Jedro

Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977), če je v nasprotju z dokazi sklepalo, da so diizocianati nevarne snovi, če je v nasprotju z izvedenskim mnenjem sklepalo, da je bila tožnica izpostavljena navedenim snovem in če je na trajanje tej izpostavljenosti sklepalo drugače, kot to dovoljujejo izvedenski dokazi.

Takšna kršitev je dana tudi zato, ker je sodišče druge stopnje na podlagi domneve sklepalo, da je bila tožnica izpostavljena vplovom diizocianata.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v K. z dne 17.5.1983 je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije od 9.5.1983 dalje zaradi poklicne bolezni. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji je dne 24.9.1987 izdala sklep, s katerim je bila tožnici od 15.9.1987 dalje priznana invalidnost I. kategorije zaradi poklicne bolezni in bolezni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine za škodo, ki bi ji naj nastala zaradi posledic poklicne bolezni. Škodo bi naj tožnica utrpela zato, ker je bila izpostavljena škodljivim kemikalijam (toulendiizocianatu - TDI, MDI), ki so povzročile hudo bronhialno astmo. Vplivom TDI je bila tožnica izpostavljena pri toženi stranki P. P., d.d., P. (prej TOZP P.).

Sodišče prve stopnje je iz mnenja izvedenke ugotovilo, da je tožničina invalidnost posledica poklicne bolezni (srednji odstavek na 4. strani), da ima tožničina "poklicna astma" vzrok v delovanju diizocianatov, katerim je bila dlje časa (približno pet let) izpostavljena v proizvodnji poliuretanov v nekdanji TOZD P..

Bronhialna astma je navedena v seznamu poklicnih bolezni (zap. št. 32 Samoupravnega sporazuma o seznamu poklicnih bolezni, Uradni list SFRJ, št. 38/83, v nadaljevanju: Seznam).

Pogoji, kdaj se šteje, da ima bronhialna astma značaj poklicne bolezni, so določeni v Seznamu. Ti pogoji so bili pri tožnici izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati, da je zbolela za poklicno boleznijo, bronhialno astmo, v času, ko je bila zaposlena pri (pravni) prednici prve (pravilno: druge) tožene stranke (P., P.).

Delodajalec je odgovoren za škodo, ki nastane kot posledica poklicne bolezni, če ni zagotovil predpisanih varstvenih pogojev dela ali ni poskrbel za predpisane varstvene ukrepe pri delu. Na delovnem mestu, na katerem je delala tožnica (pakovalka v mehki peni, rezalka - pakovalka v stari proizvodnji, rezalka na vertikalni žagi), niso bili predvideni posebni varstveni ukrepi, saj ne gre za neposredno izpostavljenost TDI in MDI. Meritve v obratu Razrez pene so dne 8.2.1989 pokazale vrednost preko maksimalno dovoljene koncentracije (v nadaljevanju: MDK), sicer pa so bile izmerjene vrednosti precej pod MDK. Toženi stranki P. P. d.d. torej ni dokazana krivda za nastenek škode.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja ugotovilo, da je tožnica za škodo in povzročitelja izvedela dne 17.5.1983. Zaradi tega je na podlagi drugega odstavka 376. člena ZOR del terjatve zastaral. Tožena stranka P. G. (prej TOZD G.), v katero je bila tožnica razporejena, ni odškodninsko odgovorna, ker se v njeni proizvodnji niso uporabljale snovi TDI in MDI.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko P. P., d.d. obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 1,100.000,00 SIT s pripadki. V presežku nad navedenim zneskom in zoper toženo stranko P. G. pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ugotovilo je, da po določbi prvega odstavka 160. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83 - p.b., 5/86, 18/88, v nadaljevanju: ZDR, navedeni člen je nehal veljati dne 31.7.1982), upoštevajoč besedilo v Ur.l. št. 24/77 in 30/78 (pa tudi 208. člen Zakona o združenem delu) ter 154., 173. in 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) za škodo odgovorna tožena stranka P. P. d.d. po načelu prevalitve dokaznega bremena.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem povzročila nastanek bronhialne astme, zaradi česar je njena soodgovornost izključena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v času od 1.4.1978 do 1.1.1984 prihajala v stik z nevarnimi snovmi TDI in MDI, zaradi katerih je zbolela za poklicno bronhialno astmo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovljeni invalidnosti tožnice in vzrokih te invalidnosti, zmotno sklepalo, da zaradi občasnih meritev koncentracije TDI na posameznih delovnih mestih, ne pa tudi na delovnem mestu, na katerem je delalala tožnica, tožena stranka Plama Pur d.d. ni odgovorna za tožničino poklicno bolezen.

