Jedro

Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 22. 7. 2014 in št.... z dne 24. 3. 2014 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro od 18. 11. 2010 dalje, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za tožničino zastopanje bremenijo proračun (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava.

V laični pritožbi navaja, da je pri njej bolezen nastopila že 5. 9. 2009 v A., zdravljenje pa končalo 25. 11. 2010 ob odpustu iz očesne klinike v B.. Torej je zbolela veliko prej, preden je pričel veljati novi zakon, zato bi bilo potrebno upoštevati starega, saj sama ni kriva, da zdravniki niso pravočasno vložili vloge za invalidnino. Od 1. 9. 1994 je bila uživalka družinske pokojnine, sedaj pa ima vdovsko pokojnino.

Meni, da je pri njej podana višja stopnja telesne okvare, saj ima skažen obraz, defekt lobanje, izgubo naglavne kože z lasmi, parezo obraznega živca levo in na levi strani posušeno mišico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožničino stališče, da bi moral biti v obravnavanem primeru uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ker da je telesna okvara nastala že pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) s 1. 1. 2013. Za odgovor na vprašanje o tem, kateri zakon je uporabljiv, je namreč v predmetni zadevi odločilno zgolj dejstvo, da je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. Torej v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. To pa pomeni, da ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 390. člena prehodne in končne določbe ZPIZ-2, ki izrecno določa, da se predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo le v postopkih uveljavljanja pravic, pričetih pred 1. 1. 2013. Glede na prej navedeno je v obravnavani zadevi mogoče uporabiti le materialni predpis, veljaven v času vložitve vloge, torej ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, ki je prenehal veljati in se uporabljati 31. 12. 2012. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni pa ZPIZ-2 več ne zagotavlja. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

Slednje dejansko stanje, torej pravno relevantni vzrok v predsodnem postopku ugotovljene 30 % telesne okvare, v obravnavani zadevi zagotovo ni izkazan in ga pritožba niti ne zatrjuje. Že dejstvo, da je vzrok telesne okvare posledica bolezni in ne poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa je zadostno za presojo, da sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine od 18. 11. 2010 dalje, utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala tudi pritožba ostati brezuspešna.

Vsa ostala pritožničina izvajanja, in sicer da naj bi telesna okvara obstajala pred uveljavitvijo ZPIZ-2, da je sama neuka stranka in zato ni kriva, da zdravniki niso pravočasno vložili vloge za ugotovitev telesne okvare ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso odločilna. Bistveno je le, da za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, tudi če bi bila ugotovljena v višjem % kot v predsodnem upravnem postopku, uvedenem šele 14. 10. 2013, več ni zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.