Jedro

Tožnikove trditve, da je njegov pravni prednik pridobil stavbno pravico na podlagi odločbe, so v pojmovnem neskladju s trditvami o pridobljeni lastninski pravici na podlagi gradnje na tujem svetu. Tako zatrjevana podlaga tožbenih zahtevkov nadalje izključuje tudi dobrovernost (graditeljev), da naj bi pridobil(i) lastninsko pravico na zgradbah in zemljiščih. Enako velja tudi glede zatrjevanega priposestvovanja lastninske pravice na spornih nepremičninah, katerega konstitutivni element je bila ves čas dobra vera pridobiteljev. Ali še drugače povedano: tožnik in njegovi pravni predniki niso bili nikoli vpisani v zemljiški knjigi niti kot lastniki zgradb niti kot lastniki zemljišč, torej so se zavedali ali bi se vsaj morali zavedati, da gradijo na tujih zemljiščih oziroma uporabljajo tuje nepremičnine.

Tožnik oziroma njegovi pravni predniki niso pridobili stavbne pravice, upoštevaje določbo 1. odstavka 5. paragrafa Zakona o stavbni pravici (z dne 1.5.1912), ki je za pridobitev stavbne pravice terjal vpis v zemljiško knjigo. Te tudi niso pridobili na podlagi priposestvovanja, saj se stavbna pravica ni mogla priposestvovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (celotna sodba in I. točka izreka sklepa).

