Jedro

Bistveno za obravnavano odločitev je, da je tožencu prenehala funkcija 15.6.2002, da je s tem prenehalo trajanje najemne pogodbe in da zato od takrat toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova, s tem pa so podani pogoji za utemeljenost tožbe lastnika stanovanja za njegovo izpraznitev.

Po 111. členu Stanovanjskega zakona so postale Republika Slovenija in občine lastniki družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti organov družbenopolitičnih organizacij. Določba drudega odstavka 1. člena (ne pa 2. člena, kot navaja toženec v pritožbi) Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki navaja, da se lastninjenje sindikalnega premoženja uredi s posebnim zakonom, se torej nanaša na drugo premoženje, ne pa na stanovanjsko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 13, velikosti 42,32 m2, v petem nadstropju stanovanjske hiše v L., ul. G. in stanovanju pripadajočo klet ter ga izpraznjenega osebnih stvari izročiti tožeči stranki v roku 15 dni. Hkrati je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 68.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da naj višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec vztraja pri ugovoru, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Meni, da pripada sporno stanovanje Republiškemu svetu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Status te bivše družbenopolitične organizacije je bistveno drugačen od lastnine prejšnjih družbenopolitičnih organizacij. Premoženje sindikatov je namreč bilo ustvarjeno vključno s celotnim stanovanjskim fondom samo in izključno s prispevki članov sindikatov in ne z dotacijami iz proračuna, zato je tudi v Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini določeno, da bo lastninjenje sindikalnega premoženja urejeno s posebnim zakonom. Ker tak zakon še ni bil sprejet, je izpodbijana odločitev preuranjena. Opozarja na stališče, sprejeto v sodbi vrhovnega sodišča II Ips 290/98 z dne 25.11.1999, kjer je vrhovno sodišče v praktično identični zadevi zavzelo stališče, da bo glede vprašanja lastništva stanovanja treba razčistiti dejansko in pravno stanje. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je toženec funkcionar Zveze svobodnih sindikatov, saj je predložil potrdilo Zveze svobodnih sindikatov o tem, da je funkcionar v tej zvezi neprekinjeno, najprej kot predsednik SKEI in nato kot sekretar za regionalizacijo, zato uživa zaščito in pravico do uporabe stanovanja najmanj do dneva, ko to funkcijo opravlja. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni zaslišalo sekretarja ZSSS M. U..

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijane odločitve predstavljajo ugotovitve, da sta pravdni stranki dne 4.4.2001 sklenili najemno pogodbo za določen čas - za čas opravljanja funkcije tožene pri ZSSS, da je stanovanje, ki je predmet najemne pogodbe službeno stanovanje v smislu druge alineje 2. odst. 4. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), da je tožencu dne 15.6.2002 prenehala funkcija predsednika SKEI Slovenije in da toženec kljub prenehanju funkcije ni v roku 15 dni izpraznil stanovanja, tako kot je to predvideno v 12. členu najemne pogodbe. Navedene dejanske ugotovitve so rezultat pravilne dokazne ocene predlaganih in izvedenih dokazov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma, da sodišče ni pravilno upoštevalo potrdila ZSSS, iz katerega izhaja, da je toženec nadaljeval z opravljanjem funkcije.

Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec nadaljeval s funkcijo pri ZSSS, vendar šele z 20.2.2003 oziroma z dnem, ko je bila s tožencem sklenjena pogodba o zaposlitvi na sistematizirano delovno mesto sekretarja za regionalizacijo. Sekretar ZSSS M. U. naj bi potrdil prav to dejansko okoliščino. Ker ni bila sporna, sodišče dokaza z zaslišanjem omenjene priče pravilno ni izvedlo. Bistveno za obravnavano odločitev je, da je tožencu prenehala funkcija

15.6.2002, da je s tem prenehalo trajanje najemne pogodbe in da zato od takrat toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova oziroma nezakonito (1. odst. 58. člena SZ), s tem pa so podani pogoji za utemeljenost tožbe lastnika stanovanja za njegovo izpraznitev (2. odst. 58. člena SZ).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki izpostavljajo vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke oziroma njen položaj lastnice stanovanja. Predvsem sta pravdni stranki pogodbenici stanovanjske najemne pogodbe za določen čas, v kateri tožeča stranka nastopa kot najemodajalec, toženec pa kot najemnik, zato navedeni toženčev ugovor že iz tega razloga ni utemeljen. Neutemeljeno je tudi toženčevo sklicevanje na sodbo vrhovnega sodišča II Ips 290/98. Sodba vrhovnega sodišča z omenjeno številko ne obravnava problematike iz stanovanjskega prava, če pa se je toženec nameraval sklicevati na sodbo vrhovnega sodišča opr.št. II Ips 590/98, z dne 25.11.1999, pa ne drži, da bi bilo v njej izpostavljno stališče o spornosti lastništva. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še navaja, da je bila Zveza sindikatov ter njene posamezne organizacijske oblike po Ustavi iz leta 1974 družbenopolitična organizacija. Za uresničevanje svojih ciljev je razpolagala s sredstvi, ki so bila, ne glede na vire, po 75. členu omenjene Ustave, družbena sredstva. Tudi zneski članarin kot prostovoljni prispevki članov so postali družbena sredstva, s katerimi je razpolagala kot družbenopolitična organizacija. Delavci, ki so opravljali strokovna, administrativna, pomožna in druga dela za takšno družbenopolitično organizacijo, so oblikovali delovne skupnosti kot družbene pravne osebe. Te so prenehale obstajati po sili zakonov (Zakon o podjetjih) še pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Z njihovim prenehanjem je ostalo družbeno premoženje, s katerim so upravljale brez titularja.

Preoblikovanje te družene lastnine je uredil Stanovanjski zakon, ki je imel ustavno podlago za lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini v 3. točki ustavnega amandmaja XCIX. Tako so postale po 111. členu Stanovanjskega zakona Republika Slovenija in občine lastniki družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti organov družbenopolitičnih organizacij. Določba 2. odst. 1. člena (ne pa 2. člena, kot navaja toženec v pritožbi) Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki navaja, da se lastninjenje sindikalnega premoženja uredi s posebnim zakonom, se torej nanaša na drugo premoženje, ne pa na stanovanjsko.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da tudi ni podana nobena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).