepričana, da gre v pogledu izkazovanja njenega pravne interesa tako za sodelovanje v upravnem postopku kot za vložitev tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev pomeni tudi grobo kršitev pravice do pravnega sredstva. Tožeča stranka je tudi izkazala, da je prizadeta v svojih pravicah oziroma pravnih koristih, saj je oseba civilnega prava, ki jo je ustanovilo osem občanov za zastopanje interesov dvainosemdeset občanov iste občine. Po drugem odstavku 42. člena ZUP pa je stranka v upravnem postopku lahko tudi skupina oseb. Tožeča stranka je zastopala povsem konkretne interese skupine oseb do življenja v zdravem in čistem okolju. To pravico varuje Ustava, Zakon o varstvu okolja, Direktiva ES, št. 2000/60/ES. Ta pravica je konkretna pravica posameznika in je hkrati v javnem interesu. Tožeča stranka je priložila ustrezno ekspertno mnenje, da bodo vplivi čistilne naprave posegli tudi izven začrtanega vplivnega območja, ki zato ni pravilno določeno. Pa tudi voda v čistilni napravi se ne prečisti popolnoma in se izteče v potok. Čistilna naprava se lahko še poveča, kar bodo dodatni vplivi na položaj vaščanov. Njihove nepremičnine bodo razvrednotene. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je v nasprotju z določbami Zakona o varstvu okolja (ZVO), ki opredeljuje odpadke, za katere je ZVO določil zakonsko domnevo, da so nevarni za okolje. Nevarni odpadki pa predstavljajo razvrednotenje okolja. Tožeča stranka zato s svojimi tožbenimi ugovori ni varovala le javnega interesa, pač pa konkreten interes svojih družbenikov in pooblastiteljev.

K I. točki izreka

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporen pravni interes tožeče stranke za začetek upravnega spora. Tožeča stranka je kot stranski udeleženec nedvomno sodelovala v upravnem postopku do izdaje prvostopne odločbe in po uspehu v upravnem sporu pred prvostopnim sodiščem (U 2530/2005) tudi v postopku pred drugostopnim organom. Zato bi po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko imela položaj tožnika v upravnem sporu, vendar le, če izkazuje pravni interes za vložitev tožbe in izpolnjuje druge procesne predpostavke, navede v 36. členu ZUS-16. Vseh teh predpostavk pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ne izpolnjuje.

6. Sodišče mora po vložitvi tožbe na podlagi zakonskih pogojev vselej prisoditi, ali je stranka oziroma stranski udeleženec iz upravnega postopka tudi upravičena (legitimirana) za tožbo, s katero se začne upravni spor. Zakonska ureditev upravnega spora po ZUS-1 tako ureja pravilo, da je treba na začetku upravnega spora najprej ugotoviti, ali je kršitev pravnega položaja stranke z izpodbijanim upravnim aktom sploh mogoča. Tožnik mora torej v tožbi izkazati procesno legitimacijo za sprožitev upravnega spora. Legitimacijo izkaže z zatrjevanjem, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Izkazati mora torej svoj pravni interes za vložitev tožbe. Pravni interes pa je tisti na zakon oprti dejanski interes, ki ga zasleduje tožeča stranka v upravnem sporu za zagotovitev boljšega pravnega položaja, ki si ga brez uspeha v upravnem sporu ne bi mogla izboljšati ali ga ne bi bila deležna.

7. V obravnavanem primeru, ko nastopa kot tožeča stranka Iniciativni odbor krajanov in ne krajani sami, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj Iniciativnega odbora kot tožeče stranke. Tega v tožbi tožeča stranka niti ni zatrjevala. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 pa lahko v postopku upravnega spora kot tožeča stranka nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt. V obravnavanem primeru z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem torej ni bilo poseženo v pravice ali na zakon oprte osebne koristi tožeče stranke in zato ni izkazan njen pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu, na katerega obstoj pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Ker Iniciativni odbor kot tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča v svoji tožbi ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

9. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje na to, da je Iniciativni odbor ustanovilo osem krajanov, da bi zastopali interese dvainosemdeset krajanov, saj pooblastila za zastopanje teh krajanov niso priložili niti tožbi niti pritožbi. Kot že navedeno, pa Iniciativni odbor ne izkazuje svojega pravnega interesa, za zastopanje morebitnega pravnega interesa (drugih) krajanov pa ni izkazal pooblastila.

10. Glede na navedeno je Vrhovno kot pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

11. Tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo zato mora na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.