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa predlog tožeče stranke za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve po tožbi tožene stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor št. 478-60/2008, z dne 1.9.2008 zavrnilo. S sodbo pa je zavrnilo naslednja tožbena zahtevka, in sicer: 1.) da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na parc. štev. 2627/1 in 2627/4 ter delu parc. št. 2627/2, vse k.o. D., kot je na priloženem katastrskem načrtu označeno z rdečo in s črkami A, B, C, D, in E, kar bo v tem postopku odmeril geometer in parceli dodelil novo parcelno številko, neveljavna, zato se jo izbriše iz zemljiške knjige ter se ugotovi, da je lastnik te nepremičnine tožnik, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka po odmeri sodišča, in 2.) da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na parc. štev. 2627/1 in 2627/4, ter delu parc. št. 2627/2, vse k.o. D., kot je na priloženem katastrskem načrtu označeno z rdečo in s črkami A, B, C, D, in E, kar bo v tem postopku odmeril geometer in parceli dodelil novo parcelno številko, neveljavna, zato se jo izbriše iz zemljiške knjige, ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ter nadalje da se ugotovi, da je tožnik imetnik stavbne pravice na parc. štev. 2627/1 in 2627/4 ter delu parcele štev. 2627/2, vse k.o. D., kot je na priloženem katastrskem načrtu označeno z rdečo in s črkami A, B, C, D in E, kar bo v tem postopku odmeril geometer in parceli dodelil novo parcelno številko, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka po odmeri sodišča. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 895,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Poudarja, da je nepravilen zaključek, da tožnikova tožba ne izpolnjuje pogojev za izbrisno tožbo. Neresnična je ugotovitev sodišča, da tožnik niti ne zahteva vpisa lastninske pravice na svoje ime. Tudi z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice bi se lahko tožnik vpisal v zemljiški knjigi. Neresnična je nadalje ugotovitev, da tožnik ne navaja materialnopravnega razloga za neveljavnost vknjižbe. Vknjižba je bila opravljena zaradi napake GURSA, kar jasno izhaja iz predloženih dokumentov. Pravni prednik ni imel nobene podlage za pridobitev lastninske pravice. Tožnik ne more vlagati izrednih pravnih sredstev zoper sklep o dedovanju, da bi lahko dosegel izbris vknjižbe lastninske pravice na toženko. Tožnik to lahko uveljavlja le v pravdi, sedanja toženka pa je v to pravdo vstopila kot dedinja in je torej morala prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, nikakor pa ni mogoče šteti, da je bila dobroverna, saj niso bili dobroverni niti njeni pravni predniki. Ni res, da naj bi bilo zemljišče ves čas v zasebni lasti. Do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo je prišlo zaradi napake GURS-a in nezakonitega ravnanja pravnih prednikov tožene stranke, ki ob ogledu niso pravilno pokazali, do kje v resnici sega njihova parcela. To iz predložene dokumentacije (na primer zapisnika z dne 12.11.1985, ki ga je izdal GURS, izjave I. Z. z dne 2.11.1992, ipd) jasno izhaja in to tudi za toženo stranko ni bilo sporno. Do teh relevantnih dokazov in dejstev pa se sodišče ni opredelilo in je zato podana kršitev 8. člena ZPP, pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče ugotovilo, da so bile omenjene parcele ves čas v zasebni lasti, ni pa upoštevalo, da je vmes prihajalo do parcelacij in preštevilčenj. Zato ni jasno, kako je sodišče prišlo do svoje ugotovitve, katere parcelne številke je sodišče pregledovalo in v katerem času. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Zemljišče pridobljeno z B. odločbo je bilo državna lastnina in ne zasebna. Tožnikovemu pravnemu predniku pa je bilo dovoljeno tam postaviti objekte, izdano mu je bilo stavbno dovoljenje in v njih opravljati dejavnost. Da se stavbno dovoljenje, trije načrti zgradb in potrdilo o svobodnem razpolaganju z imovino nanašajo prav na to zemljišče, pa jasno izhaja iz tega, da gre za dokumente, ki jih je tožnik prejel iz arhiva, ko je poizvedoval za podatki, ki se nanašajo prav na to zemljišče, in sicer je bil ta dokument del celotne dokumentacije, v kateri je izrecno navedeno, da se nanaša na sporno zemljišče. O tem bi lahko izpovedal tudi tožnik, če bi ga sodišče zaslišalo tako, kot je bilo predlagano, poleg tega pa dejstvo, da gre za dokumente, ki se nanašajo na sporno parcelo, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Tožnik se ne strinja, da se lahko vsebina odločbe dokazuje le z odločbo. T. je zgradil objekte in jih uporabljal, ne da bi mu kdo osporaval in jih nato prodal I. C., ta pa J. B., ta pa tožnikovi materi, katere dedič je tožnik. Ob nastanku