Jedro

Okoliščine, da tožnik (pred izbrisom in izgonom) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo tožniku v breme. Ker je bil izvor tožnikove škode v protipravnem ravnanju tožene stranke, je pritožbeni očitek, da si tožnik ni uredil pravnega statusa, z vidika pravno relevantne vzročne zveze brezpredmeten.

Tožena stranka je odgovorna tako za negativne posledice protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva kot tudi za protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje odločbe o odpovedi prebivanja. Glede na neločljiv preplet obeh protipravnih ravnanj državnih organov, vzročno povezanih z zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 11.670,26 EUR (iz 29.153,25 EUR na 17.482,99 EUR) in da se znesek enega (vsakega) od petih enakih obrokov zniža za 2.334,05 EUR (iz 5.830,65 EUR na 3.496,60 EUR); - v točki II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 11.670,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2016 dalje; - v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 874,23 EUR (iz 2.741,78 EUR na 1.867,55 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje (1) toženi stranki naložilo, da tožniku plača 29.153,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2016 dalje, in sicer v petih enakih obrokih (po 5.830,65 EUR), prvega v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, drugega v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretjega v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, četrtega v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka in petega v roku enega leta po zapadlosti četrtega obroka; (2) tožbeni zahtevek v presežku (plačilo nad dosojenim zneskom 29.153,25 EUR, plačilo v roku 15 dni in zakonske zamudne obresti od 19. 6. 2014 do 23. 1. 2016) zavrnilo; ter (3) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 2.741,78 EUR.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka opozarja, da presoja sodišča, da je večina tožnikovih težav posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temelji izključno na izpovedbi tožnika in njegove zakonske partnerice. Pretežni del negativnih posledic izvira iz dejstva, da je tožnik kot aktivni udeleženec na strani JLA sodeloval v agresiji v vojni za Slovenijo. Sodišče ni pojasnilo vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in ravnanjem tožnika, ki je zaradi nadaljevanja aktivnega službovanja v JLA zapustil Slovenijo. Tožnik je imel možnost, da svoj osebni status pravno uredi (imel je možnost, da pridobi slovensko državljanstvo) ter se s tem izogne vsem zatrjevanim negativnim posledicam. Tožnik tudi po vrnitvi v Slovenijo leta 1996 (ko je poteklo obdobje prepovedi vstopa) ni vložil prošnje za ureditev začasnega ali stalnega prebivališča. Prvo takšno prošnjo je vložil šele leta 2003. Tožnikova neaktivnost pri urejanju pravnega statusa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča o tožnikovi prizadetosti zaradi ločenosti od družine. Ker je zapustil Slovenijo skupaj z JLA in ohranil aktivni status pripadnika tuje agresorske armade, so tožnikove navedbe o interesu za skupno življenje z družino močno vprašljive. Kot izhaja iz izpovedbe A. A., so na Občini stranke poučevali o možnostih za ureditev osebnega statusa, jih poiskali in jim pomagali, pri tožniku pa je bila zabeležena opomba, da je v tujini. Tožnik je po svoji volji (zaradi odsotnosti) onemogočil ureditev svojega statusa. Status bi si lahko uredil, pa tega vse do leta 2003 ni storil, ker je očitno ocenil, da je zanj pomembneje ohraniti status v JLA. Tožnik torej ni aktivno deloval v smeri preprečevanja ali omejevanja škodnih posledic. Tožniku je bilo odpovedano prebivanje, ker je kot starešina mejne stražarnice X. aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo (v času zasedbe mejnega prehoda je kot oficir poveljeval enotam JLA) in ker je njegova vrnitev iz Beograda, kjer je služboval v JLA, med občani vzbudila negativne reakcije in nezadovoljstvo. Priča B. B. je povedala, da je tožnik v času vojne za Slovenijo poveljeval na X. Tudi tožnik je povedal, da so se vojaška vozila JLA pripravljala na streljanje na mejni prehod. Vzrok za odpoved prebivanja torej ni bil izbris iz registra stalnega prebivalstva, temveč tožnikova aktivna udeležba na strani JLA v agresiji na Slovenijo. Tožnikov odhod iz Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (zadnji vojak JLA je območje Slovenije zapustil 25. 10. 1991), izbris je bil izveden kasneje, 26. 2. 1992. Tožnikov odhod tudi ni bil posledica izgona, temveč posledica njegove odločitve, da ne prestopi v Teritorialno obrambo (TO) in da nadaljuje s službovanjem v JLA. Tožnik je v obdobju do izdaje odločbe o odpovedi prebivanja nadaljeval z delom v JLA, iz njegove izpovedbe izhaja, da je v obdobju od 6. 1. do 12. 7. 1992 iz Beograda prihajal v E. in se vračal nazaj v Beograd. Odločba o odpovedi prebivanja je bila označena v potnem listu, kar je skladno z 26. členom ZTuj.2 Iz izpovedbe tožnikove žene izhaja, da je bila družina deležna groženj v času vojne in po njej (ko je bil tožnik še na karavli in v Z.), torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in pred izgonom iz države. Sodišče je tožniku nekritično verjelo, da v primeru, da bi opustil službo v JLA, ne bi razpolagal s potrdilom o dohodkih, kar je bil pogoj za pridobitev začasnega ali stalnega prebivališča. Skladno z drugim odstavkom 13. člena ZTuj je lahko tujec pridobil dovoljenje za začasno prebivanje, če je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije. Tožnik se je psihiatrično zdravil leta 1996, kar je štiri leta po izbrisu oziroma izgonu, zato to zdravljenje ni vzročno povezano z izbrisom. Da tožnik ni bil zabeležen v evidenci javne varnosti in kazenski evidenci, jasno izhaja iz štampiljke na prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z dne 7. 7. 2003 in na prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z dne 1. 9. 2004. Policija lahko skladno s predpisi o nadzoru državne meje pregleda kogarkoli. Tožnik se je odločil za ohranitev svojega statusa v JLA, zapustitev družine pa je bila posledica te odločitve. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena previsoko. Enako velja glede odškodnine za premoženjsko škodo. Ker so stroški za stanovanje in potni stroški posledica tožnikovih odločitev in ravnanj, tožena stranka iz tega naslova ni dolžna plačati nobene odškodnine. Tudi če ne bi bil izbrisan, bi moral tožnik kot tujec v vsakem primeru pridobiti vizum za vstop in odhod iz Republike Slovenije. Tožba se sklicuje na ZPŠOIRS,3 sodišče pa je odločitev oprlo na okoliščine, ki niso povezane z izbrisom. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je dosodilo odškodnino glede na temelj, ki ne izhaja iz določb ZPŠOIRS.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP, saj meni, da mu v upravnem postopku priznana odškodnina (7.500 EUR) ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izgona iz države in zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 2. 9. 2004 (150 mesecev). V okviru odškodnine za premoženjsko škodo (5.000 EUR) zahteva povrnitev potnih stroškov, stroškov vizumov in dovoljenj za prebivanje, stroškov za najem stanovanja v Beogradu in stroškov, povezanih z odkupom stanovanja v Sloveniji. Odškodnino za nepremoženjsko škodo (45.000 EUR) zahteva zaradi posega v osebno in družinsko življenje (ločenost od družine) ter zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

