Jedro

ZBPP razen izpolnjevanja materialnega pogoja organu za brezplačno pravno pomoč nalaga tudi presojo drugih okoliščin in dejstev o zadevi, kot to opredeljuje 24. člen ZBPP. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave RS, št. DT 10 02-03924-2 z dne 27. 8. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-01-200/2022-10 z dne 22. 7. 2022 ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnik sicer premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjuje, njegovo prošnjo pa je zavrnil zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik želi brezplačno pravno pomoč za upravni spor v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT 10 02-03924-2 z dne 27. 8. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-01-200/2022-10 z dne 22. 7. 2022 o odmeri dohodnine za leto 2020. 3. Iz odločbe o odmeri dohodnine izhaja, da je organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino v višini 0,00 € in odločil, da se prosilcu vrne razlika med odmerjeno dohodnino in plačano akontacijo v višini 31,98 €. Iz odločbe je razvidno, da je imel tožnik v letu 2020 187,77 € dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja, od tega zneska se odmeri 41,04 € prispevkov in 18,78 € stroškov, za kar je plačal 31,98 € akontacije dohodnine. Tožniku je bila priznana splošna olajšava v znesku 22.732,25 €, ki je bila izkoriščena v višini 127,95 €, s čimer se je tožnikova davčna osnova zmanjšala na 0,00 €. Tožniku je bila sicer priznana tudi posebna olajšava za vzdrževane družinske člane v višini 795,55 €, ki pa je zaradi prenizke davčne osnove ostala neizkoriščena. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopni organ kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je bil pri odločbi o odmeri dohodnine kot edini dohodek tožnika v letu 2020 upoštevan dohodek iz naslova sejnin, kar je v skladu s tožnikovimi navedbami, pri čemer pa je tožnik navedel celo višji znesek od tistega, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine. Tožniku je bila pri odmeri dohodnine poleg splošne olajšave v višini 22.732,25 € na podlagi 114. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) priznana tudi posebna olajšava za vzdrževane družinske člane v višini 795,55 €. Ker pa je bila tožniku davčna osnova zmanjšana na 0,00 € že z upoštevanjem splošne olajšave, je posebna olajšava ostala neizkoriščena. To pa ne pomeni, da je bila prosilcu pravica do uveljavljanja te olajšave kršena. ZDoh-2 namreč ne daje podlage za vračilo neizkoriščene olajšave, to pa tudi ni v skladu z namenom olajšav, ki so namenjene zmanjšanju davčne osnove. Davčna osnova tožnika je bila tako pravilno zmanjšana na nič, posledično pa je bila tudi dohodnina tožniku odmerjena v znesku 0,00 €.

5. Ker na podlagi navedenega organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožnik z morebitno tožbo že na prvi pogled nima verjetnega izgleda za uspeh, to pomeni, da objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje. Ker mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno.

6. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev ustavnih pravic tožnika. Tožnik v tožbi navaja, da organ za brezplačno pravno pomoč napačno ugotavlja, da je posebna olajšava ostala neizkoriščena iz razloga, ker je bila davčna osnova odmerjena na 0,00 €. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da davčna osnova ne more biti negativna. Davčna olajšava je bila v celoti izkoriščena, vendar je davčni organ to olajšavo v celoti pripisal le otrokovi materi, ker pri tožeči stranki v letu 2020 ni bilo nobenih obdavčljivih prihodkov. Pri tem navaja, da socialni prejemki sicer niso obdavčljivi davčni prihodki, vendar pa so vseeno prejemki, ki bi jih po mnenju tožeče stranke pri odmeri dohodnine morali upoštevati. Odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da olajšava ne more biti izkoriščena iz razloga, ker je osnova negativna, torej ne drži. V nadaljevanju pojasnjuje višino zneska prejetih socialnih pomoči in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podredno v celoti razveljavi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

10. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč mora pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presoditi tudi, ali okoliščine in dejstva o zadevi omogočajo dodelitev brezplačne pravne pomoči. Materialnopravno je ta presoja vezana na okvir, ki ga določa 24. člen ZBPP, v obravnavani zadevi pa je to vprašanje, ali zadeva ni očitno nerazumna in ima tožnik (vsaj) verjetne izglede za uspeh. Le v tem primeru je namreč, kot izhaja iz določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, razumno začeti oziroma nadaljevati ta postopek ali vlagati pravna sredstva.

11. Tožnik želi brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zoper odločitev Finančne uprave RS o odmeri dohodnine tožniku za leto 2020. Iz te izhaja, da je bila tožniku odmerjena dohodnina v višini 0,00 €, pri tem pa je bilo upoštevano, da je imel tožnik v letu 2020 187,77 € prihodkov, zato mu je bila že ob upoštevanju splošne olajšave v višini 22.732,25 € davčna osnova znižana na 0,00 €, že plačana akontacija v višini 31,98 € pa vrnjena. Tožniku je bila priznana tudi posebna olajšava za vzdrževane družinske člane, ki pa mu iz zgoraj navedenih razlogov pri izračunu davčne osnove, ki je že znašala 0,00 €, ni mogla več biti upoštevana.

12. Iz zgoraj navedenih razlogov tožnik z nasprotnimi zatrjevanji, da bi mu posebna olajšava za vzdrževane družinske člane morala biti upoštevana, ne more biti uspešen.

13. Na osnovi zgoraj navedenega organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, temu pa pritrjuje tudi sodišče, da je očitno in že na prvi pogled razvidno, da tožnik nima izgleda za uspeh v navedeni zadevi, saj je bila tožniku za leto 2020 odmerjena dohodnina 0,00 € in tožnik zase bolj ugodne odločitve tudi v upravnem sporu ne bi mogel doseči. 14. Vse navedeno pa kaže na to, da je mogoče s stopnjo zanesljivosti zaključiti, da tožeča stranka z vložitvijo tožbe v upravnem sporu očitno nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bila njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi po presoji sodišča pravilno zavrnjena (24. člen ZBPP).

15. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna, saj je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP), vendar pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Ta pa razen izpolnjevanja materialnega pogoja organu za brezplačno pravno pomoč nalaga tudi presojo drugih okoliščin in dejstev o zadevi, kot to opredeljuje 24. člen ZBPP. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

16. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. Presojalo je torej pravilno uporabo materialnega prava, zato je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.