Iz izvedenih dokazov (mnenje izvedenke in Centra za poklicne bolezni) na sodišču prve stopnje je sodišče druge stopnje sklepalo, da kljub občasnim meritvam dopustne koncentracije TDI, ni mogoče izključiti njegovega vpliva na zdravje tožnice. Vpliv teh snovi na zdravje tožnice je bil ugotovljen.

Ker je bila dne 8.2.1989 izmerjena koncentracija poliuretanskega prahu prekoračena za 1,6 % od dovoljene, ni mogoče izključiti možnosti, da je do takšnih prekoračenj prihajalo tudi prej.

Tožnica je bila razporejena v toženo stranko P. G. šele 1.1.1984, čeprav je bila invalidnost III. kategorije ugotovljena znatno prej. Tožena stranka P. P. d.d. je zato tožnici odgovorna za škodo na podlagi prvega odstavka 160. člena ZDR/77 in 154. člena ZOR.

Zoper pravnonočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka P. P. d.d. vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (očitno Uradni list RS, št. 26/99 ) in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev navedene določbe pravdnega postopka je bila v tem, ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so diizocianati (TDI in MDI) nevarne stvari oziroma snovi, kar pa nima opore v dokaznih ugotovitvah sodišča prve stopnje. TDI in MDI so alargenti oziroma iritansi, ne pa nevarne snovi.

Navedena bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker ni dokazano, da je TDI povzročitelj astmatičnega obolenja. Ob tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica prihajala v stik s TDI, kot to ugotavlja sodba sodišča druge stopnje na 3. strani obrazložitve.

Iz meritev, ki so bile opravljene dne 8.2.1989, sodišče druge stopnje predpostavlja, da je bilo enako stanje tudi prej. Tak sklep je v nasprotju z dokazi, ni podprt z razlogi in ne z izvedenimi dokazi, kar tudi pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1999).

Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožnica razporejena na drugo delovno mesto (v nekdanjo TOZD G.) dne 1.1.1984, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ker je tožnica na prejšnjem delovnem mestu nehala delati dne 19.8.1983. Tudi v tem primeru je dana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev oprlo na prvi odstavek 160. člena ZDR, ki pa je z novelo zakona, objavljeno v Uradnem listu št. 27/82, nehala veljati.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je sodišče druge stopnje - sodeč po določbah ZOR, ki jih navaja - sprejelo stališče, da je tožena stranka odgovorna za škodo po načelu vzročnosti, kar pa za poklicne bolezni ne velja. Pri vplivih škodljivih snovi na zdravje delavcev je lahko podana le krivdna odgovornost delodajalca z obrnjenim (prevaljenim) dokaznim bremenom. Tožena stranka bi lahko bila odgovorna, če bi opustila predpisane varnostne ukrepe, če bi opuščala zdravstvene preglede, meritve TDI, kar pa ni ugotovljeno. Najvišja dovoljena koncentracija TDI ni bila nikoli presežena. Tožnica je delala ločeno od proizvodnje poliuretanske pene. Prisotnost hlapov TDI na njenem delovnem mestu ni bila ugotovljena. Njihova koncentracija je bila manjša od dovoljene celo v proizvodnji poliuretana. Ugotovitve sodišča druge stopnje o koncentraciji TDI so v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni na prvi stopnji (mnenje Centra).