6. Namen ZPŠOIRSP je v popravi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine (v njem sta edini merili za določitev odškodnine obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP). V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP), torej ZOR,4 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ.5 ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ne vzpostavlja domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede predpostavk odškodninske odgovornosti - obstoja/obsega škode ter vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.6 Odškodnina, ki bi bila priznana zgolj na podlagi izkazanega protipravnega ravnanja, bi imela kaznovalni namen, za kar v splošnih načelih odškodninskega prava ni podlage. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine (višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo), glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ).

7. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja, v dokaznem postopku ugotovljena dejstva: Tožnik je od leta 1975 dalje (od svojega 19. leta) živel v Sloveniji. Od istega leta dalje je bil v aktivni vojaški službi v JLA, kot poveljnik obmejne karavle X. V času osamosvojitvene vojne je zavrnil ponudbo za prestop v TO. Dne 24. 7. 1991 je podal prošnjo za izstop iz JLA, o kateri ni bilo odločeno (komanda, ki naj bi odločala o njegovi prošnji, se je zaradi širjenja vojne po Balkanu selila iz Ljubljane v Zagreb, Sarajevo in nato v Beograd). Po koncu osamosvojitvene vojne je tožnik skupaj z JLA zapustil Slovenijo, v obdobju od 6. 1. do 12. 7. 1992 pa je prihajal k družini v E. in se nato vračal v Beograd, v enoto vojaške policije. Ob vrnitvi v Slovenijo 12. 7. 1992 mu je bilo s strani policijske oblasti predočeno, da je izbrisan iz evidenc. V zameno za ureditev pravnega statusa mu je bilo ponujeno sodelovanje z obveščevalnimi službami, kar je zavrnil. Tožniku je bil 14. 7. 1992 izrečen ukrep odpovedi prebivanja. Za obdobje štirih let (do 14. 7. 1996) mu je bil prepovedan prihod v Slovenijo. Tožniku odločba o izgonu (o odpovedi prebivanja tujcu) z dne 14. 7. 1992 ni bila vročena, v potni list mu je bil zgolj odtisnjen žig o izgonu. Tožnik je imel v času izgona v Sloveniji ženo in otroka, stara 11 in 14 let. Po izgonu iz Slovenije in vrnitvi v Srbijo (Beograd) je tožnik umaknil prošnjo za izstop iz JLA ter nadaljeval z aktivno vojaško službo. V času trajanja izgona ga je družina nekajkrat letno obiskala v Beogradu. Po izteku ukrepa odpovedi prebivanja je tožnik obdržal službo v JLA in obiskoval družino v Sloveniji. Ob prehajanju meje je bil s strani slovenskih mejnih policistov vsakokrat deležen natančnega osebnega pregleda. Obveščevalne službe so tožnika v Sloveniji vabile k sodelovanju, kar je zavračal. Tožnik je bil izpostavljen stresorjem (ločenost od družine, ravnanje slovenskih državnih organov ob njegovih obiskih v Sloveniji), ki so pri njem povzročili negativna čustvena stanja in stres, pozneje pa porušenje kompenzatornih mehanizmov. V obdobju od 9. 9. do 29. 9. 1996 se je zdravil v psihiatrični kliniki v Beogradu, med drugim zaradi stanja po prilagoditveni motnji, nato pa še ambulantno v obdobju od 30. 9. do 15. 11. 1996. Tožnik je bil zaposlen v JLA do leta 2003, ko se je upokojil. Po upokojitvi se je vrnil v Slovenijo in si uredil svoj pravni status; dovoljenje za začasno prebivanje je pridobil 10. 7. 2003, dovoljenje za stalno prebivanje pa 2. 9. 2004. Nikoli ni podal prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo.

8. Pritožba pravilno opozarja, da tožnikov odhod iz Slovenije (že v letu 1991, po koncu osamosvojitvene vojne) ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožnik za obdobje od izbrisa (26. 2. 1992) do izgona (14. 7. 1992) ni zatrjeval nobenih negativnih posledic, vzročno povezanih z izbrisom. Kot izhaja iz njegove izpovedbe, je v obdobju med 6. 1. in 12. 7. 1992 brez omejitev prehajal slovensko mejo in obiskoval družino v E. Njegova ločenost od družine je bila torej v obdobju od izbrisa do izgona prostovoljna, posledica zaposlitve v tujini.

9. Okoliščine, da tožnik (pred izbrisom in izgonom) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo tožniku v breme.7 Ker je bil izvor tožnikove škode v protipravnem ravnanju tožene stranke (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), je pritožbeni očitek, da si tožnik ni uredil pravnega statusa, z vidika pravno relevantne vzročne zveze brezpredmeten.8

10. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je bil izgon tožnika iz države neposredno povezan z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje. Skladno s 1. alinejo 23. člena ZTuj se je tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali dovoljenja za vstop ali v skladu z mednarodno pogodbo ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje (torej tujcu brez dovoljenja za stalno prebivanje), lahko odpovedalo prebivanje, če so to terjali razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Pogoje za odpoved prebivanja tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, je določal 24. člen ZTuj.9 Zoper odločbo o odpovedi prebivanja, ki je bila označena v potnem listu (tretji odstavek 26. člena ZTuj), se je tujec lahko pritožil v roku treh dni (peti odstavek 25. člena ZTuj). V odločbi o odpovedi prebivanja (priloga C8), ki se opira na 1. alinejo 23. člena ZTuj, je upravni organ ugotovil, da je C. C. kot pripadnik JLA aktivno sodeloval v agresiji na Slovenijo in da je njegova vrnitev v E. 12. 7. 1992 med občani, ki so jim bila znana C. C. dejanja v času zasedbe mejnega prehoda X., vzbudila negativne občutke in nezadovoljstvo. Ne glede na razlog za izgon tožnika iz Slovenije je pri presoji odškodninske odgovornosti države (26. člen Ustave RS) ključno dvoje: (1) izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva je državnemu organu omogočil izdajo odločbe o odpovedi (začasnega) prebivanja po 1. alineji 23. člena ZTuj; (2) odločba o odpovedi prebivanja tožniku ni bila vročena, zato se zoper njo ni imel možnosti pritožiti (žig o izgonu v potnem listu ni nadomeščal obveznosti vročitve odločbe). Zaradi okoliščin, ki so v breme toženi stranki, torej razlog za izgon nikoli ni bil predmet preizkusa v postopkih s pravnimi sredstvi. Kar zadeva sam razlog za izgon velja sicer poudariti, da pritožnica ne oporeka dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik 12. 7. 1992 v Slovenijo ni prišel z namenom ogrožanja javnega reda, varnosti ali obrambe države (z namenom izvrševanja nasilnih/terorističnih dejanj), temveč na obisk k družini. Prav tako ne trdi, da je bil tožnik 12. oziroma 14. 7. 1992 zaradi svoje poklicne pripadnosti tuji vojski nevaren za javni red, varnost ali obrambo države. Ker je bil prestop v TO zanj (ponujena) možnost, ne pravna dolžnost, tožniku ni mogoče očitati, da bi se v primeru prestopa v TO lahko izognil posledicam izgona. Tožena stranka je odgovorna tako za negativne posledice protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva kot tudi za protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje odločbe o odpovedi prebivanja. Glede na neločljiv preplet obeh protipravnih ravnanj državnih organov, vzročno povezanih z zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb ZPŠOIRSP.

11. Tožnikova volja za izstop iz JLA se je nanašala na obdobje pred izrečeno odpovedjo prebivanja. Svojo voljo je bil po izreku ukrepa prisiljen spremeniti. V obdobju trajanja ukrepa odpovedi prebivanja je ohranjal svoj službeni status v JLA, saj se v Slovenijo ni smel vrniti, poleg tega je moral preživljati sebe in svoja mladoletna otroka. Pritožba ne vzbudi dvoma o pravilnosti dokazne ocene, da je bila tožnikova odločitev, da obdrži službo v JLA, posledica izgona.

