Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v izreku o zamudnih obrestih s p r e m e n i, tako da je tožena stranka od prisojenega zneska odškodnine dolžna plačati zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 20.2.2002 do 27.6.2003 in od 28.6.2003 dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem), a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.500.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2002 do 18.1.2005 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.1.2005 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-tih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 359.419,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper zavrnilni in obrestni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Meni, da prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Je prenizka, sodišče je nezadostno ocenilo škodo,ki mu bo po normalnem teku stvari gotovo še nastala. V večji meri bi moralo sodišče upoštevati primerljivo sodno prakso, obenem pa upoštevati posebnosti individualnega primera. Gre namreč za specifične zahtevke, ki so primerljivi samo s primeri tistih, ki imajo enaka obolenja. Dejstvo je, da so z azbestom povezane bolezni neozdravljive, njihovega napredovanja ni mogoče predvideti, zdravstveno stanje obolelih se nikoli ne izboljša, redko stagnira, praviloma pa se slabša. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o odškodnini, ki bi bila dosojena v skladu z zakonom, dosedanjo sodno prakso in posebnostmi negmotne škode na zdravju tožnika. Opozarja, da je sodišče na drugi strani sodbe napačno povzelo zahtevek po posameznih postavkah, po skrčitvi zahtevka. Tožnik je namreč v vlogi z dne 20.2.2004 za pretrpljeni in bodoči strah zahteval odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot je navedeno v obrazložitvi sodbe. V nadaljevanju sodbe pa je ta znesek sicer pravilno navajan. Tožnik sicer meni, da je njegovo bolezen sodišče pravilno ugotovilo, vendar ni upoštevalo vseh zaključkov glede dejanskega stanja in je zato posledice škodljive izpostavljenosti tožnika azbestnemu prahu nekoliko podcenilo in v nezadostni meri upoštevalo škodo, ki bo tožniku nastala v prihodnosti. Ne strinja se z dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem ter za bodoče telesne bolečine v višini 500.000,00 SIT. Pomanjkljiv je zaključek sodišča (4. stran sodbe), da po mnenju izvedenke drugačnih preiskav v bodočnosti ni pričakovati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ne gre zanemariti možnosti razvoja druge, težje bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu. Sum na razvoj bolezni ali razvoj drugih azbestnih bolezni bi zahteval agresivnejše metode in diagnostiko (stran 3 izvedenskega mnenja). To je sodišče zanemarilo. Sodišče je povzelo zaključke izvedenke, da nobene od težav, ki jih opisuje tožnik (težko dihanje, kašelj, hitra utrujenost, motnje nočnega počitka, bolečine pod lopatico in prsnico,....) ni mogoče povezati z azbestno boleznijo, pri kateri še ni razvita restrikcija pljučne funkcije. V to je tožnik podvomil že v vlogi z dne 20.9.2004. Res ima tožnik druge bolezni, a jih zdravi, zato bi morale biti težave zaradi drugih bolezni manjše. Tožnik sprejema mnenje izvedenke, da tožnikovi simptomi v veliki meri kažejo na diagnoze, ki z izpostavljenostjo azbestu niso povezane, vendar tudi izvedenka priznava, da so to hkrati simptomi, ki jih navajajo vsi bolniki z obolenjem kot ga ima tožnik. Ta dvom je tožnik posredoval, izvedenka se do tega ni opredelila v dopolnitvi, niti ni pripombe upoštevalo sodišče. Vse to omogoča zaključek, da so opisane težave pri tožniku v določeni meri posledica z azbestom povezane bolezni. Tako razlago je dobil tožnik s strani zdravnikov v času zadnje hospitalizacije. Opozarja na nekoliko sporen zaključek sodišča, da gre pri tožniku za bolezen, ki jo je potrebno ves čas opazovati, saj se lahko razvije v njene težje oblike. Plevralni plaki se ne morejo razviti v težjo obliko plevralnih plakov, ampak lahko in tudi praviloma le napredujejo. Pri tožniku je zelo mogoče, da se razvije nova, vzporedna bolezen, povezana z izpostavljenostjo azbestu. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo posledic ionizirajočega sevanja, ki so tožniku nastale v zvezi z rentgenskim slikanjem pljuč med leti 1969 in 1989 (zaradi zastaranja). Temu tožnik ne oporeka, iz obrazložitve sodbe pa ni povsem jasno, ali je sodišče upoštevalo posledice dveh CT slikanj, katerim je bil tožnik podvržen. Povzeta je ugotovitev izvedenke, da ionizirajoče sevanje lahko predstavlja večje tveganje za razvoj raka na pljučih in pavšalna ocena, da kumulativna doza sevanja doslej ni presegla doze, ki predstavlja večje tveganje za razvoj malignoma pljuč. Vendar bi sodišče moralo upoštevati nekatera dejstva, ki so splošno znana: CT slikanje obsevanega pacienta obremeni približno sedemkrat bolj od običajnega rentgenskega slikanja, s tem da ena CT preiskava lahko vključuje več posnetkov; ionizirajoče sevanje je objektivno škodljivo in zagotovo (ne lahko) povečuje tveganje za razvoj rakavih obolenj in to linearno s številom in intenzivnostjo obsevanja. To izhaja iz množice izvedenskih mnenj in strokovne literature in jih mora sodišče kot nesporna upoštevati. Tudi sodišče povzema, da bo tožnik rednim pregledom zaradi azbestne bolezni izpostavljen do konca življenja. Upoštevati je treba, da taki pregledi vključujejo rentgensko slikanje, v primeru napredovanja bolezni ali razvoja nove azbestne bolezni, pa tudi nadaljnja CT slikanja, kar bo vse linearno povečevalo verjetnost razvoja raka na pljučih pri tožniku. Vsega tega sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ni upoštevalo, zato prisojeni znesek 500.000,00 SIT iz tega naslova ni pravičen. Ni primeren in pravičen tudi znesek odškodnine za pretrpljen in bodoči strah v višini 1.700.000,00 SIT. Glede na obrazložitev sodbe je odmerjena odškodnina pravična, a iz obrazložitve izhaja, da je sodišče upoštevalo le strah zaradi verjetnega napredovanja bolezni, ki pa že napreduje. Izvedenka govori o strahu pred eventuelnim še hitrejšim (in ne verjetnim) napredovanjem bolezni. Ker tožnik ve, da je opaznejše poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja v zvezi s to boleznijo le vprašanje časa, ne ve pa kako hitro bo do tega prišlo, sta njegova negotovost in strah pred prihodnostjo zato še večja. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da sodišče ni upoštevalo strahu pred razvojem nove, težje, z azbestom povezane bolezni, o čemer govori izvedenka. Ta tudi svari, da verjetnost takega razvoja pri tožniku ni zanemarljiva, tožnik pa iz domačega okolja ve, kakšne posledice ima težje azbestno obolenje. Zato je njegov strah pred pljučno azbestozo ali mezoteliomom plevre toliko bolj artikuliran. Izpovedal je, da ve za približno 10 ljudi, ki so bili bolni kot on, nekateri mlajši od njega in so danes na žalost pokojni. Iz sodne prakse so znani primeri, ko so azbestni bolniki s plevralnimi plaki, kot jih ima tožnik, nenadoma zboleli za mezoteliomom in v roku povprečno devetih mesecev po potrditvi diagnoze umrli. Zato je tožnikov strah pred razvojem nove azbestne bolezni nedvomno upravičen in bi ga sodišče moralo upoštevati. Zato bi mu moralo sodišče priznati celoten tožbeni zahtevek iz tega naslova. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo nobene odškodnine. Taka odločitev sodišča je po mnenju tožnika zaradi pomanjkljive razjasnitve dejanskega stanja nepravična. Sodišče je v sodbi povzelo zaključke izvedenke, da nobene od težav (težko dihanje, kašelj, hitra utrujenost, motnje nočnega počitka, bolečine pod lopatico in prsnico ...), ki jih opisuje tožnik, ni mogoče povezati z azbestno boleznijo, pri kateri še ni razvita restrikcija pljučne funkcije. Šlo naj bi za tiho bolezen, ki simptomov ne kaže, dokler se ne razvije restriktivna ventilatorna motnja. Taki povzetki sodišča niso povsem točni. Jasno izkazane restriktivne ventilatorne motnje tožnik še nima, vendar razlike v izvidih spirometrije iz leta 2003 in 2004 nakazujejo na njen razvoj v bodočnosti. Izvedenka pravi, da je stopnjo razvoja restriktivne ventilatorne motnje v bodoče težko predvideti. Tožnik opozarja, da je stopnjo razvoja težko predvideti, lahko pa se predvidi, da se restrikcija pljučne funkcije bo razvila. Plevralni plaki sicer praviloma ne povzročajo težjih oblik motenj pljučne funkcije, jo pa z napredovanjem povzročajo. Izvedenka pravi, da plevralni plaki pri tožniku že nekaj let napredujejo. Iz tega sledi, da je razvoj restriktivne ventilatorne insuficience pri tožniku samo in izključno vprašanje časa. Ne moremo sicer napovedati stopnje te motnje, bo pa z napredovanjem plakov, ki že poteka, gotovo nastopila. To pomeni, da je restrikcija tožnikove pljučne funkcije bodoče gotovo dejstvo, kar bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine za bodočo škodo tudi upoštevati. Sodišče tudi ni upoštevalo ovir tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih trpi zaradi različnih težav, za katere izvedenka prepričljivo trdi, da ne morejo biti posledica azbestne bolezni. Utemeljene pomisleke v zvezi s tem je tožnik opisal že pod prvo postavko in veljajo tudi tukaj. Sodišče v obrazložitvi priznava, da je bolezen srca, ki ji izvedenka pripisuje večino tožnikovih težav, redno zdravljena. Pri odmeri odškodnine pa sodišče tega vendarle ne upošteva. Našteto pomeni, da so tožnikove življenjske aktivnosti deloma zmanjšane tudi zaradi delno kalciniranih prevralnih plakov, v veliko večji meri pa bodo še v prihodnosti. Zato je tožnik mnenja, da je upravičen tudi do pravične odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se pritožuje tudi zoper obrestni del sodbe. Sodišče je za nepremoženjsko škodo priznalo zamudne obresti od vložitve tožbe 20.2.2002 do izdaje sodbe 18.1.2005, v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.1.2005 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Taka odločitev ni v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 26.6.2002. Tožnik v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem uveljavlja zamudne obresti od vložitve tožbe 20.2.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritožbene trditve prerekala ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je sodišče druge stopnje opravilo preizkus obstoja tega razloga le v mejah uradno upoštevnih bistvenih kršitev, naštetih v 2. odst. 350. čl. ZPP. Teh sodišče prve stopnje ni storilo. Tudi dejanske okoliščine, potrebne za materialnopravno presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je natančno raziskalo, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in na to tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo predvsem na izvedensko mnenje in dopolnitev le-tega, ter tudi na zaslišanje tožnika. Tožnik je star 72 let, v času odločanja na prvi stopnji je imel leto manj, ima tudi druge zdravstvene težave, kar navaja tudi sama pritožba, in ni mogoče pritrditi, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane tudi zaradi azbestne bolezni. Za tak zaključek v izvedenih dokazih ni podlage. Izvedensko mnenje (in tudi dopolnitev le-tega) je jasno. Simptomov in posledic teh (tožnik težje dela, je zadihan, nehal je peti...), ki jih navaja tožnik, ni mogoče pripisati plevralnim plakom, tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane zaradi drugih bolezni (srca in kroničnega nikotinskega bronhitisa) in tudi strahu, ki ga tožnik pripisuje le azbestni bolezni. Ni mogoče mimo dejstva, da tudi redno zdravljene druge bolezni, še ne pomenijo, da tožnika v vsakdanjem življenju ne ovirajo. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnik do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zaradi posledic azbestne bolezni) ni upravičen. Tudi ne drži, kot navaja pritožba, da razlike v izvidih spirometrije iz leta 2003 in 2004 nakazujejo na razvoj pljučne restrikcije v bodočnosti, in da je razvoj restrikcije v bodoče gotovo dejstvo. To iz izpodbijane sodbe, niti iz izvedenskega mnenja, ne izhaja, ampak, da restriktivna ventilatorna motnja pri tožniku še ni razvita. Spirometrijski izvid je sicer enkrat pokazal restriktivno ventilatorno motnjo lažjega tipa (decembra 2003), vendar tega spirometrijski izvid leta 2004 ni pokazal, zato je izvedenka ocenila, da je izvid leta 2003 zgolj razultat slabšega sodelovanje pacienta pri preiskavi. V kolikor bi namreč šlo za razvoj restriktivne ventilatorne motnje, bi ta persistirala oz. kazala evolucijo. Razvoja restriktivne ventilatorne motnje po izvedenskem mnenju ni mogoče predvideti (4. tč. izvedenskega mnenja) in ni gotovo dejstvo, kot napačno tolmači pritožba. Neutemeljeno graja tožnik tudi prisojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin oz. nevšečnosti med zdravljenjem. Bolečin, ki bi bile povezane z azbestno boleznijo, tožnik ne trpi. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zaključke izvedenke, da bolečine in težave, ki jih opisuje tožnik (stran 4 sodbe) ni mogoče povezati z azbestno boleznijo. Izvedenka je že v izvedenskem mnenju (stran 4 izvedenskega mnenja) navedla, da večina pacientov iz S. opisuje predvsem nespecifično težko dihanje, zbadajoče bolečine pod lopaticami in nespecifičen kašelj, vendar je že v mnenju poudarila, da ti simptomi niso nikjer opisani v literaturi, niti jih ni mogoče patofiziološko razložiti pri takem razvoju bolezni, kot se kaže pri tožniku. Zato simptomov, ki jih navaja tožnik, ne šteje za posledico plakov. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se izvedenka do tega ni opredelila, o tem govori v osnovnem mnenju in to je ponovila tudi v dopolnitvi mnenja (tč. 3 dopolnitve izvedenskega mnenja) in tak zaključek, da zatrjevane bolečine in težave pri tožniku niso posledica plakov, ampak druge bolezni (srca in bronhitisa) jasno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Pritožba navaja, da se plaki ne morejo razviti v težjo obliko plakov, kar naj bi napačno zapisalo sodišče prve stopnje. Tak zapis iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedensko mnenje (tč. 2), da se bodo plevralni plaki razvijali, v smislu napredovanja, tako kot razlaga tudi pritožba. Kot že pritožba sama navaja, je sodišče prve stopnje upoštevalo škodljivost ionizirajočega sevanja, tudi upoštevajoč redne, bodoče preglede (stran 4,5 izpodbijane sodbe), zato nasprotni pritožbeni očitek ne drži. Na podlagi izvedenskega mnenja je le ugotovilo, da kumulativna doza sevanja doslej ni presegla doze, ki bi predstavljala večje tveganje za razvoj malignoma pljuč. Razvoj nove azbestne bolezni in s tem povezana diagnostika, pa seveda še ni gotovo dejstvo, ni podan niti sum na razvoj drugih azbestnih bolezni, ki bi zahteval agresivnejšo diagnostiko. Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek, da je pomanjkljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenke drugačnih preiskav v bodočnosti ni pričakovati, in da iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ne gre zanemariti možnosti razvoja druge, težje bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, da drugačnih preiskav v bodočnosti ni pričakovati. Pravilno je ovrednotilo tiste nevšečnosti, ki jih ima oz. jih bo tožnik v bodoče gotovo imel v zvezi z zdravljenjem, iz tega naslova prisojena odškodnina (500.000,00 SIT) ni prenizka, ob morebitnem razvoju bolezni ( ki je še vprašljiv, obstoji le določena verjetnost - negotovost), pa bo tožnik lahko zahteval odškodnino zaradi nove škode. V primernem znesku je tudi prisojena odškodnina za strah (v znesku 1.700.000,00 SIT). Ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le strah zaradi verjetnega napredovanja bolezni, ki pa (po izvedenskem mnenju ) že napreduje, izvedenka pa govori o strahu pred eventuelnim še hitrejšim (in ne verjetnim) napredovanjem bolezni ter da sodišče ni upoštevalo strahu pred razvojem nove, težje, z azbestom povezane bolezni. Tak pritožbeni očitek ni utemeljen. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo. Navedlo je, da je upoštevalo izvedenkino oceno, da je strah za "bodočnost" nemogoče preprečiti, kar je v kontekstu izvedenskega mnenja (tč. 6) bodočnosti razumeti kot strah za eventuelno hitrejše napredovanje obstoječe ali za razvoj nove bolezni. Po oceni izvedenke je strah pri tožniku zmeren, saj v zvezi s tem še ni potreboval zdravniške pomoči, je pa strah del njegovega vsakdana, ga hromi, saj se boji, da bo "enkrat kar zaspal". Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse pravno pomembne okoliščine, dalo jim je ustrezno težo, odškodnino za nepremoženjsko škodo namreč sodišče prisodi ob upoštevanju načela individualizacije ter konkretnih okoliščin vsakega posamičnega primera in tudi ob upoštevanju sodne prakse, ko primerja odškodnino z odškodninami v drugih podobnih primerih. Po mnenju pritožbenega sodišča sta bila oba kriterija pravilno upoštevana. Prisojena odškodnina je primerno umeščena v okvir sodnega prakse. Tako ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Upravičena pa je pritožbena graja prvostopenjske odločitve v delu glede zamudnih obresti, v kolikor sodišče prve stopnje ni priznalo obresti po predpisani obrestni meri že v času od 28.6.2003, ampak (nepravilno) šele od 19.1.2005 dalje (modificiran tožbeni zahtevek v obrestnem delu, podan v pripravljalni vlogi z dne 20.9.2004), ko je stopil v veljavo ZPOMZO-1 (Ur.list RS št. 56/03), zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka (4. tč. 358. čl.ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Tožnik zato, ker s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, uspel je le glede obresti, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. čl. ZPP).