Jedro

Tožba, s katero družbenik na podlagi družbene pogodbe zahteva od drugega družbenika sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe s sedežem v Sloveniji, ne sodi v okvir izključne pristojnosti po 2. točki 24. člena Uredbe EU 1215/2012 (Uredba Bruselj I bis). Ne gre namreč za tožbo v zvezi z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem gospodarske družbe, niti za spor glede veljavnosti odločitev organov družbe. Ker je podlaga tožbenega zahtevka družbena pogodba, katere obveznosti so stranke prostovoljno prevzele, se uporablja točka 1 (a) 7. člena Uredbe 1215/2012. Gre namreč za zadevo v zvezi s pogodbo. Relevanten je kraj izpolnitve zadevne obveznosti, to je obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka. Kraj izpolnitve te obveznosti se določi po pravu, ki velja za pogodbo, skladno z Uredbo EU 593/2008 (Rim I). Ker se za družbeno pogodbo uporablja slovensko pravo, je potrebno kraj izpolnitve določiti skladno z 294. členom OZ. Vtoževana obveznost je po slovenskem pravu iskovina. Ker ima dolžnik prebivališče v drugi državi članici EU, slovensko sodišče ni pristojno, ne po splošni določbi o pristojnosti po prebivališču toženca, ne po posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 8.324,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Pravdne stranke so družbeniki družbe A. d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju: družba), tožnika imata vsak po 22,5 %, toženec pa 55 % poslovni delež v družbi. Tožnika s tožbo zahtevata sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, s katero bi se celoten poslovni delež toženca prenesel nanju. Sklicujeta se na določbo družbene pogodbe, po kateri ima v primeru onemogočenega ali bistveno oviranega izvajanja te pogodbe družbenik pravico uveljaviti izstop iz družbe s prodajo svojega poslovnega deleža preostalemu družbeniku (prodajna opcija). Ta se uveljavi s pisnim obvestilom drugemu družbeniku, ki se izreče o prodajni opciji in če odkup poslovnega deleža po pogojih prodajne opcije zavrne ali se o njej ne izreče, se zavezuje prodati svoj celotni poslovni delež prvemu družbeniku pod enakimi pogoji. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora (I. točka izreka), tožbo zavrglo (II. točka izreka) in tožnikoma naložilo povračilo 6.719,76 EUR pravdnih stroškov toženca (III. točka izreka).

2.Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo. Izpodbijata sklep v celoti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep, tožencu pa naloži plačilo njunih stroškov pritožbenega postopka.

3.Na pritožbo je toženec odgovoril s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep ter tožnikoma naloži povračilo njegovih pritožbenih stroškov. Po njegovem prepričanju sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetnem sporu.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tej zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, saj imata tožnika stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, toženec pa na Malti. V sporu z mednarodnim elementom je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo (29. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker imajo stranke stalno prebivališče v državah članicah Evropske unije, se za določitev pristojnosti uporablja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba 1215/2012).

6.Splošna pristojnost je določena glede na stalno prebivališče toženca (4. člen Uredbe 1215/2012). Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe (28. člen Uredbe 1215/2012). Splošna pristojnost slovenskega sodišča po Uredbi 1215/2012 v konkretnem primeru ni podana, saj toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pristojnosti slovenskega sodišča pa je pravočasno ugovarjal. V tem primeru se lahko sodišče izreče za nepristojno samo, če pristojnost ne izhaja iz drugih določb te uredbe, med katerimi so tudi pravila Uredbe 1215/2012 o izključni in posebni (izbirni) pristojnosti.

7.Sodišče prve stopnje je skladno s 27. členom Uredbe 1215/2012 pravilno preizkusilo izključno pristojnost slovenskega sodišča in ugotovilo, da v konkretnem primeru ta ni podana. Tožnika sta v tožbi pristojnost slovenskega sodišča utemeljevala s tem, da gre za spor med družbeniki družbe, ki izvira z družbene pogodbe in se sklicevala na izključno pristojnost po 2. točki 24. člena Uredbe 1215/2012. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno in argumentirano razložilo, da v konkretnem primeru izključna pristojnost po 2. točki 24. člena Uredbe 1215/2012 ni podana. Po navedeni določbi je podana izključna pristojnost v postopkih, predmet katerih je veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb ali veljavnost odločitev njihovih organov. V konkretnem primeru pa ne gre za tožbo v zvezi z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem družbe, niti za spor glede veljavnosti odločitev organov družbe. S tožbo tožnika zahtevata sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, kar ni povezano z vprašanjem ustanovitve, ničnosti ali prenehanja družbe, niti z veljavnostjo odločitev organov družbe. Gre za spor med družbeniki, ki ni povezan niti z odločitvami organov družbe, niti z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem družbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je treba izključne pristojnosti razlagati ozko, saj gre za izjemo od splošne pristojnosti. Glavni cilj izjeme, ki določa izključno pristojnost sodišča države članice sedeža družbe je, da bi se preprečilo izdajanje protislovnih odločb v zvezi z obstojem družb in veljavnostjo odločitev njihovih organov. Za takšen spor v konkretnem primeru ne gre.

