Jedro

Denarna kazen je bila v pravnomočni sodbi izrečena na podlagi 38. člena KZ-B, ki je glede na 47. člen KZ-1B milejši. Sodišče zato ne bi smelo uporabiti petega odstavka 47. člena KZ-1B in odločiti, da obsojencu zapade v plačilo celotna denarna kazen v roku treh mesecev. Takšne določbe, ki dopušča, da lahko sodišče v primeru zamude plačila posameznega obroka odredi takojšnje plačilo celotne denarne kazni, KZ-B, ki mora biti glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabljen, ni poznal, zato je ta zakon za obsojenca milejši.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da obsojenemu A. A. izrečena enotna denarna kazen v višini 999 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, to je 99.900,00 EUR, v celoti zapade v plačilo v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagala njegovo razveljavitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na pritožbo je odgovorila državna tožilka s predlogom, da naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen na podlagi določb 38. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-B). Sodišče prve stopnje je v sodbi, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2015 uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, to je v letu 2006. Tudi pri določitvi roka plačila je sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi uporabilo določbo petega odstavka 38. člena KZ-B. Pri izdaji izpodbijanega sklepa pa je uporabilo peti odstavek 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), ki je pričel veljati 15. 5. 2012. Ta je v petem odstavku 47. člena KZ-1B pri obročnem odplačevanju denarne kazni prinesel novost in sicer, da če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Takšne določbe KZ-B, na podlagi katere je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen, ni poznal. Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je KZ-1B prav zaradi te določbe strožji kazenski zakon za obsojenca, katerega sodišče prve stopnje zaradi spoštovanja časovne veljavnosti kazenskega zakona, torej načela zakonitosti, ki je urejeno v 3. členu KZ-B oziroma 7. členu KZ-1B, ne bi smelo uporabiti, saj je sodišče prve stopnje v škodo obsojenca kršilo kazenski zakon.

6. Povsem zgrešeno je stališče državne tožilke v odgovoru na pritožbo, kjer navaja, da je KZ-1B za obsojenca milejši, ker ne pozna več prisile nadomestnega zapora za neplačano denarno kazen. Že kazenski zakon, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2008 (v nadaljevanju KZ-1), je plačilo denarne kazni uredil v dveh členih in sicer v členu 47 in v členu 87 KZ-1. Slednji je glede prvih dveh odstavkov ostal vsebinsko enak tudi v KZ-1B. V prvem odstavku je tako še vedno določeno, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Ta zakonski tekst je vsebinsko enak določbi šestega odstavka 38. člena KZ-B, pri katerem je le dodano, da če je bila denarna kazen izrečena v določenem znesku, se za vsakih začetih 10.000,00 SIT (41,73 EUR) določi en dan zapora. Tako je stališče državne tožilke, da naj bi KZ-1B določbe o spremembi denarne kazni v kazen zapora ne imel, povsem nepravilno.

7. Razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, so bili povsem utemeljeni, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo.