Jedro

1. Ker tožniku na znanem naslovu v Sloveniji sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bilo mogoče vročiti, je tožena stranka citirani sklep skladno z določbo 2. odst. 145. člena takrat veljavnega ZPP pravilno vročila prek svoje oglasne deske.

2. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, to je zaradi več kot 5 dnevne neopravičene odsotnosti z dela brez vrnitve na delo, datum vročitve sklepa prve stopnje in dokončnost tega sklepa nista pomembna, saj v tem primeru delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.8.1999 in 18.9.2000 ter, da mu delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in izplačati plače za delovno mesto "varilec CO2" skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja in da mu je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo za čas od 17.7.1999 do 21.11.2000 in mu za navedeno obdobje izplačati plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila ter plačati davke in prispevke in neizplačani del regresa za leto 1999 in 2000 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici tega napačne uporabe določb materialnega prava. Vztraja pri trditvi, da mu sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil vročen oz. ni bil pravilno vročen. Tožena stranka je vedela, da se nahaja v BiH in je razpolagala z njegovim naslovom. Sodišče je glede odobrenega dopusta nekritično verjelo toženi stranki in njenim pričam. Tožena stranka ni ponudila nobene listinske dokumentacije za svoje trditve. Sodišče ni zaslišalo tožnika in ni povedalo zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z dokaznim predlogom tožnika po zaslišanju priče M. P. in se tudi o tem dokaznem predlogu ni izreklo. Pritožbo tožnika je tožena stranka obravnavala 12.9.2000 in 28.9.2000, tako da je sklep postal dokončen šele z odločitvijo na drugi stopnji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po poteku pritožbenega roka je tožnik podal dopolnitev k pritožbi, ki pa je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati zaradi poteka pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval presojo sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka več kot 5 delovnih dni, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo po 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da je tožnik po 19.7.1999 neupravičeno izostal z dela in je bil do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja neopravičeno odsoten z dela zaporedoma več kot 5 delovnih dni. Pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedim prič tožene stranke, so neutemeljene. V zvezi z odobritvijo letnega dopusta so lahko izpovedale le priče, ki so bile zaposlene pri toženi stranki in so bile pristojne za odobravanje letnega dopusta. Zato so pritožbene navedbe, da sodišče tem pričam ne bi smelo verjeti, neutemeljene. Razen tega je sodišče zaslišalo priče, zaposlene pri toženi stranki, tudi na predlog tožnika in ne le tožene stranke, zato so pritožbene navedbe, da so bile to priče tožene stranke, neutemeljene. Tožnik ni uspel z ničemer dokazati, da mu je bil odobren letni dopust tudi po 19.7.1999. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje priče M. P., saj je ta dokazni predlog tožnik na obravnavi umaknil. Zato se sodišču v zvezi s tem dokaznim predlogom ni bilo potrebno izrekati.

Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Sodišče je tožnika vabilo na obravnavo, vendar se le-ta obravnave ni udeležil. Pooblaščenka tožnika, prisotna na glavni obravnavi, na njegovem zaslišanju ni vztrajala, tako da je sodišče dokazovanje sklenilo brez njegovega zaslišanja.

Pritožbeno vztrajanje, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku nepravilno vročen oz. nevročen, so neutemeljene. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je bila zaradi nemožnosti vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku na znanem naslovu v Sloveniji opravljena nadomestna vročitev z vročitvijo sklepa na oglasno desko pri toženi stranki. Taka vročitev je pravilna in skladna z določbo 2. odst. 145. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Vendar to za razrešitev tega individualnega delovnega spora niti ni pomembno, saj je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja ob njegovi vrnitvi v Sloveniji ponovno vročen in je tožena stranka štela kot pravočasen njegov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja in ga obravnavala po vsebini ter o njem odločila. Tako je sodišče v tem individualnem delovnem sporu presojalo tako prvostopenjski kot drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, to je zaradi več kot 5 dnevne neopravičene odsotnosti z dela, ko se delavec ni vrnil na delo, datum vročitve sklepa prve stopnje in dokončnost tega sklepa nista pomembna, saj v tem primeru delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.