8.Podobno je italijansko vrhovno sodišče v zadevi št. 26984/2020 odločilo, da se za spor med delničarji v zvezi s kršitvijo delničarskega sporazuma uporablja splošni kriterij pristojnosti po sedežu oziroma prebivališču toženca (in ne po sedežu družbe). Tudi Vrhovno sodišče Združenega kraljestva je v zadevi Koza Ltd (2019, UKSC 40) zavrnilo pristojnost za odločanje o tožbi zoper družbenika s sedežem v Turčiji, ker spor ne sodi v okvir izključne pristojnosti po 2. točki 24. člena Uredbe 1215/2012.

9.Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na sklep VSC III Cpg 16/2020 z dne 5. 2. 2020, saj je šlo v navedeni zadevi za sodno izključitev družbenika, v kateri se presojajo zakonski pogoji po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), izključitev družbenika iz družbe pa ima za posledico prenehanje poslovnega deleža. Navedeni sklep se sicer sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije (EU) C-560/16, s katero je bilo odločeno, da postopek preizkusa primerne denarne odpravnine izključenim manjšinskim delničarjem spada v izključno pristojnost države članice, na ozemlju katere ima ta družba sedež, iz razloga, ker je bila odpravnina določena s sklepom skupščine delničarjev, torej gre za nadzor nad delno nezakonitostjo odločitve organa družbe. V konkretnem primeru pa sodišče ne bo presojalo niti sklepov organov družbe, niti obstoja zakonsko določenih razlogov za izključitev družbenika iz družbe, ampak bo predmet presoje le družbena pogodba in v njej določena pravila za uveljavitev prodajne in odkupne opcije. Prodajne in odkupne opcije družbenikov družbe v ZGD-1 niso urejene, zato se bodo pogoji presojali izključno na pogodbeni podlagi. O tem tudi ni odločala skupščina ali drug organ družbe. Družba ni stranka tega postopka, ampak gre za spor (v zvezi s prodajo poslovnega deleža) med družbeniki družbe. Glede na to, v konkretnem primeru ni podana izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije ne po 2. točki (glede na sedež družbe) ne po drugih, v 24. členu Uredbe 1215/2012 določenih izključnih pristojnostih. Tudi ni utemeljeno sklicevanje na sklep VSL I Cpg 665/2019 z dne 13. 11. 2019, kjer je šlo za spor med upnico družbe in družbenikom, torej ne za spor iz družbene pogodbe. Obrazložitev tega sklepa, ki se sklicuje pristojnost sodišča po sedežu družbe za notranja razmerja, ki jih ureja družbena pogodba, pa je potrebno povezati z okoliščinami primera, in sicer je bilo v tisti družbeni pogodbi v končnih določbah urejeno, da za to družbo velja nemško pravo, kraj izpolnitve in pristojno sodišče za vse spore na podlagi te pogodbe, kot tudi v zvezi s sklenitvijo pogodbe, pa je sedež družbe. V konkretnem primeru pa družbena pogodba, sklenjena med pravnimi strankami, ne vsebuje določbe o uporabi prava, kraju izpolnitve, niti o pristojnosti za spore na podlagi te pogodbe.

10.Skladno s sodno prakso sodišča EU, se izključne pristojnosti po Uredbi 1215/2012 (prej Uredba 44/2001), ker so izjema od splošnega pravila po sedežu oziroma prebivališču toženca, ne smejo razlagati širše kot zahteva njihov cilj. V primeru izključnih pristojnosti so namreč stranke prikrajšane za izbiro sodišča. Prej navedeni primer, ko je družbena pogodba vsebovala klavzulo o pristojnosti, tako tudi nasprotuje pritožnikovemu stališču o izključni pristojnosti po sedežu družbe. Ozka razlaga izključnih pristojnosti izhaja tudi iz zahteve po predvidljivosti. Skladno s 15. uvodno določbo Uredbe 1215/2012 morajo biti pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina.

11.Predmet tožbenega zahtevka je sklenitev pogodbe in ne vpis v sodni register. Tožbeni zahtevki na sklenitev pogodbe niso predmet izključnih pristojnosti po 24. členu Uredbe 1215/2012.

12.Drži pa pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, ali je morebiti podana pristojnost slovenskega sodišča glede na kraj izpolnitve pogodbene obveznosti (t.i. forum contractus). Gre za posebno (izbirno) pristojno po 1. točki 7. člena Uredbe 1215/2012. Ker gre za pravno vprašanje, na podlagi (istih) navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, brez izvajanja dokazov, je presojo pristojnosti glede na kraj izpolnitve pogodbene obveznosti opravilo pritožbeno sodišče. Ker se presoja pristojnosti opravi na podlagi istih dejstev (kot navedenih v tožbi), ne gre za odločbo presenečenja. Da sta pravdni stranki na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogli in mogli računati potrjuje tudi dejstvo, da se pritožnica v pritožbi sama sklicuje na izpolnitev pogojev iz prve točke 7. člena Uredbe 1215/2012, o čemer se je toženka v odgovoru na pritožbo tudi izjavila. Sklicevanje na pristojnost po kraju izpolnitve ne prestavlja nedopustne pritožbene novote, saj gre za pravno vprašanje, na podlagi (istih) navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana (prvi odstavek 17. člena ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se morala tožnika v tožbi izrecno sklicevati na pristojnost po 1. točki 7. člena Uredbe 1215/2012. To ni potrebno. Sodišče namreč pristojnost presodi po uradni dolžnosti, na podlagi vseh navedb v tožbi (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP). Pri tem mora sodišče preveriti vse možne pristojnosti, ki izhajajo iz uredbe, tudi če se stranka nanje izrecno ne sklicuje. Po določbi 28. člena Uredbe 1215/2012 se namreč v primeru, če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.

13.Po določbi točke 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012 je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Po oceni pritožbenega sodišča točka 1(b) 7. člena Uredbe 1215/2012 v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj se ta nanaša samo na nabavo blaga in opravljanje storitev. Sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni niti nakup blaga niti oprava storitev. Pač pa bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti, ali je morebiti podana pristojnost slovenskega sodišča po točki 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012, ki določa pristojnost za zadeve v zvezi s pogodbenim razmerjem oz. kot pravi angleška verzija besedila uredbe „matters relating to a contract“. Ta pojem se razlaga evroavtonomno, neodvisno od nacionalnega prava.

14.Toženec neutemeljeno nasprotuje uporabi 1(a) točke 7. člena člena Uredbe 1215/2012, ker naj pogodba še ne bi bila sklenjena, ampak se njena sklenitev šele zahteva s tožbo. Ni namreč odločilna pogodba, katere sklenitev se s tožbo zahteva (to je pogodba o prenosu poslovnega deleža), ampak podlaga za tožbo. Vprašati se je potrebno, ali je tožbeni zahtevek tožnikov (na sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža) v zvezi s prostovoljno prevzetimi obveznostmi toženca ali njihova posledica. Tako je pojasnilo tudi sodišče Evropske unije (EU) v sodbi C-25/18: Glede pravila o posebni pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 je Sodišče odločilo, da sklenitev pogodbe ni pogoj za uporabo te določbe. Gre za enotno sodno prakso sodišča EU, saj je enako stališče zavzeto v sodbah C 375/13 in C 572/14. Čeprav ta določba ne zahteva sklenitve pogodbe, pa jo je mogoče uporabiti le, če je mogoče opredeliti obveznost, saj se sodna pristojnost v skladu s to določbo določi glede na kraj, v katerem je bila obveznost, ki je podlaga za tožbo, izpolnjena ali bi morala biti izpolnjena. Tako pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe ni mogoče razumeti tako, da zajema tudi položaj, v katerem ena stranka do druge nima nobene prostovoljno sprejete obveznosti. Za uporabo pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji iz člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 se po sodni praksi sodišča EU zahteva opredelitev pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke (sodbe sodišča EU C-25/18, C 419/11 in C 572/14).

