Jedro

Podatki nesporno kažejo na ugotovitev, da tožeča stranka 6.4.1941 ni bila domovinsko pristojna na območju Slovenije. Zato je odločitev prvostopnega organa, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije pred 25.6.1991, ki jo je potrdila tudi tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve RS), pravilna in temelji na zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 291/2000-10 z dne 9.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.11.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote S.K. z dne 4.1.2000. Z njo je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil državljan Republike Slovenije pred 25.6.1991. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), določbe 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48), ki je začel veljati 5.7.1946, pred tem pa je od 28.8.1945 veljal Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Republike Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45) in določbo 6. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 98/46). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema kot nesporne ugotovitve upravnih organov, ki imajo podlago v upravnih spisih, da je bil tožnik rojen v Črni gori, da je tam živel do leta 1935 in da je bil v tej republiki dne 16.8.1948 po domovinski pristojnosti vpisan tudi v državljansko knjigo. Glede na navedeno in 6. člen Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerem so bili v državljansko knjigo posamezne republike vpisani le državljani te republike, njihovo državljanstvo pa se je presojalo po določbi 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, je bil tožnikov vpis v državljansko knjigo Črne gore izvršen na podlagi dejstva, da je bil v tej republiki tudi domovinsko pristojen. Ker tožnik tudi sam med postopkom ni dokazal, da gre za nepravilni vpis, in ker tudi drugi podatki, ki si jih je po uradni dolžnosti priskrbel upravni organ, nesporno kažejo na ugotovitev, da tožnik 6.4.1941 ni bil domovinsko pristojen na območju Slovenije, je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev prvostopnega organa, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje se tudi v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, in jih, v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja. Iz navedenih razlogov je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbene navedbe o tem, da je tožena stranka neutemeljeno ugotavljala okoliščine od tožnikovega prihoda v Slovenijo v letu 1935 dalje in odločala na podlagi v tem obdobju veljavnih predpisov, čeprav tožnik uveljavlja državljanstvo RS šele od leta 1953 dalje. Sodišče prve stopnje sicer ne oporeka tožbenim navedbam, ki se nanašajo na tožnikovo bivanje v Sloveniji in njegove aktivnosti v tem času. Toda navedene okoliščine za presojo državljanskega statusa v obravnavanem primeru niso relevantne, če za priznanje tega statusa niso izpolnjeni zakonski pogoji. Tega, kakšen poseben interes naj bi imela Slovenija, da tožniku navedeni status dejansko prizna, pa tožnik ne navaja, zato se sodišče prve stopnje v presojo tožbenega ugovora v tem delu ni spuščalo.

Tožnik v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je svojo odločitev oprlo le na dejstva, ki so navedena v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri svoji odločitvi bi moralo nujno upoštevati nesporna dejstva, da je bil dne 22.8.1945 vpisan v poročno matično knjigo v S.K. v Sloveniji; da je bil po pomilostitvi odpuščen in je prišel v Slovenijo; da je bil v Sloveniji še tri leta brez vseh državljanskih pravic; da so mu bili po odsluženi kazni izdani vsi osebni dokumenti v Sloveniji; da ima od decembra 1953 dalje stalno prebivališče v Sloveniji; da je bil s ponovno pridobitvijo državljanskih pravic v Sloveniji vpisan v volilni imenik v S.K.; da ves čas od ponovne pridobitve državljanskih pravic voli in je voljen v Sloveniji, tako je volil tudi poslance in delegacije Slovenije v zvezne organe Jugoslavije; in nenazadnje, da je glasoval na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije dne 23.12.1990. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 39. člena ZDRS in ne določbo 39. a člena novele ZDRS (Uradni list RS, št. 13/94). Sklicuje se na vse dosedanje navedbe in predložene dokaze v celotnem postopku od prve vloge na prvostopni organ z dne 21.7.1996 naprej. Navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni navedel posebnega interesa, ki naj bi ga imela Slovenija za dejansko priznanje njegovega statusa državljana Slovenije, ga je začudila. Prepričan je, da je njegovo življenje v Sloveniji, tako na družbenem kot tudi na gospodarskem področju, ki ga je deloma navedel v svojih vlogah in izjavah, takšno, da bi morala imeti Slovenija interes za dodelitev zahtevanega statusa. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na določbe 1. odstavka 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, obvezno razlago 1. odstavka 37. člena navedenega zakona in na določbo 6. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ. Po teh določbah se je ugotovila domovinska pravica (članstvo občine, občinska pripadnost) po predpisih o članstvu (domovinstvu), ki so veljali 6.4.1941, in sicer z dnem 28.8.1945, v zvezi z obvezno razlago 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Po tej razlagi je bil smisel 1. odstavka 37. člena navedenega zakona ta, da se za državjane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dnem 28.8.1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je bil hkrati dokaz o državljanstvu FLRJ. V državljansko knjigo posamezne republike pa so bili vpisani le državljani te republike.

