Jedro

Čeprav je tožnica sporno vožnjo opravila izredno poredko (okrog trikrat letno) in le takrat, kadar je morala pripeljati kakšno večjo ali težjo stvar na svoje zemljišče, in čeprav do obravnavanega trenutka nikdar od tožencev ni zahtevala odstranitev tam postavljene ovire za dostop, je dejstvo, da nikdar do takrat ni te vožnje koristila ali imela potrebe jo koristiti, ko bi bil prehod oviran oziroma vsakokrat, ko je po tem delu imela namen voziti, za vožnjo tam ni bilo ovire.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Toženca AA in BB, sta motila tožnico CC, v njeni mirni posesti poti, ki poteka preko njune nepremičnine parc. št. 509 k.o. P. do nepremičnine parc. št. 506 k.o. P., last tožnice, s tem, ko sta 25.4.2007 pred vhodom na parcelo tožnice parc. št. 506 k.o. P. nastavila svoje vozilo z namenom preprečiti tožnici dostop na njeno nepremičnino po poti, ki teče po njuni nepremičnini parc. št. 509 k.o. P., in s tem tožnici preprečila dostop po omenjeni poti do njene nepremičnine parc. št. 506. k.o. P..

Tožencema se prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegata v posest tožnice, da ne bo izvršbe.

Toženca sta dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 2.982,35 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta toženca motila tožnico v njeni mirni posesti poti preko njune nepremičnine parc. št. 509 k.o. P. do tožnici lastne nepremičnine parc. št. 506 iste k.o., s tem, ko sta 25.4.2007 pred vhod na prej navedeno parcelo tožnice na prej navedeno svoje zemljišče nastavila svoje vozilo z namenom preprečiti tožnici dostop na njeno nepremičnino, kar sta ji tudi preprečila, in da se tožencema prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožnice. Tožnici je naložilo v povrnitev tožencema njune pravdne stroške v znesku 1.492,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se soposest spornega dela zemljišča ni izvajala na način, da bi bil ta del nepremičnine vedno prost, ker naj bi na tem delu stali tako avtomobili kot drva in pesek, čeprav za takšno svojo odločitev sodišče niti nima osnove v izvedenih dokazih. Upoštevati je potrebno nesporno dejstvo, da vse do kritičnega dogodka, ko je bil tožnici dostop do njene parcele preprečen, ne tožnica, ne kdorkoli drug, ki je potreboval dostop do tožničine parcele, v tem ni bil onemogočen in s tem tudi nikoli ni imel težav. Šele obravnavanega dne sta toženca tožnici z očitanim dejanjem preprečila prehod do svojega zemljišča namenoma in izrecno izjavila, da tam nima prehoda. V nadaljevanju pritožba tolmači posamezne izvedene dokaze in navaja okoliščine, ki potrjujejo utemeljenost tožbenega zahtevka.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene navedbe, potrjujeta pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe.

Ob obravnavi pritožbe tožeče stranke je senat pritožbenega sodišča spoznal, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba pred sodiščem druge stopnje ponoviti po sodišču prve stopnje izvedene dokaze, v posledici česar je bila razpisana in opravljena obravnava. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo in ker ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je ob razpisu obravnave odločil, da o zadevi odloči sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

Po opravljeni obravnavi višje sodišče po oceni ponovljenih dokazov ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena.

Pravilno sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovi, da je glede na navedbe pravdnih strank med njimi sporen način uporabe predmetne nepremičnine po letu 2005 in ali predstavlja na spornem delu dne 25.4.2007 parkirano vozilo toženih strank motilno dejanje tožencev nasproti tožnici, kateremu sodišče po določbi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko nudi sodno varstvo.