družbene lastnine so postali družbena lastnina po samem zakonu, tožnikovi predniki pa so na podlagi zakona postali imetniki pravice uporabe. Pravnomočna odločba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah z dne 20.4.1991 v tej pravdi nima zavezujočega učinka, saj je potrebno upoštevati subjektivne meje pravnomočnosti, v tej pravdi pa je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da sporno zemljišče ni družbena lastnina v uporabi O. D., kar pa ne pomeni, da ni bilo družbena lastnina v uporabi nekoga drugega. Sodišče je nepravilno štelo, da je šlo za predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno že v drugi pravdi. Prav tako to vprašanje ni bilo rešeno niti s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 22.6.1991, saj je v tej pravdi sodišče odločilo le o odstranitvi objektov, pri čemer je sodišče ob tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, ta odločitev pa ne postane pravnomočna. Kar zadeva pridobitev pravice uporabe bi sodišče moralo upoštevati, da so tožnikovi pravni predniki imeli v lasti zgradbe, ki so ostale na zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, te zgradbe pa so bile postavljene zakonito na podlagi dovoljenj tedanjih oblasti in so tožnikovi predniki pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču pod zgradbami in na zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo zgradb. Tožnikovim pravnim prednikom pravica uporabe zgradbe in zemljišča nikoli ni bila osporavana. Objekti so bili vrisani v kataster, pridobljena je bila hišna številka. Tega sodišče ni presojalo in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje, saj bi bilo potrebno zaslišati tožnika in predlagane priče. Neutemeljeno je zavrnjen tudi podrejeni zahtevek. Kršeno je določilo 214. člena ZPP in gre za sodbo presenečenja, saj tožena stranka temu ni ugovarjala in je šlo pravzaprav za nesporno dejstvo. To dejstvo bi lahko potrdila tudi tožnikova žena M. C., predvsem pa tožnik, če bi ju sodišče zaslišalo. Zgradbe stojijo tudi na parcelah št. 2627/1, 2627/1 in delu parcele 2627/2, vse k.o. D.. Za ugotovitev tega dejstva je bil predlagan izvedenec geometer, ki bi po ogledu natančno določil zemljišče in parceli dodelil novo parcelno številko, saj se drugače zahtevka ne da postaviti. Na podlagi zemljiške knjige se ne ugotavlja evidenca vrste rabe. Sodišče je samo ugotavljalo, da vpis zgradb v zemljiški knjigi ne ustreza dejanskemu stanju. Pravni prednik T. je imel stvarno pravico imeti na zemljišču stavbo in je šlo za prenosljivo pravico, kar ustreza pojmu stavbne pravice, kot je v tistem času določal Zakon o stavbni pravici iz leta 1912. Glede na to, da mu je vse zgoraj navedene pravice podelila banovina, je jasno, da ni šlo za zasebno lastnino, temveč za državno lastnino. Res ta pravica ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, vendar je bilo tudi tedaj mogoče stvarne pravice pridobiti na podlagi zakona s priposestvovanjem in tožnikov pravni prednik je nenazadnje na podlagi vseh dovoljenj in s pravicami, ki mu jih je dala tedanja oblast, stavbno pravico kot njen imetnik izvrševal več kot dvajset let, nato pa se je to izvrševanje nadaljevalo po njegovih pravnih naslednikih, tako da je imetnik na podlagi pravnega nasledstva sedaj tožnik. Nepravilna je tudi obrazložitev sodišča glede pomanjkanja pasivne materialnopravne legitimacije na strani tožene stranke za parcelo 2627/4, k.o. D.. Pravdni postopek se je začel z vložitvijo tožbe dne 18.3.2003, litispendenca pa je nastopila, ko je bila tožba vročena toženi stranki, in ne tedaj, ko je bila toženi stranki vročena sprememba tožbe. V skladu s 190. členom ZPP to pomeni, da je tožena stranka kljub spremembi lastnika še vedno pasivno legitimirana za takšno tožbo. Sodišče pa bi moralo postopek tudi prekiniti in počakati na rešitev zadeve v upravnem sporu, kjer je bila izdana odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, s katero je nepremičnina postala javno dobro in je prešla v last Republike Slovenije. Navedena odločba MOP je res dokončna, ni pa še pravnomočna in obstaja možnost, da bo razveljavljena. Tožena stranka bo tako lahko ponovno postala lastnica te parcele, tožnik pa po pravnomočnem zaključku te zadeve ne bo mogel več vložiti tožbe. Zato je kršena tudi pravica do sodnega varstva.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da primarni zahtevek ne ustreza zahtevam izbrisne tožbe, podrejeni tožbeni zahtevek pod točko I/1 pa po formalni plati ustreza, ne izpolnjuje pa pogojev za njegovo uspešno uveljavitev v tem postopku zaradi neizpodbite dobrovernosti toženke, pa tudi njenih pravnih prednikov. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje na 10. strani in 11. strani sodbe.