Sodišče prve stopnje je iz odločbe tožene stranke, ki temelji na podatkih in listinah v upravnih spisih, pravilno povzelo, da je bil tožnik rojen v Črni gori, da je tam živel do leta 1935 in da je bil v tej republiki dne 16.8.1948 vpisan tudi v državljansko knjigo, kot tudi, da je bil tožnikov vpis v to knjigo izvršen na podlagi dejstva, da je bil v tej republiki tudi domovinsko pristojen. Zaradi tega je po presoji pritožbenega sodišča tudi utemeljeno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ker tožnik tudi sam med postopkom ni dokazal, da gre za nepravilni vpis. Ker tudi drugi podatki, ki si jih je po uradni dolžnosti preskrbel upravni organ, nesporno kažejo na ugotovitev, da tožnik 6.4.1941 ni bil domovinsko pristojen na območju Slovenije, je odločitev prvostopnega organa, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, pravilna in temelji na zakonu (z upoštevanjem določbe 39. člena ZDRS). Glede na navedeno ni upošteven tožnikov pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbo 39. člena ZDRS, moralo pa bi uporabiti določbo 39. a člena novele ZDRS.

Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdobja od prihoda tožnika iz zapora zaradi IB leta 1953 v Slovenijo in do pridobitve slovenskega državljanstva leta 1992 ni mogoče obravnavati ločeno, ne da bi bila upoštevana kontinuiteta s tožnikovim državljanstvom, ki ga je pridobil ob rojstvu in na podlagi predpisov, ki so pomembni za tožnikov državljanski status od rojstva pa do časa, za katerega tožnik ta status uveljavlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen tožnikov tožbeni očitek, da je bila v upravnem postopku obravnavana zgodovina prebivanja tožnika vse od njegovega prihoda v Slovenijo leta 1935 pa do pridobitve državljanstva Republike Slovenije (1992), čeprav tožnik uveljavlja ureditev statusa od leta 1953 naprej. Po presoji pritožbenega sodišča je v zvezi s tem utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da se namreč, ne glede na navedeno, ni mogoče izogniti ugotavljanju tožnikove domovinske pristojnosti na dan 6.4.1941, ker je bila navedene okoliščina odločilnega pomena tudi za tožnikov status v letu 1953. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, glede na tožnikove tožbene navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da sicer ne oporeka njegovim navedbam, ki se nanašajo na njegovo prebivanje v Sloveniji in njegove dejavnosti v času po letu 1953, da pa navedene okoliščine za presojo državljanskega statusa tožnika v obravnavanem primeru niso upoštevne, če za priznanje tega statusa niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, glede na tožnikovo tožbeno navedbo, ki jo tožnik obširno razlaga v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da naj bi imela Republika Slovenija poseben interes za dejansko priznanje njegovega statusa slovenskega državljana pred 25.6.1991, da vsebine tega interesa tožnik ne navaja. Zato se sodišče prve stopnje v presojo tožbenega ugovora v tem delu utemeljeno ni spuščalo. Po presoji pritožbenega sodišča zato tudi ni upoštevna tožnikova pavšalna pritožbena navedba, da je prepričan, da je njegovo življenje v Sloveniji na družbenem in gospodarskem področju, ki ga je deloma navedel v svojih vlogah in izjavah, takšno da bi morala imeti Republika Slovenija interes, da mu dodeli zahtevani status že od leta 1953. Za to v ZDRS niti ni pravne podlage, kar izhaja iz gornje obrazložitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).