Jedro

Ob tožbenih navedbah, da se tožnik zaradi poškodovanega hišnega predalčnika brez svoje krivde ni mogel seznaniti s sporočilom o prispelem pismu s prvostopenjsko odločbo in da je bil po poizvedovanju z odgovorom prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2015 šele dne 2. 7. 2015 obveščen o neuspešni vročitvi odločbe, ko mu je bila ta odločba nato tudi vročena (po pooblaščencu), in (že) pritožbeni navedbi, da je bila tožniku odločba prvostopenjskega organa vročena po pooblaščencu (šele) dne 2. 7. 2015, sodišče odločitvi drugostopenjskega organa in njegovemu razlogovanju ne pritrjuje. Po presoji sodišča bi moral drugostopenjski organ, da bi popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje, na podlagi katerega bi lahko zaključil o pravočasnosti pritožbe, na pritožbeno navedbo o 2. 7. 2015 kot dnevu vročitve odločbe tožniku to okoliščino in okoliščine vročanja s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP raziskati.

Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa zaradi odprave drugostopenjskega sklepa ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Namreč ker je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrgel, sodišče pa je ta sklep kot nezakonit odpravilo in vrnilo zadevo organu druge stopnje v nov postopek, odločba prvostopenjskega organa še ni dokončna. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa je torej vložena prezgodaj, saj mora biti najprej izveden pritožbeni postopek.

Izrek

I. Tožbi zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-155/2015/2 z dne 10. 11. 2015 se ugodi, sklep se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožba zoper odločbo Upravne enote Ribnica št. 330-989/2015-6 z dne 27. 5. 2015 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa kot prepozno zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Prvostopenjski organ je z odločbo, ki jo tožnik prav tako izpodbija s tožbo, v 1. točki izreka odobril prenos zemljišč parc. štev. 1431/2, 2517, 2526, 2516, 2521, 2522, 2520, 2523, 2646, 2514, 2519, 2525, 2527, 2524, 2518, 2528, 2515, 1424/9, 1424/8, vse k. o. …, do celote, od družbe A., d. o. o., … in tožnika na kupca A.A., … (prizadeto stranko v tem upravnem sporu). V 2. točki izreka je še odločil, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

3. Tožnik iz razlogov po 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s tožbo izpodbija sklep drugostopenjskega organa in odločbo prvostopenjskega organa. Sklep izpodbija ob zatrjevanju, da je bila njegova pritožba, vložena dne 15. 7. 2015, pravočasna, saj mu je bila odločba prvostopenjskega organa po poizvedovanju vročena preko pooblaščenca šele dne 2. 7. 2015 in se je, ob upoštevanju določila prvega odstavka 235. člena ZUP, rok za pritožbo iztekel dne 17. 7. 2015. Trdi, da je pri vročanju odločbe prvostopenjskega organa prišlo do napake, in sicer da je vročevalec sporočilo o prispelem pismu vložil v njegov hišni predalčnik, čeprav je ta poškodovan. S sporočilom o prispelem pismu se ni seznanil. Izpostavlja še, da je prvostopenjski organ najkasneje dne 16. 6. 2015 izvedel, da tožnika zastopa pooblaščenec, zato bi se moralo vročati pooblaščencu. Prvostopenjsko odločbo pa tožnik izpodbija ob zatrjevanju, da organ svoje odločitve ni z ničemer utemeljil in da se odločbe ne da preizkusiti, da niso bile upoštevane določbe 25., 19., 18. in 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih ter da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku odobritve prenosa zemljišč, niti ni organ dopustil udeležbe predkupnim upravičencem. Primarno predlaga, da sodišče izpodbijana upravna akta v celoti odpravi in predlog kupca za odobritev prenosa zemljišč, ki jih je ta v okviru izvršilnega postopka pridobil na javni dražbi, v celoti zavrne, toženki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Podredno tožnik predlaga odpravo izpodbijanih upravnih aktov v celoti ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi A.A. kot prizadeti stranki po 19. členu ZUS-1, vendar odgovora na tožbo ni podal. K I. točki izreka

6. Tožba zoper izpodbijani sklep (ki je sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1) je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP). Tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da če se vročitev ne da opraviti na tak način, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na teh mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP se taka vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

8. Odločitev, da zavrže tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015, je drugostopenjski organ sprejel na podlagi ugotovitve, da je bila vročitev odločbe tožniku neuspešno poizkušana dne 2. 6. 2015, o čemer je bil pritožnik obveščen istega dne s sporočilom o prispelem pismu, ki ga je vročevalec na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP vložil v tožnikov hišni predalčnik. Ker tožnik dokumenta ni prevzel v 15-ih dneh, je drugostopenjski organ zaključil, da se vročitev šteje za opravljeno z dne 17. 6. 2015 (fikcija vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP). To pa ob upoštevanju prvega odstavka 235. člena ZUP pomeni, da se je rok za vložitev pritožbe za tožnika iztekel dne 2. 7. 2015, medtem ko je tožnik pritožbo vložil dne 15. 7. 2015. Zato jo je drugostopenjski organ brez meritorne obravnave kot prepozno zavrgel. 9. Ob tožbenih navedbah, da se tožnik zaradi poškodovanega hišnega predalčnika brez svoje krivde ni mogel seznaniti s sporočilom o prispelem pismu s prvostopenjsko odločbo in da je bil po poizvedovanju z odgovorom prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2015 šele dne 2. 7. 2015 obveščen o neuspešni vročitvi odločbe, ko mu je bila ta odločba nato tudi vročena (po pooblaščencu), in (že) pritožbeni navedbi, da je bila tožniku odločba prvostopenjskega organa vročena po pooblaščencu (šele) dne 2. 7. 2015, sodišče odločitvi drugostopenjskega organa in njegovemu razlogovanju ne pritrjuje. Po presoji sodišča bi namreč moral drugostopenjski organ, da bi popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje, na podlagi katerega bi lahko zaključil o pravočasnosti pritožbe, na pritožbeno navedbo o 2. 7. 2015 kot dnevu vročitve odločbe tožniku to okoliščino in okoliščine vročanja s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP raziskati. Skladno s prvim in drugim odstavkom 235. člena ZUP je namreč treba pritožbo vložiti v 15-ih dneh (razen če je zakonom drugače določeno), pritožbeni rok pa se šteje od dneva vročitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi organ pred odločitvijo navedena odločilna procesna dejstva tako ugotavljal in da bi popolno ugotovil dejansko stanje. Ker so v bistvenih točkah dejstva ostala nepopolno ugotovljena, sodišče na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, ne more rešiti spora. Zato je moralo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti ter zadevo vrniti istemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Sodišče dodaja, čeprav na tem sodbe ne gradi, da bi bilo glede na podatke dokumentacije upravnih spisov mogoče pritrditi tožbenim navedbam o tem, da se tožnik s sporočilom o prispelem pismu z odločbo z dne 27. 5. 2015 ni mogel seznaniti ter da posledično vročitev na podlagi tega sporočila ni bila opravljena pravilno. Po podatkih na sporočilu o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu, je bila tožniku vročitev priporočenega pisma z odločbo poizkušana dne 2. 6. 2015; ker se osebna vročitev po prvem odstavku 87. člena ZUP ni dala opraviti, je bil tožnik v sporočilu obveščen, da lahko pismo osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči od dne 3. 6. 2015 (z opozorilom, da se bo vročitev na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP štela za opravljeno z dnem preteka tega roka). Vendar pa je na sporočilu tudi eksplicitno in jasno napisana opomba vročevalca, da je bilo le-to vloženo v naslovnikov hišni predalčnik, kateri je bil poškodovan, in ki jo je vročevalec tudi potrdil s svojim podpisom. Nadalje iz podatkov na poštni pošiljki z odločbo prvostopenjskega organa, vrnjeni 18. 6. 2014 temu organu kot pošiljatelju, izhaja, da je bilo to pismo vrnjeno iz razloga, ker je bil tožnikov hišni predalčnik poškodovan, in tudi ta opomba je potrjena s podpisom vročevalca. Navedene okoliščine bi tako lahko kazale na napako pri vročanju; v takem primeru pa se šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se lahko ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (prvi odstavek 98. člena ZUP).

11. Tožnik še navaja, da je bil prvostopenjski organ na podlagi njegovega dopisa z dne 11. 6. 2015 najkasneje dne 16. 6. 2015, ob izdaji odgovora na poizvedbo, seznanjen z dejstvom, da tožnika zastopa pooblaščenec in bi se skladno z 88. členom ZUP moralo vročati slednjemu. Vendar po presoji sodišča to ni relevantno glede na okoliščino, da je organ odposlal poštno pošiljko zaradi vročitve prvostopenjske odločbe že pred tem; iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da je bila osebna vročitev poizkušana že 2. 6. 2015. K II. točki izreka

12. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa ni dovoljena.

13. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Tretji odstavek istega člena določa, da je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

14. Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa zaradi odprave drugostopenjskega sklepa ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Namreč ker je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrgel, sodišče pa je ta sklep kot nezakonit odpravilo in vrnilo zadevo organu druge stopnje v nov postopek, odločba prvostopenjskega organa še ni dokončna. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa je torej vložena prezgodaj, saj mora biti najprej izveden pritožbeni postopek (in v tem opravljena meritorna presoja).

15. Po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu ni dovoljena, če je vložena prezgodaj. Ker to predstavlja procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), je moralo sodišče tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa brez vsebinskega obravnavanja zavreči. K III. točki izreka

16. Ker je sodišče tožbi zoper sklep drugostopenjskega organa (ki je sklep, ki ga je upravnem sporu s tožbo dopustno samostojno izpodbijati) ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

17. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, to je skupaj 347,70 EUR.

18. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče zato ni sledilo tožnikovemu stroškovnemu zahtevku v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do poteka 15-dnevnega paricijskega roka, in je toženki naložilo, da tožniku povrne dosojeni znesek stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe ter šele od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.