Bronhialna astma je torej lahko le posledica prevelike občutljivosti tožnice.

Pomembno je tudi, da so se pri tožnici prvi znaki bolezni pojavili šele januarja 1983. Tožena stranka ni odgvorna za škodo tudi zato, ker najvišja dovoljena koncentracija TDI ni bila nikoli presežena. Tožnica je za bolezen izvedela na pregledu pri dr. Čadežu dne 10.2.1983. Zahtevki iz škode, ki je nastala do 10.2.1986, so torej zastarali. Stališče sodišča prve stopnje, da je zastarala polovica tožničine trejatve, zato ni sprejemljivo.

Tudi pri višini prisojene odškodnine je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo.

Revidentka je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje in zavrnitev pritožbe, podrejeno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 ), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP, ki je veljal pred ZPP (1999).

Revizja je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Dana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizija izrecno uveljavlja. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je med drugim podana tudi takrat, če je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče druge stopnje je ugotovijo, da je tožnica od 1.4.1978 do 1.1.1984 prihajala v stik z nevarnimi snovmi TDI in MDI, zaradi katerih je zbolela za poklicno boleznijo. Ugotovitev sodišča v zvezi s trajanjem izpostavljenosti je v nasprotju z dokaznimi listinami. V listini B7 je naveden datum 19.8.1983, ne 1.1.1984, v mnenju Centra za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti, L. (list. št. 134 spisa, v nadaljevanju: Center), je tudi naveden datum 19.8.1983. Na sodišču prve stopnje niso bili izvedeni dokazi o tem, ali so TDI in MDI nevarne snovi, kot ugotavlja sodišče druge stopnje. V sklepih, s katerimi je sodišče druge stopnje določilo izvedence (sklepi na list. št. 11, 126-127), ni določilo, da naj izvedenci odgovorijo, ali gre za nevarno snov. Zato izvedenska mnenja prim. dr. J. M. (list. št. 14-17, 73-74, 120-123 spisa), prof. dr. E. Č. (list. št. 58-60) in Centra (list. št. 133-136 spisa) nimajo odgovora na navedeno vprašanje. Sklep sodišča druge stopnje o tem vprašanju je torej v nasprotju z listinskimi in drugimi dokazi.

Sklep sodišča druge stopnje, da je bil ugotovljen vpliv TDI in MDI na tožničino zdravstveno stanje (4. stran, zgoraj obrazložitve), je v nasprotju z izvedenskim mnenjem Centra na 135. strani spisa. Tam je ugotovljeno, da na delovnih mestih, kjer je delala tožnica, ne gre za neposredno izpostavljenost hlapom TDI in MDI.

V zvezi prisotnostjo in vrednostjo TDI in MDI je sodišče druge stopnje ugotovilo, da kljub zatrjevanim začasnim meritvam ni mogoče izključiti njunega vpliva na zdravje tožnice. Ugotovilo je tudi, da kljub enemu merjenju dne 8.2.1989 ni mogoče izključiti možnosti, da je do prekoračitev koncentracije TDI in MDI prihajalo tudi že prej, ko je tožnica delala na delovnih mestih pri revidentki. Takšno sklepanje sodišča druge stopnje je v nasprotju s tistimi določbami ZPP, ki urejajo načelo materialne resnice (7. člen), za ugotavljanje katere je potrebna gotovost in z načelom materialne dokazne teorije (8. člen). Verjetnost ne more biti temelj za ugotovitev odškodninske odgovornosti revidentke.

Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica delala pri pravni prednici revidentke do 1.1.1984, je - kot je bilo že obrazloženo - v nasprotju z listinskimi dokazi.

Ker je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zaradi tega revizijsko sodišče ni obravnavalo tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugovor zmotne uporabe materialnega prava, in nanje tudi ni odgovorilo.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).