Jedro

Obtoženčeva izjava, dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojence spoznalo za krive kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenih v sostorilstvu v različnih medsebojnih kombinacijah udeležencev. Po 50. členu KZ jim je izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo kazni zapora od šestih mesecev do enega leta in štirih mesecev (obs. A.M. osem mesecev) in z različno dolžino preizkusne dobe (od dveh do štirih let, od tega obs. M. tri leta). V kazen jim je bil vštet čas, prestan v priporu. Obsojenima G.J. in V.B. je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov. Dolžni so plačati premoženjskopravne zahtevke, odvzeta pa jim je bila tudi protipravno pridobljena premoženjska korist. Oproščeni so bili plačila stroškov kazenskega postopka. V drugem delu sodbe so bili obsojeni M.K., G.J. in A.M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščeni obtožbe za nekatera kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, storjena v sostorilstvu. V tretjem delu sodbe pa je bila obtožba iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP za nekatera istovrstna kazniva dejanja zavrnjena. Višje sodišče je pritožbo zagovornice obs. A.M. zoper obsodilni del sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Oprostilo ga je plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornica obs. A.M. je zoper sodbi dne 15.1.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in v zvezi z drugim odstavkom citiranega člena, to je zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi "druge kršitve" določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo višjega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi obdolženca, spremeni prvostopenjsko sodno odločbo ter oprosti obdolženca. Podrejeno pa, da razveljavi obe izpodbijani sodbi in vrne zadevo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču. V zahtevi zagovornica zatrjuje, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe protispisna, saj iz nje izhaja, da zoper obs. A.M. ne obstaja niti en sam samcat dokaz, da je bil vpleten v kriminalno dejavnost soobdolžencev. Ob taki ugotovitvi bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo. Vendar pa je v nasprotju s svojo ugotovitvijo, da dokazov ni in da zagovor soobdolženca ni izpovedba priče ter zato obremenjevanje soobdolženca ni dokaz v kazenskem postopku, ugotavljalo, da je sodišče na temelju proste presoje dokazov presojalo zagovore dveh soobdolžencev glede obtožbe zoper obs. A.M. Zaradi tega je podano tudi nasprotje sodbe z njeno obrazložitvijo.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Sodišče res ni moglo prosto presojati materialnih dokazov, lahko pa je presojalo druge dokaze, ki obstajajo zoper A.M. Oporekanje pravilnosti dokazne ocene pa je poseg v dejansko stanje, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljaviti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Obtoženčeva izjava, dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

V prvi vrsti je kot dokaz mogoče šteti obtoženčevo izjavo, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in iz nje izhajajoča bremenitev drugega obtoženca, da je tudi on storil kaznivo dejanje. Sodišče je namreč dolžno oceniti verodostojnost take izjave oziroma priznanja in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen le, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP). Na trditev, da gre za dokazno sredstvo, napotuje tudi določba 232. člena ZKP, kjer je določeno, da mora sodišče kljub priznanju obdolženca zbirati še druge dokaze (podobno tudi 330. člen ZKP glede priznanja na glavni obravnavi). Prav besedna zveza "druge dokaze" opozarja, da je tudi priznanje dokaz, sama vsebina določbe pa, da priznanje nima drugačne (večje) teže kot drugi dokazi. Ni pa mogoče obtoženčeve izjave kot enega izmed dokazov omejiti zgolj na situacije, ko je ta dana kot priznanje glede lastne udeležbe pri kaznivem dejanju. Da je temu tako, kažejo primeri, ko obtoženec svojo izjavo spremeni ali celo prekliče svoje priznanje. Takrat se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje (drugi odstavek 228. člena ZKP, podobno drugi odstavek 325. člena ZKP o spremembi izjave na glavni obravnavi). To pomeni, da mora sodišče oceniti eno in drugo obtoženčevo izjavo (ali več teh) in povedati, kakšna je dokazna vrednost katere od njiju. Če obtoženčeva izpovedba pri ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev ne bi imela nobene teže, bi bilo vseeno, kaj izpoveduje in zakaj je morebiti spremenil izjavo. Konec koncev v takem primeru tudi ne bi bila potrebna prepoved iz 328. člena ZKP, da se obtoženec med glavno obravnavo ne sme posvetovati s svojim zagovornikom ali s kom drugim o tem, kako naj odgovori na postavljeno vprašanje. Obtoženčeva izjava je torej kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Stališče zagovornice, da ne more biti predmet dokazne presoje vprašanje, zakaj bi soobtoženca obremenila vlagatelja zahteve, ni pravilno. Prav tako ne drži, da iz sodbe pritožbenega sodišča nesporno izhaja, da zoper obs. A.M. ne obstoji noben dokaz. Res je v sodbi navedeno, da glede tega obsojenca ni materialnih dokazov in da zagovor, v katerem sostorilec ob lastnem priznanju bremeni še sostorilce, v formalnem smislu ne pomeni dokaza, ker ne gre za izpovedbo priče. Vendar pa to ne pomeni, da v konkretnem primeru višje sodišče zatrjuje, da sploh ni nobenega dokaza glede njegove udeležbe kot sostorilca pri kaznivih dejanjih, za katera je bil spoznan za krivega. Upoštevati je namreč treba tudi neposredno nadaljevanje obrazložitve na tretji strani sodbe, ki pravi, da "ni mogoče pritrditi pritožnici, da tak zagovor, kakor sta ga podala obtožena V.B. in M.K. v preiskavi glede udeležbe pri vseh štirih vlomih, nima nobene dokazne vrednosti (...). Zato je imelo sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dejstev in dokazov vso pravico, da je presojalo zagovora teh dveh obtožencev tudi v tem delu". V tem kontekstu pomeni oznaka, da zagovor soobtoženca ne pomeni dokaza v formalnem smislu, ker ne gre za izpovedbo priče, zgolj to, da zagovor obtoženca kot procesno dejanje glede na sistematiko ureditve poteka glavne obravnave v ZKP ni umeščen v okvir dokaznega postopka (členi 329 - 343 ZKP): zaslišanje obtoženca je urejeno posebej (členi 324 - 328 ZKP), kar je razumljivo, saj gre za stranko. To pa mu v vsebinskem pogledu, kot rečeno, ne odreka narave dokaznega sredstva.

Protispisnost je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). To pomeni, da je v razlogih sodbe napravilno povzeta vsebina listin oziroma zapisnikov o izpovedbah. Te kršitve v izpodbijanih sodbah ni. Glede na obrazloženo prav tako ni nasprotja med razlogi pritožbene sodbe, niti ni bilo kršeno načelo proste dokazne presoje.

Ker kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka (98.a člen ZKP) je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe. Ugotovljeno je bilo, da je brez premoženja in da ni več zaposlen, zato bi bilo s plačilom ogroženo njegovo vzdrževanje. Oprostitev plačila se nanaša na stroške v obsegu, določenem v četrtem odstavku 95. člena ZKP.