15.V konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožnikov temelji na Pogodbi o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: družbena pogodba) o razmerjih med družbeniki. V tem delu družbena pogodba, skladno z načelom pogodbene svobode po 79. členu ZGD-1 ureja razmerja med družbeniki. Toženec je prostovoljno vstopil v družbo kot imetnik poslovnega deleža in tudi sprejel pravila družbene pogodbe. Podobno kot je sodišče EU že odločilo, da je treba zahtevke, katerih predmet je plačilo denarnega zneska in katerih podlaga je razmerje, ki obstaja med združenjem in njegovimi člani, šteti za „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ (ker pristop k združenju med člani ustvari tako tesne vezi, kot se ustvarijo med pogodbenima strankama), gre za zadevo v zvezi s pogodbenim razmerjem (razmerjem iz družbene pogodbe) tudi v tem primeru. Takšno stališče je skladno z razlago Uredbe 1215/2012 sodišča EU. To je zavzelo stališče, da je izpolnjen pogoj prostovoljnega sprejetja obveznosti tudi v primerih, v katerih so bili pravna podlaga za sporno obveznost statuti društev oziroma sklepi njihovih organov (C-34/82), opravljanje dejavnosti poslovodje na podlagi prava družb (C-47/14) ali enostranske izjave (C-27/02), kot pogodbo pa šteje tudi statut gospodarske družbe (C-214/89).

16.Tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža izvira iz družbene pogodbe, kar izhaja iz navedb v tožbi. Sodišče EU je že zavzelo stališče, da med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji spadajo vse obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe, katere neizvršitev se zatrjuje v utemeljitev zahtevka tožnika (sodba C 249/16). V tem primeru je za odločitev o tožbenem zahtevku na sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža nujna presoja pravil družbene pogodbe. Podana je torej vzročna zveza med pravico do sklenitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža (odkupna opcija) in družbeno pogodbo. Če ne bi bilo pogodbenega razmerja iz naslova družbene pogodbe, ki so ga pravdne stranke svobodno sklenile, odkupne pravice ne bi bilo. Podobno je po sodni praksi sodišča EU vzročna zveza med pravico do vračila (plačilom pogodbene škode) in pogodbenim razmerjem dovolj, da tožba za vračilo (plačilo pogodbene škode) spada v področje zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji (C-366/13). V konkretnem primeru je razlog za tožbeni zahtevek povezan z obstojem družbene pogodbe, za namene uporabe Uredbe 1215/2012 pa ne bi bilo naravno ločiti pravnih razmerij prodajne in odkupne opcije od pogodbe, na podlagi katerih sta opciji nastali in na katerih temeljita.

17.Tožnika uveljavljata pravico, ki je posledica njune prodajne opcije, ki je toženec ni sprejel. Podlaga tako za prodajno opcijo kot nadaljnjo posledico nesprejema prodajne opcije (pretvorba v odkupno opcijo) je določena v družbeni pogodbi. Vtoževana je obveznost sklenitve pogodbe, ki predstavlja uresničitev odkupne opcije tožnikov). Podlaga te obveznosti je izključno družbena pogodba, saj ZGD-1 (niti kakšen drug predpis) takšnih upravičenj družbenikov ne pozna. To po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da gre za spor v zvezi z družbeno pogodbo. Družbena pogodba je pogodba v smislu 1. točke 7. člena Uredbe 1215/2012, tako glede razmerij med družbeniki kot tudi razmerja med njimi in družbo. Pojem pogodbe po Uredbi 1215/2012 je potrebno razlagati avtonomno (po evropskem pravu) in zajema tudi pogodbe s področja prava družb in statute. Takšna je tudi konkretna družbena pogodba. Stališče, da lahko po analogiji v okvir 1. točke 7. člena Uredbe 1215/2012 sodijo tudi zahtevki s področja prava družb, je potrjeno tudi v pravni teoriji. Ta se opira na stališča sodišča EU, da članstvo v organizaciji ustvarja med njenimi člani podobne vezi kot med pogodbenimi strankami.