Glede uporabe predmetne nepremičnine po letu 2005 pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, vključno z v tem delu podanimi razlogi, da so stranke soposestniki spornega severnega dela parcele št. 509 k.o. P., kjer je skozi kovinska drsna vrata na parceli št. 506 iste k.o. mogoč dostop z vozili na nazadnje navedeno parcelo tožnice, pri čemer je tožnica soposest izvajala tako, da je tam občasno (najmanj trikrat letno) vozila zaradi dostopa z vozilom na svojo nepremičnino, toženca pa s parkiranjem, puščanjem drv ali peska. Ne sledi pa pritožbeno sodišče nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da zato, ker sporni del parcele št. 509 k.o. P. ni bil vedno prost tako, da bi bil ob vsakem času mogoč dostop z vozili na parcelo št. 506 iste k.o., ker toženca tam parkiranega avta, zloženih drv ali puščenega peska nikdar nista odmikala, očitano motilno ravnanje tožencev ne pomeni ravnanja, ki bi samovoljno spreminjalo in oviralo dotedanji način izvrševanja posesti tožnice, zlasti ob dejstvu, da tožnica nikdar do obravnavanega trenutka vožnje po spornem delu ni izvrševala, če je bil dostop po tožencih onemogočen, niti ni zahtevala od njiju odstranitev ovire. Čeprav je namreč tožnica sporno vožnjo opravila izredno poredko (okrog trikrat letno) in le takrat, kadar je morala pripeljati kakšno večjo ali težjo stvar na svoje zemljišče, in čeprav do obravnavanega trenutka nikdar od tožencev ni zahtevala odstranitev tam postavljene ovire za dostop, je dejstvo, kot izpove tožnica, toženca pa temu ne oporekata, da nikdar do takrat ni te vožnje koristila ali imela potrebe jo koristiti, ko bi bil prehod oviran, oziroma vsakokrat, ko je po tem delu imela namen voziti, za vožnjo tam ni bilo ovire. Zato torej ni bilo potrebe, da bi tožnica od tožencev zahtevala sprostitev prehoda. Nesporno dejstvo je tudi, da toženca do obravnavanega trenutka tožnici nikdar nista izrecno preprečevala ali ovirala prehoda po spornem delu. Iz navedenega je zaključiti, da je tožnica vse do dne 25.4.2007 neovirano koristila prehod po spornem delu parcele št. 509 k.o. P. za dostop do parcele št. 506 iste k.o. skozi drsna vrata v ograji, medtem ko je izrecno nasprotovanje tožencev takemu prehodu dne 25.4.2007 s tam puščenim avtomobilom, ki je prehod onemogočil, spreminjalo dotedanji način izvrševanja posesti. Tožnica je namreč bila s tem dejanjem tožencev onemogočena z avtom pripeljati večjo količino zemlje na svoje zemljišče skozi drsna vrata v ograji. Ker sta toženca večkrat puščala svoj avto na spornem delu, ali pa so ga tam puščali njuni obiskovalci, tu obravnavano ravnanje ne bi predstavljalo motenja posesti, če bi toženca takoj, ko je tožnica izrazila, da potrebuje prehod, oziroma, ko sta bila toženca s tem seznanjena, avto odmaknila tako, da bi bil tožnici prehod omogočen. Kot pa je ugotoviti že iz njunih izpovedb in iz v tem delu enake izpovedbe tožnice, sta toženca odmik svojega avta izrecno odklonila in ob tem tudi izjavila, da tožnici prehoda tam ne dovoljujeta. Da sta toženca vedela za potrebo prehoda tožnice in da ji tega prehoda nista dovolila, nazorno potrjuje že njuna smiselna izpovedba, da bi ji prehod omogočila, če bi se tožnica nanju obrnila prijazno in ne s kričanjem. Če tudi avto tožencev tistega dne tam ni bil sprva zaparkiran zato, da bi se tožnici preprečil prehod, je kljub temu šteti, da je avto tam stal zaradi preprečitve prehoda, ker ni bil odstranjen po zahtevi tožnice in ker sta toženca ob tem še izrecno besedno tožnici prepovedala vožnjo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker so na podlagi zgoraj podanih ugotovitev med strankami spornih dejstev podani vsi zahtevani zakonski znaki za sodno varstvo posesti po 33. členu SPZ, ob pravilni uporabi materialnega prava sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (1. alineja 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Skladno določbi 1. odstavka 154. člena je tožeča stranka, ker je v postopku uspela, upravičena do povračila ji vseh potrebnih pravdnih stroškov s strani tožene stranke. Ti stroški skupno znašajo 2.982,25 EUR in so odmerjeni na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z veljavno taksno in Odvetniško tarifo. Obsegajo izdatke tožeče stranke za svojega pooblaščenca za sestavo tožbe in pripravljalnih vlog, zastopanje stranke na narokih za glavno obravnavo z zamudo časa in prevoznimi stroški, sestavo pritožb zoper dve odločbi sodišča prve stopnje, vključno z zastopanjem stranke na naroku pred pritožbenim sodiščem, vse skupaj povišano za materialne stroške in DDV, poleg tega pa še izdatke za sodne takse za tožbo in sklep ter dve pritožbi. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov v zvezi z njenim predlogom za začasno odredbo, ker s tem predlogom ni uspela, za pripravljalne vloge z dne 2.10.2007, 26.10.2007 in 16.11.2007, ker stroški za te vloge za postopek niso bili potrebni, saj bi vse v njih navedeno tožeča stranka lahko navajala že v svojih predhodnih vlogah, za pričnine, ker strošek teh ni določno opredeljen, in kilometrine za pristop stranke na narok pri višjem sodišču, ker stranki strošek kilometrine ne gre, ampak stroške prevoza z javnim prevoznim sredstvom, katerega višino pa stranka v stroškovniku ni opredelila. Natančnejša specifikacija priznanih stroškov tožeči stranki je razvidna iz v spisu vloženih stroškovnikov na prilogah A 9 in A 10 ter na naroku dne 21.9.2009.