12. Po prenehanju prepovedi prihoda v Slovenijo se tožnik ni vrnil v Slovenijo k družini. Ostal je v Srbiji in obdržal službo v JLA, družino pa je le obiskoval. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje škodo, zatrjevano za obdobje po prenehanju prepovedi prihoda v Slovenijo, neutemeljeno označilo kot posledico izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnikova odločitev, da obdrži službo v JLA, pa tudi (premoženjska in nepremoženjska) prikrajšanja, ki izvirajo iz takšne odločitve, ne morejo biti ne avtomatična ne domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik se po izteku ukrepa odpovedi prebivanja ni nameraval vrniti v Slovenijo. Ne le, da takšne namere ni izkazoval (svojega pravnega statusa si ni niti poskušal urediti), tudi zatrjeval je ni. Čeprav je v Sloveniji živela njegova družina, tožnikova namera za bivanje v Sloveniji ne more temeljiti na domnevi. Tožnik v okvir tožbene trditvene podlage ni zajel trditev, da je po 14. 7. 1996 nameraval zapustiti službo v JLA, živeti v Sloveniji in se v njej zaposliti, pa tudi ne trditev, da zaposlitve v Sloveniji ni dobil,10 oziroma da je niti ne bi mogel dobiti. Tudi tožnikove izpovedbe, da brez potrdila o dohodkih ne bi dobil dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ni mogoče šteti kot izraz namere za bivanje v Sloveniji. Poleg tega gre za navrženo izjavo, brez pravne opore. Kot tujec, poročen s slovensko državljanko, bi tožnik v postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjeval pogoj iz drugega odstavka 13. člena ZTuj, pri njem pa tudi ne bi bil podan izključevalni pogoj iz 2. alineje tretjega odstavka 19. člena ZTuj, saj bi imel na podlagi zakonske dolžnosti preživljanja med zakoncema zagotovljena sredstva za preživljanje v državi.11 Šele trditve (in dokazi) o tem, zakaj se po prenehanju prepovedi prihoda v državo ni vrnil v Slovenijo (npr. ker v njej ni imel zaposlitvenih možnosti, zato je bil prisiljen obdržati službo v JLA in še naprej bivati v tujini), bi omogočale sklep, da se ni vrnil zato, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V odsotnosti takšnih trditev (in dokazov) pa je sklep o obstoju vzročne zveze med tožnikovim bivanjem v tujini in izbrisom zgolj plod domneve. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova zaposlitev v JLA (torej njegovo življenje v Srbiji, ločeno od družine) tudi po 14. 7. 1996 posledica prisile (torej posledica okoliščin, ki so ga prisilile k takšni odločitvi), in ne tožnikova prostovoljna odločitev, je brez trditvene in dokazne opore. Vse navedeno vodi k presoji, da škoda, ki izvira iz obdobja po 14. 7. 1996 (ko je protipravno stanje zaradi izbrisa sicer še trajalo), ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik v obdobju izgona (3,5 leta oziroma 42 mesecev)12 stroške bivanja (izpovedal je, da je živel v najemniškem stanovanju), ki so, upoštevajoč mesečno ceno najema za stanovanje v Beogradu (250 EUR),13 znašali več (10.500 EUR) kot celoten odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo. Pritožbene navedbe, v okviru katerih pritožnica nasprotuje odločitvi o premoženjski škodi iz naslova stroškov bivanja le po temelju (meni, da so ti stroški posledica tožnikovega ravnanja oziroma volje), ne pa tudi po višini, so glede na zgornjo argumentacijo neutemeljene.

14. Skladno s prvim odstavkom 200. člena ZOR so duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pravno priznana oblika nepremoženjske škode. Izbris iz stalnega registra prebivalstva predstavlja poseg v osebnostne pravice. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje sledilo ustaljenemu stališču sodne prakse, da duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb.14

15. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da teža kršitve tožene stranke, trajanje protipravnega stanja ter intenzivnost tožnikovega duševnega trpljenja utemeljujejo odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, konkretno odstop od zadev II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, v katerih so bile osebam, prizadetim zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini približno 20 povprečnih neto plač v času sojenja. Zaradi posega v svobodo gibanja (prisilen izgon), družinsko življenje (ločenost od žene in otrok) in dostojanstvo (osebni pregledi na meji, zahteve obveščevalnih služb za sodelovanje, grožnje) ter zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva, je tožniku prisodilo odškodnino v višini 25 povprečnih neto plač, oziroma 31.653,25 EUR.

16. Pritožbena graja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka, je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o obstoju vzročne zveze (med škodo, ki je tožniku nastajala po prenehanju prepovedi prihoda v Slovenijo, in izbrisom), nepravilno ugotovilo obseg nepremoženjske škode. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je bila družina deležna groženj in poniževanj, o katerih je izpovedovala tožnikova žena D. D., v obdobju osamosvojitvene vojne, torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva (ko je bil tožnik še na karavli in v Z.).15 Tudi (za tožnika obremenjujočih in ponižujočih) osebnih pregledov na mejnih prehodih in ponudb slovenskih obveščevalnih organov za sodelovanje ni mogoče vzročno povezovati z izbrisom. Tožnik je bil takšnemu ravnanju izpostavljen zaradi svojega aktivnega službovanja v JLA. To službovanje pa, kot je bilo pojasnjeno, po 14. 7. 1996 ni bilo vzročno povezano z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

17. Pravno upoštevna je lahko le nepremoženjska škoda, ki je tožniku bodisi nastala pred 14. 7. 1996 bodisi izvira iz tega obdobja, nastala pa je kasneje. Tožnik je v obdobju, ko se ni smel vrniti v Slovenijo k družini, družina pa ga je lahko le nekajkrat letno obiskala, hudo duševno trpel. Grob poseg v svobodo gibanja, posledično pa tudi ločenost od žene in otrok, na katere je bil čustveno navezan, je zanj predstavljal(a) enega od stresorjev, zaradi katerih se je kasneje tudi psihiatrično zdravil. Čeprav je to zdravljenje potekalo po izteku ukrepa odpovedi prebivanja, je treba šteti, da je vzrok za zdravljenje izviral iz obdobja trajanja tega ukrepa. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo, ki hkrati (zaradi umeščenosti v okvir odškodnin, prisojenih v omenjenih zadevah Vrhovnega sodišča) sledi tudi načelu objektivne pogojenosti odškodnine, odškodnina v višini 19.982,99 EUR (tj. 17 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji16).

18. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej tožnik upravičen do denarne odškodnine za premoženjsko škodo v višini 5.000 EUR ter do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 19.982,99 EUR, skupaj 24.982,99 EUR. Ker mu je bilo v upravnem postopku že priznanih 7.500 EUR, mu je tožena stranka dolžna plačati še razliko (17.482,99 EUR).

19. Spremenjeni uspeh strank v pravdi vpliva tudi na stroškovno odločitev (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče spremenjeni stroškovni izračun opira na odmero pravdnih stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka namreč tej odmeri ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje metodi izračuna uspeha (ločeno po temelju in višini). Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.061,69 EUR (4.535,84 EUR x 0,67517), tožena stranka pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.194,14 EUR (3.674,27 EUR x 0,325). Po pobotu obeh zneskov je dolžna tožena stranka tožniku iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 1.867,55 EUR.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 11.670,26 EUR (iz 29.153,25 EUR na 17.482,99 EUR). Prisojeni znesek mora tožena stranka tožniku plačati v petih enakih obrokih po 3.496,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). Opisana sprememba je narekovala spremembo v zavrnilnem delu (v točki II izreka): tožbeni zahtevek se zavrne tudi glede plačila glavnice 11.670,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2016 dalje, ter v stroškovnem delu (v točki III izreka): znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, se zniža za 874,23 EUR (iz 2.741,78 EUR na 1.867,55 EUR) (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

21. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (40 %18), zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 183,60 EUR (40 % od skupnega zneska pritožbenih stroškov 459 EUR, ki zajemajo 750 točk oziroma 450 EUR za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT19 in materialne stroške 15 točk oziroma 9 EUR). Priznane stroške ji mora plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) od vročitve predmetne sodbe, v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik ni upravičen do povrnitve (sorazmernega dela) pritožbenih stroškov (155. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 2 Zakon o tujcih, Ur. l. RS, št. 1/91, s spremembami in dopolnitvami 3 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembo 4 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 6 Prim. odločbe II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 7 V zvezi z navedbo, da je bil izbris posledica tega, da oškodovanci niso poskušali pridobiti slovenskega državljanstva, je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji izpostavilo, da slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočile državljanom nekdanje SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi uredili svoj status prebivalca, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo (tujec, ki zakonito prebiva v državi, morda želi še naprej prebivati v tej državi, ne da bi nujno pridobil njeno državljanstvo). 8 Prim. odločbi II Ips 274/2016 in II Ips 170/2016. 9 Tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, se lahko prebivanje odpove: - če je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let; - če je bil obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let. 10 Njegova prizadevanja za službo izven JLA (želel se je zaposliti v policiji, pa so ga zavrnili, ker je bil starejši od 27 let) se nanašajo na obdobje pred izgonom. 11 Dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje oziroma podaljšanje začasnega prebivališča ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno (2. alineja tretjega odstavka 19. člena ZTuj). 12 Tožnik se je lahko v Slovenijo vrnil po treh letih in pol. 13 Tožnik je škodo iz tega naslova dokazoval z izpisom malih oglasov o ceni najema stanovanj v razponu od 250 do 400 EUR. 14 Prim. odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017. 15 Glej izpovedbo priče na listovni številki 117 v spisu (del zapisnika o naroku za glavno obravnavo 21. 6. 2019). 16 Povprečna mesečna neto plača je junija 2020 znašala 1.175,47 EUR. 17 Tožnikov skupni uspeh v pravdi je bil 67,5 % (100 % po temelju, 35 % po višini). 18 Izpodbijala je ugodilni del sodbe (29.153,25 EUR), uspela je z 11.670,26 EUR. 19 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015