18.Točka 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012 se uporablja za vse spore v zvezi s pogodbo, ne le za tožbene zahtevke na izpolnitev pogodbe, kot zatrjuje toženec v odgovoru na pritožbo. Zlasti to velja za spore zaradi kršitev pogodbe. Pri tem se toženec neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da vsebina pogodbe, katere sklenitev zahtevata tožnika z uveljavljanjem odkupne opcije na podlagi družbene pogodbe, v sami družbeni pogodbi ni določena, ampak je določena enostransko s strani tožnikov v nujni enostranski prodajni opciji. Namreč, tudi sicer v primeru kršitev pogodbene obveznosti, ki sodijo med zadeve v zvezi s pogodbo, vsebina tožbenega zahtevka (npr. višina odškodnine zaradi zamude, neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe) v pogodbi ni vnaprej določena. Za uporabo posebne pristojnosti po točki 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012 po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi bila v pogodbi že opredeljena vsebina zahtevka, ampak je bistveno, da zahtevek temelji na (družbeni) pogodbi oziroma je z njo v vzročni zvezi. Po sodni praksi sodišča EU niti ni potrebno, da bi bila ta povezava neposredna, saj se npr. kot zadeva v zvezi s pogodbo šteje tudi regresni zahtevek med solidarnimi sodolžniki iz kreditne pogodbe (sodba sodišča EU C-249/16).

19.Tako je potrebno odgovoriti še na vprašanje, kje je kraj izpolnitve zadevne obveznosti iz družbene pogodbe. Kraj izpolnitve vtoževane obveznosti se v konkretnem primeru presoja po slovenskem pravu. Sodišče EU je že v zadevi 12-76 (Tessili) zavzelo stališče, da se kraj izpolnitve določi po pravu, ki se uporablja za pogodbo v skladu s pravili o uporabi prava. Še bolj določno je sodišče EU v zadevi 14/76 (de Bloos) pojasnilo, da mora nacionalno sodišče – po pravu, ki se uporablja za pogodbo (lege causae)

) – ugotoviti, ali je pristojno za konkretno pogodbeno obveznost. To pomeni, da ni nujno, da je kraj izpolnitve za celotno pogodbo enak. Nasprotno, pravice in obveznosti iz iste pogodbe se lahko uveljavljajo pred različnimi forumi. To pravilo se sicer kritizira, vendar ga sodišče EU ni spremenilo. Je pa evropski zakonodajalec zadevo omilil tako, da se ne uporablja za pogodbe o dobavi blaga in opravljanju storitev (po točki 1(b) 7. člena Uredbe 1215/2012). Za pogodbe o dobavi blaga in opravljanju storitev se namreč za vse izpolnitve iz posamezne pogodbe uporabi pravo kraja, kot ga avtonomno določa Uredba 1215/2012. Kot že omenjeno, v konkretnem primeru ne gre za dobavo blaga, niti opravo storitve. Zato ostaja v veljavi pristop, ki ga je utemeljilo sodišče EU: (1) odločilen je kraj izpolnitve tiste obveznosti, ki se uveljavlja s tožbo in (2) kje je kraj izpolnitve te obveznosti, je treba ugotoviti po tistem materialnem pravu, po katerem se presoja vsebina sporne pogodbe (v konkretnem primeru družbene pogodbe).

20.Enako stališče, in sicer da gre za zadevo v zvezi s pogodbenim razmerjem, vendar ne prodajo blaga ali opravljanje storitev, zaradi česar se prisojnost presoja po točki 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012, je zavzelo tudi sodišče EU v zadevi C-393/22, ki poudarja naslednje: Iz sistematike 1. točke 7. člena Uredbe 1215/2012 je razvidno, da je zakonodajalec Unije sprejel različna pravila o pristojnosti za pogodbe o prodaji blaga in za pogodbe o opravljanju storitev na eni strani ter za vse druge vrste pogodb, ki niso predmet specifičnih določb te uredbe, na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, Falco Privatstiftung in Rabitsch, C 533/07, EU:C:2009:257, točka 42). Pri tem Uredba 1215/2012 v točki 1(c) 7. člena določa, da „če se ne uporabi točka (b), potem se uporabi točka (a)“. V kolikor torej ne gre za pogodbo o prodaji blaga ali opravljanju storitev, se uporablja točka 1(a) 7. člena Uredbe 1215/2012, ki določa pristojnost po kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Uporabo tega pravila potrjuje tudi stališče sodišča EU v zadevi C 393/22, da je predpogodba glede prihodnje sklenitve franšizne pogodbe, ki določa obveznost plačila pogodbene kazni v primeru neizpolnitve te predpogodbe, pogodbena obveznost, katere kršitev je podlaga za sodni zahtevek. Zato gre za zadevo v zvezi s pogodbo, ne spada pa pod pojem pogodbe o „opravljanju storitev“. V tem primeru se pristojnost določi v skladu s členom 7, točka 1(a), glede na kraj izpolnitve navedene obveznosti.