Izhodišče pritožbenih trditev, na podlagi katerih je tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval pridobitev lastninske pravice na spornih parcelah, je B. odločba št. VIII Ne 4710/3, z dne 18.1.1933, na podlagi katere naj bi bilo njegovemu pravnemu predniku I. T. na tedaj državnem zemljišču dovoljena gradnja objektov. V zvezi s tem tudi še v pritožbi zatrjuje pridobitev stavbne pravice na podlagi določb tedaj veljavnega Zakona o stavbni pravici. Pridobitev te stvarne pravice na tuji stvari naj bi bila torej primarna podlaga za pridobitev kasnejše pravice uporabe pravnih naslednikov „prvega odsvojitelja“ I. T., ne le upoštevaje verigo pravnih poslov, ki so sledili, temveč tudi zaradi izpolnjenega priposestvovanja te pravice (glej pritožbene navedbe, ki se kot rdeča nit vijejo skozi vsebino pritožbe).

Sodišče prve stopnje je to zatrjevano podlago tožnika pravilno zavrnilo upoštevaje določbo 1. odstavka 5. paragrafa Zakona o stavbni pravici (objavljen v Državnem zakoniku kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru, Kos XXXI, izdan in razposlan 1. dne maja 1912), ki je terjal za pridobitev stavbne pravice vpis v zemljiški knjigi, ki je bil konstitutivnega značaja za nastanek te pravice (1). Materialnopravno pravilni so tudi razlogi prvostopnega sodišča, oprti na določbe 256. člena do 265. člena SPZ, ki uzakonjajo enake oziroma podobne pogoje za pridobitev te pravice in na prehodno določbo 2. odstavka 271.člena SPZ, ki bi terjal predhoden obstoj lastninske pravice na zgradbi na ime tožnika, da bi bili njegovi tožbeni zahtevki utemeljeni. Zato so neutemeljeni že zgolj iz teh razlogov, posledično pa neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvah dejanske in procesne narave, ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi v zvezi z obstojem zatrjevane B. odločbe.

Pa tudi če bi tožnikov pravni prednik takšno pravico vendarle pridobil, ta ne bi omogočala pridobitve stvarne pravice na zemljiščih – to je lastninske pravice oziroma tudi ne - v prehodnem sistemu družbene lastnine - njene „transformacije“ v pravico uporabo na zemljiščih in lastninske pravice na zgradbah. To pa posledično pomeni, da se tudi v trenutku vzpostavitve zasebno lastninskega sistema iz družbeno lastninskega, pravica uporabe na zemljiščih ni mogla preoblikovati v lastninsko pravico na ime tožnika na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Ali še drugače povedano: tožnik tudi na podlagi pravnih poslov, na katere se sklicuje, ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, saj tudi ti pogodbeniki niso bili pridobitelji te pravice. Na podlagi pravnih poslov se je lastninska pravica na nepremičninah tudi po prej veljavnih pravilih ODZ (2) lahko pridobila le z vpisom v zemljiški knjigi, ki je bil prav tako konstitutivnega značaja (modus aquirendi) za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi, pri čemer tudi noben od odsvojiteljev, začenši s prvim – I. T. ni mogel na drugega prenesti več pravic, kot jih je imel, noben od njih pa glede na ponujeno dokazno gradivo vsekakor ni pridobil lastninske pravice oziroma njenega pandama v času socialistične ureditve – pravice uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je služilo redni rabi zgradbe na njem (glej o tem sicer tudi materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje na 15. strani sodbe v drugem odstavku - pritožnik predvsem ni izkazal, da bi bila zemljišče nacionalizirana kakšnemu od njegovih zatrjevanih pravnih prednikov, na katere se sklicuje in da bi zato prišel v poštev Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, po katerem bi lahko ta pridobil pravico brezplačnega uživanja). Zato pritožbeno sklicevanje na prodajne pogodbe iz leta 1956 in 1963 tudi ne more biti pravno upoštevno.

Pritožnik se sklicuje na priposestvovanje stavbne pravice, ki pa je bilo izključeno oziroma ni bilo predvideno ne na podlagi prej veljavnega Zakona o stavbni pravici, kot tudi na podlagi ODZ ter kasneje veljavnega ZTLR, ki te pravice niti ni določal, možnosti priposestvovanja stavbne pravice pa ne predvideva tudi sedanji SPZ.

Prav tako je izključena ob povedanem pridobitev pravice na podlagi gradnje na tujem svetu. Tožnik, kot rečeno, navaja pridobitev stavbne pravice, torej stvarno pravico na tuji stvari, kar je v pojmovnem neskladju s trditvami o pridobljeni lastninski pravici na podlagi gradnje na tujem svetu. Tako zatrjevana dejanska podlaga tožbenih zahtevkov pa nadalje avtomatično izključuje tudi dobrovernost graditelja(ev), da naj bi pridobil(i) lastninsko pravico na zgradbah in zemljiščih, temveč prav nasprotno – zgolj izkazujejo zatrjevano vedenje, da naj bi obstajala stavbna pravica. Enako velja tudi še za prav tako v pritožbi pavšalno zatrjevano priposestvovanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, katerega konstitutivni element je bila ves čas tudi dobra vera pridobiteljev (3). Ali še drugače povedano: tožnik in njegovi pravni predniki, na katere se sklicuje, niso bili nikoli vpisani v zemljiški knjigi kot lastniki niti zemljišč niti zgradb, torej so se zavedali ali bi se vsaj morali zavedati, da gradijo na tujih zemljiščih oziroma uporabljajo tuje nepremičnine.