21.Kraj izpolnitve družbene pogodbe v delu, ki je predmet tožbenega zahtevka (obveznost skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža) se določi po slovenskem pravu, in sicer na podlagi 3. točke 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Uredba Rim I). Družbena pogodba je očitno v najtesnejši zvezi s slovenskim pravom, saj je tu sedež družbe, kjer družbenik uresničuje svoja korporacijska upravičenja po družbeni pogodbi. To velja tako za upravljalska upravičenja – pravica do udeležbe pri upravljanju družbe, kot za premoženjska upravičenja – pravica do udeležbe v dobičku in pravica do ostanka premoženja po poplačilu upnikov. Za razliko od določitve pristojnosti po kraju izpolnitve zadevne pogodbene obveznosti, ki se ravna po kraju izpolnitve konkretno vtoževane obveznosti in je ta kraj lahko različen za posamezne obveznosti iz pogodbe (razen pogodb o prodaji blaga in opravljanju storitev, kjer je kraj izpolnitve določen v uredbi in se razlaga evroavtonomno), je pri uporabi prava drugačno pravilo, saj se za celotno pogodbo uporabi eno pravo, ki se določi skladno z Uredbo Rim I. Ker se za pogodbo uporablja slovensko pravo, je potrebno kraj izpolnitve konkretne vtoževane obveznosti družbenika po družbeni pogodbi, to je obveznosti skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža z drugim družbenikom, določiti skladno s slovenskim pravom. V skladu z določbo 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU), je za uporabo nacionalnega prava pristojno zgolj nacionalno sodišče. Iz tega razloga postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU glede kraja izpolnitve zadevne obveznosti ne pride v poštev, medtem ko je sodišče EU relevantne določbe prava EU o izključni pristojnosti po 2. točki točki 24. člena Uredbe 1215/2015 glede na sedež družbe in o pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbo po 1. točki 7. člena Uredbe 1215/2012, v obsežni sodni praksi že razložilo.

22.Kraj izpolnitve v slovenskem pravu določa Obligacijski zakonik (OZ) v 294. členu. Kot navajata sama tožnika v pritožbi, se kraj izpolnitve določi glede na posamezno sporno obveznost. Odločilna je obveznost, ki se uveljavlja s tožbo (to je obveznost skleniti pogodbo o prodaji poslovnega deleža), ne pa sicer karakteristična obveznost družbene pogodbe. V konkretnem primeru kraj izpolnitve obveznosti v družbeni pogodbi ni določen. Kot je sodišče že obrazložilo, je podlaga tožbe le družbena pogodba, saj je toženec prostovoljno sprejel pravila družbene pogodbe. Osnutka prodajne pogodbe, ki sta ga tožnika posredovala tožencu, toženec ni sprejel. Zato klavzula iz osnutka prodajne pogodbe o pristojnosti slovenskega notarja ne predstavlja dogovora o kraju izpolnitve. Relevantna je samo družbena pogodba, katere obveznosti so pravdne stranke prostovoljno sprejele.

23.Po naravi obveznosti ali drugih okoliščinah prav tako ni mogoče določiti kraja izpolnitve vtoževane obveznosti v Sloveniji, saj se pogodba o prenosu poslovnega deleža lahko sklene kjerkoli, tudi ni nujno, da pri slovenskem notarju. Pogodba o prenosu poslovnega deleža je lahko sklenjena tudi pred notarjem v tujini. Za registrski postopek se po določbi 19. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg) smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ta pa napotuje na ZPP, ki v 225. členu določa, da če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Vložitev (elektronskega) predloga za vpis spremembe družbenika v sodni register, ki ga ob sodelovanju domačega notarja lahko poda vsaka upravičena oseba (10. člen ZSReg) ne predstavlja izpolnitve vtoževane toženčeve obveznosti iz družbene pogodbe. Zato kraj vpisa spremembe družbenika v sodni register ni relevanten kriterij za določitev kraja izpolnitve obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka. Če kraj izpolnitve obveznosti ni določen in ga tudi ni mogoče določiti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziroma prebivališče (drugi odstavek 294. člen OZ). Vtoževana obveznost je po slovenskem pravu iskovina.

24.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 1(a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 glede na kraj izpolnitve vtoževane pogodbene obveznosti ni podana, ampak je tudi po tem pravilu pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče. Enako kot po splošnem pravilu o pristojnosti sodišča glede na stalno prebivališče toženca (4. člen Uredbe 1215/2012).

25.Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje in je tožbo zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP).

26.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

27.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata tožencu povrniti potreben strošek odgovora na pritožbo. Sodna praksa glede priznavanja stroškov odgovora na pritožbo ni enotna, vendar v novejšem času prevladuje sodna praksa, ki stroške za odgovor na pritožbo praviloma priznava kot potrebne, saj je v nasprotnem primeru poseženo v načelo kontradiktornosti. Upoštevajo nagrado v višini 11.250 točk, priglašene materialne stroške 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (20 in 102,5 točk), vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV je pritožbeno sodišče tožencu priznalo 8.324,67 EUR pritožbenih stroškov. Posvet s stranko ni samostojna storitev, zato posebne nagrade za to storitev pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo. Tožnika sta dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj sodbo sodišča EU v zadevi Elmes Property Services Limited v SP (C 433/19), pa tudi sodbi sodišča EU v zadevi Hassett v South Eastern Health Board (C-372/07) in v zadevi Berliner Verkehrsbetriebe v JP Morgan Bank Chase Bank NA (C-144/10) .

2Tako sodba sodišča EU C-433/19.

3Corte di Cassazione, Sentenza n. 26984/2020.

4M. Vasciminni, S. Bisceglia, G. Gigliotti: Breach of the shareholders agreement: which jurisdiction applies when a company is based abroad?, IBA Corporate Counsel Forum, 2021, objavljen na spletni strani: https://www.ibanet.org/breach-shareholders-agreement-which-jurisdiction-applies.

5Akçil and others v Koza Ltd and another, case ID UKSC 2017/0195 , sodba z dne 29. 7. 2019, dostopna na spletni strani: https://www.supremecourt.uk/cases/uksc-2017-0195.html.

6Tako sodibi sodišča EU C 417/15 in C 605/15.

7Primerjaj sodbo sodišča EU C 417-15, ki se sicer nanaša na nepremičnine in loči zahtevek glede neveljavnosti pogodbe (za katerega izključna pristojnost ne velja) od zahtevka za vpis v zemljiško knjigo (za katerega velja izključna pristojnost).

8Repas M. V: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str.94.

9Stališče sodišča EU v zadevi C-34/82.

10Podobno je sodišče EU v zadevi C-25/18 štelo, da je treba obveznost etažnih lastnikov do skupnosti solastnikov, šteti za prostovoljno sprejeto pravno obveznost in zato spada v okvir pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe.

11Primerjaj sodbo sodišča EU C-249/16.

12Tako sodišče EU že v sodbi C-214/89 (glede statuta delniške družbe).

13A. Dickinson, E. Lein: The Brussels I Regulation Recast, Oxford University Press, 2015, str. 144 – 146.

14M. Requejo Isidro: Brussels I bis, A Commentary on Regulation (EU) No 1215/2012, Elkgar Commentaries in Private International Law, Cheltenham, UK, Northampton, MA, USA, 2022, str. 97.

15A. Dickinson, E. Lein: The Brussels I Regulation Recast, Oxford University Press, 2015, str. 151-152. in T. Kadner Graziano: Special Jurisdiction under the Brussels I-bis Regulation, Yearbook of Private International Law, Volume 16 (2014/2015), str. 168 – 2016.

16A. Galič: Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, 2007, št.1, str. 187 – 216.

17Podobno stališče sodišča EU v sodbi C-34/82 za kraj sedeža društva.

18A. Galič: Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, 2007, št.1, str. 187 – 216.

19Predvsem subjekt vpisa (to je v konkretnem primeru družba A. d. o. o.), ki je v vsakem primeru udeleženec registrskega postopka; pa tudi tožnika, ki bi v primeru sklenitve pogodbe pridobila poslovni delež.

20Da gre za ločen tožbeni zahtevek potrjuje tudi sodba sodišča EU C-417/15 (Schmidt v Schmit), ki se sicer nanaša na stvarne pravice na nepremičnini. Sodišče je odločilo, da tožba na neveljavnost darilne pogodbe o nepremičnini ne spada na področje izključne pristojnosti države članice, v kateri je nepremičnina, po 24. členu Uredbe 1215/2012, ampak na področje posebne pristojnosti po točki 1(a) 7. člena uredbe (za razliko od tožbe na izbris vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, ki spada na področje izključnih pristojnosti).</p>