Ker se tožnik sklicuje tudi na napako GURS v postopku združevanja in delitve parcel ter neupoštevanje preštevilčbe prvotne parcele v sedanje, pa mu je treba odgovoriti, da se takšne kršitve lahko odpravljajo v ustreznih upravnih – delitvenih postopkih (postopki parcelacij), ne pa v pravdi. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki pravnih sredstev v tovrstnih postopkih niso izkoristili in teh opustitev v tej pravdi ne morejo nadomestiti. Sicer pa tudi, če so napake povzročila ravnanja pravnih prednikov toženih strank, kot še v pritožbi zatrjuje tožnik, ni bilo poseženo v nepremičnine, na katerih bi bila vpisana lastninska pravica tožnika ali njegovih pravnih prednikov (primerjaj same tožnikove trditve v tej pravdi, pa tudi zemljiškoknjižne izpiske v spisu), kar že zgolj iz tega razloga izključuje pravno relevantnost teh tožnikovih trditev.

Končno vendar ne nazadnje pa tožnik z zahtevki ne more uspeti, ker je varovana toženkina lastninska pravica na spornih nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa – sklepa o dedovanju, še preden je tožnik dosegel vpis lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi na zatrjevanih podlagah (glej razloge izpodbijane sodbe na strani 11, oprte sicer na določbo 29. člena SPZ (4)). Tožnik pa tudi sicer ne navaja relevantne okoliščine, ki bi ne le pri toženki temveč tudi pri njenih pravnih prednikih v prvi vrsti prvotnih toženkah P., lahko izpodbile njihovo domnevano dobrovernost, torej vzbudile dvom o neveljavnosti pravnih naslovov (sklepov o dedovanju oziroma še prej pravnih poslov, na podlagi katerih so se oni vpisovali kot lastniki v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah), veljavnosti teh pa tožnik tudi ne izpodbija. Varovane so torej tudi na zakonit način pridobljene pravice toženke in njenih pravnih prednikov. V tem delu navedeni razlogi prvostopnega sodišča so torej materialnopravno pravilni, pa tudi zadostni, in pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v tem delu, kar naj bi onemogočalo preizkus sodbe (očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) prav tako neutemeljen.

Ponudba tako prvostopnih kot tudi pritožbenih trditev ter dokazov torej že na prvi pogled ne omogoča nobenega od zaključkov, ki jih terja tožnik s svojimi tožbenimi zahtevki. Tožba je zato tudi nesklepčna in izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Tudi ni zagrešenih v pritožbi nanizanih procesnih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. točko ZPP, saj se nobena od teh kršitev ob dosedaj povedanem ne nanaša na za to pravdo pravno relevantna dejstva (glej pritožbene očitke o neizvedbi dokazov z zapisnikom z dne 12.11.1985, izjava I. Z. z dne 2.11.1992 ter neupoštevanje zatrjevanih dejstev, da so parcele „pridobile sedanje parcelne številke šele mnogo kasneje, vmes pa je prihajalo do parcelacij in preštevilčenj“ ter nadalje, da naj bi bila kršena določba 214. člena ZPP, ker gre za sodbo presenečenja upoštevaje zatrjevano nespornost okoliščine, da je tožnik lastnik zgradb na spornih zemljiščih, in ker ni bila zaslišana žena M.C. o dejstvu pridobitve lastninske pravice na objektih ter ni bil postavljen predlagani geodet, ki bi ugotovil, na katerih parcelah stojijo zgradbe).V tej pravdi je bistveno, da tožnik ni zmogel dokazati niti obstoja stavbne pravice niti lastninske pravice na objektih oz. zemljiščih na nobeni od zatrjevanih podlag že zgolj iz zgoraj nanizanih razlogov. Zato nadalje tudi ni bistveno, ali je bila v zemljiški knjigi tudi vpisana družbena lastnina na spornih zemljiščih, kot še v zvezi s to okoliščino pritožnik polemizira z razlogi izpodbijane sodbe in tudi, ali se objekti nahajajo tudi na parcelah štev. 2627/1 in delu parc. št. 2627/2, k.o. D. in ne zgolj na parceli štev. 2627/4, k.o. D..

Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne odločitve po tožbi tožene stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor št. 478-60/2008, z dne 1.9.2008. V konkretnem primeru tudi morebitna razveljavitev navedene odločbe in vknjižba nazaj na prejšnjo lastnico, ne bi omogočala drugačne odločitve v tej pravdi, upoštevaje zgoraj pojasnjene razloge, ki ne dopuščajo drugačne odločitve od izpodbijane. Ker torej izpodbijani sklep ni vplival na zakonitost in pravilnost odločitve, ni storjena vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. procesno določbo.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Ugotovilo namreč tudi ni kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.

(1) Po navedenem zakonu je bila postavljena stavba „pritiklina“ stavbne pravice, stavbna pravica sama pa „nepremičnina“; po poteku stavbnega razmerja (30 do 80 let) pa je prešla stavba v last zemljiškega lastnika in postala s tem nepremičninska sestavina oz. „prirastek“. Glej o tem v Juri Štempihar: „Zasebno pravo“, Splošni del, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, stran 105. (2) Glej paragraf 431. Vsebinsko enako je določal kasneje veljavni ZTLR v 33.členu in enako sedaj določa SPZ v 49. členu.

(3) Glede dobrovernosti kot pogoja za pridobitev pravice na podlagi gradnje na tujem svetu glej določbo 418. paragrafa ODZ in 24. člena do 26. člena ZTLR, glede pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja pa določbo 1463. paragrafa ODZ ter 4. in 5. odstavek 28. člena ZTLR in sedaj 2. odstavek 43. člena SPZ. V konkretnem primeru gre tudi za problematiko izvenknjižnega priposestvovanja, ki ga smiselno zatrjuje tožnik, saj upoštevaje zbrano procesno gradivo ne izkazuje vpisov lastninske pravice v zemljiško knjigo na svoje ime kot tudi ne na ime pravnih prednikov, na katere se sklicuje; glej o tem tudi v teoriji: Dr. M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 20004, stran 266-267; v tem delu avtor komentarja dr. M. Tratnik. Avtor meni, da v primeru, ko je priposestvovalec pridobil posest na pravno poslovni podlagi, se za dobrovernost praviloma zahteva vpis v zemljiško knjigo, pri čemer so od tega pravila sicer mogoče izjeme, vendar pa le v primeru, ko razlogov za to, da pridobitev ni bila vpisana, ne bo mogoče pripisati pridobitelju (na primer prodajalec se preseli v tujino, še preden je izdal zemljiškoknjižno dovolilo).

Sicer glej o izključitvi pridobitve lastninske pravice na podlagah, ki jih uveljavlja tudi v tej pravdi, zaradi nedobrovernosti njegovih pravnih prednikov in njega, tudi že pravnomočne odločbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, opr. štev. P 34/84, z dne 19.3.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. II Cp 595/85, z dne 2.7.1985 in Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. štev. P 281/98, z dne 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 1616/99, z dne 18.10.2000, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Iz odločb izhajajo enake ugotovitve kot v tej pravdi, da je bila izključena njihova dobra vera upoštevaje zemljiškoknjižno stanje, ki je izkazovalo lastninsko pravico drugih oseb, torej izkazano vedenje, da se gradi in ima posest na tujih zemljiščih.

(4) V tem delu pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča kolikor so zahtevki oprti na priposestvovanje terjajo uporabo določbe 1500. paragrafa ODZ ter sedaj 44. člena SPZ z enako vsebino, ki ves čas omejujeta priposestvovanje z ureditvijo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. O siceršnjem varstvu oseb, ki so v dobri veri pridobile lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo glej pravno pravilo 29. paragrafa Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 1. julija 1930, štev. 146/LIII/307), nato 4. odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, štev. 33/95) in sedaj 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003, z dne 18.6.2003; ZZK-1).