Jedro

Tožnica se je kot javna uslužbenka s predstojnikom dogovorila za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi lahko za ta čas sklenila delovno razmerje z drugim delodajalcem. To pa pomeni, da je njena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, razen v delu, ki se nanaša na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo.

Tožnici je v času mirovanja mirovala tudi pravica do izobraževanja v interesu delodajalca oz. pravica do kandidiranja po 101. členu ZJU. Gre za pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela in s tem posledično mirujejo. Tako tožnica ni imela zagotovljeno, da se bo ponovno razporedila na dolžnost, ki jo je opravljala pred mirovanjem oz., ko se bo vrnila. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo šolnine za študij ni utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, - v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR v roku 8 dni, medtem ko tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 565,60 EUR, medtem ko tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, Generalštaba Slovenske vojske, št. ... z dne 10. 7. 2009 in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, št. ... z dne 25. 8. 2011 se odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške šolnine za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010 za študijski program Zdravstvena nega - dodiplomski visokošolski strokovni študijski program, za pridobitev strokovnega naziva diplomirana medicinska sestra, v skupnem znesku 6.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.425,00 EUR od 2. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 3.425,00 EUR od 6. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni.

III. Kar zahteva tožeča stranka več, to je priznanje pravice do povrnitve stroškov šolnine in plačilo stroškov šolnine v znesku 3.492,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2009 do plačila za študijsko leto 2007/2008 za študijski program Zdravstvena nega - dodiplomski visokošolski strokovni študijski program, za pridobitev strokovnega naziva diplomirana medicinska sestra, ki ga izvaja Visoka šola A., Univerze B., plačilo stroškov šolnine (vpisnine) za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010 v znesku 118,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2009 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.425,00 EUR od 11. 7. 2009 do 1. 10. 2009 od zneska 3.425,00 EUR od 11. 7. 2009 do 5. 7. 2011, se zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 420,22 EUR stroškov postopka, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: Tožeči stranki se prizna pravica do povrnitve stroškov šolnine za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010 za študijski program Zdravstvena nega - dodiplomski visokošolski strokovni študijski program, za pridobitev strokovnega naziva diplomirana medicinska sestra, ki ga izvaja Visoka šola A., Univerze B..“ Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, posledično navedenemu pa naloži toženi stranki tudi plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za priznanje pravice do povrnitve šolnine za študijsko leto 2007/2008, zaradi česar sodbo izpodbija le v tem delu (ne pa tudi v nadaljevanju III. točke izreka glede zavrnitve povračila vpisnine v skupnem znesku 118,38 EUR in načina obračuna zakonskih zamudnih obresti). Pritožbene navedbe se torej nanašajo le na njeno zahtevo za priznanje pravice do povračila stroškov šolnine za prvi letnik študijskega programa Zdravstvena nega - dodiplomski visokošolski strokovni študijski program, Univerze B., ki ga je imenovana vpisala v študijskem letu 2007/2008. Po študijskem letu 2008/2009 pa je tožnica že bila vpisana in izpolnjevala obveznosti za drugi letnik navedenega študija. Po podatkih, ki jih je pridobila tožnica od svojih sodelavcev in sedaj njenih podrejenih, so pripadniki SV s katerimi je bila sklenjena pogodba o izobraževanju, sprva sami nosili stroške izobraževanja, po opravljenem prvem letniku študija pa jim je delodajalec na podlagi potrdila o opravljenih izpitih, povrnil strošek šolnine za prvi letnik. Zato je tožnica v svojih tožbenih navedbah tudi navajala, da so po njenih podatkih, posamezniki, s katerimi so bile sklenjene pogodbe o izobraževanju, pozneje prejeli povrnjeno šolnino za prvi letnik. To so izpovedovale tudi priče C.C. in D.D.. Obe priči sta potrdili, da je bila praksa tožene stranke, da se stroške šolnine povrne za nazaj na podlagi predloženega potrdila o opravljenih študijskih obveznostih. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II. in posledično IV. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki predmetnega postopka sklenili dogovor o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 152.b člena ZJU. Sodišče je zmotno enačilo instituta suspenza in mirovanja, s tem pa nepravilno uporabilo materialno pravo. Bistvo ureditve po ZJU je v dogovoru, torej pogodbeni ureditvi tega instituta, ki za čas dogovorjenega mirovanja dopušča možnost sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, delavcu pa zagotavlja pravico do vrnitve oz. nadaljevanja delovnega razmerja. V času suspenza pa je po zakonu izključeno, da bi imel delavec sklenjeno delovno razmerje drugje. V primeru suspenza gre le za začasno prenehanje z delom v izrecno določenih primerih, medtem ko v primeru mirovanja po mnenju tožene stranke dejansko pride do prenehanja delovnega razmerja ob začetku mirovanja in ponovne sklenitve ob vrnitvi. Tožnici je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem sklenitve sporazuma o mirovanju pravic, razen v delu, ki se nanaša na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo (pravica do vrnitve v tem primeru pomeni pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi), saj bi delavec v nasprotnem primeru hkrati lahko imel sklenjeni dve delovni razmerji pri dveh različnih delodajalcih za polni delovni čas. Pri sklenitvi dogovora o mirovanju pravic in obveznosti ni šlo za razlog iz 51. člena ZDR, saj slednji izrecno določa primere, ki so v zakonu našteti, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojnega, varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, zaradi služenja vojaškega roka ali opravljanja nadomestne civilne službe oz. usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, pripora in v drugih razmerjih, ki jih določa zakon. V konkretnem primeru dogovora ne gre za zakonsko določen razlog suspenza, saj je bistvo 152.b člena ZJU v dogovoru, torej v pogodbeni ureditvi tega instituta, zaradi česar je izključena subsidiarna uporaba določil ZDR v primeru na podlagi ZJU sklenjenega dogovora o mirovanju pravic. Ker se za javne uslužbence torej uporabljata oba instituta, ni potrebe, da se bi se določilo ZJU glede pravic in obveznosti, ki mirujejo, restriktivno razlagalo na način, kot ga določa 2. odstavek 51. člena ZDR. Glede na navedeno je tožnici v času mirovanja mirovala tudi pravica do izobraževanja v interesu delodajalca oz. pravica do kandidiranja po 101. členu ZJU. Pa tudi sicer gre za pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela in s tem posledično mirujejo. Delavec je dejansko v celoti izločen iz delovnega procesa delodajalca. V nasprotju z navedenim pa je sodišče ugotovilo, da pravica delavca do izobraževanja ni mogoče šteti med pravice iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, pri čemer obstoja tega odločilnega dejstva ni z ničemer obrazložilo, z navedenim pa ima sodba pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti in sicer nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodba je tudi pomanjkljiva v obrazložitvi, zakaj je sodišče štelo, da pravica delavca po 101. členu ZJU ne sodi med pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Tako tožena stranka ne more uresničevati svoje pravice do pritožbe, s čemer je kršeno določilo 25. člena Ustave RS. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko navaja, da je bila tožnici ob prijavi na interni razpis tožene stranke kot pripadnica Slovenske vojske razporejena na dolžnost v vojaški E. enoti. Sodišče se pri tem sklicuje na izrek sklepa in odločbe ter izpoved priče C.C., da je tožnica izpolnjevala vse razpisne pogoje. Sodišče ob tem ni upoštevalo 3. člena Dogovora o mirovanju pravic, ki določa, da se pripadnica po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti razporedi na ustrezno dolžnost, pri čemer ohrani dosežena napredovanja. Sodišče je navedeno spregledalo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica glede na dogovor ni imela zagotovljeno, da se bo ponovno razporedila na dolžnost, ki jo je opravljala pred mirovanjem oz., da se bo vrnila v E.. Navedeno pogodbeno določilo bi bilo popolnoma nesmiselno in nelogično v kolikor bi sledili zaključkom sodišča prve stopnje. Izpolnjevanje razpisnih pogojev bi lahko ugotovil le načelnik Generalštaba SV, ne pa zaslišane priče. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka tožnici ni priznala pravice do povrnitve stroškov šolnine za študijski program, pri čemer je tožnica v celoti izpolnjevala vse razpisne pogoje. Bistvo spora je v tem, da sta se obe pravdni stranki strinjali, da bo delavec začasno prenehal opravljati delo, vendar pa mu zaradi tega dejstva pogodba o zaposlitvi ne bo nehala veljati. Dejansko je pogostokrat razlog za sklenitev dogovora o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja kakšna druga (življenjska) okoliščina, kot npr. spremljanje zakonca na službovanje v tujino ali daljše izobraževanje, kar je bila tudi okoliščina v primeru tožnice. V konkretnem primeru torej tožnici ni mirovala pravica in dolžnost do izobraževanja, kajti ta je permanentna, ne preneha in ne miruje (niti začasno niti trajno) ter je v dobro tako delodajalca kot tudi delavca. Tožnica je v času objave in prijave na razpis zasedala delovno mesto medicinski tehnik v E. SV. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob navedenem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju prič C.C. in D.D. delno ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov izobraževanja. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pripadnica stalne sestave Slovenske vojske - SV in je s toženo stranko 25. 8. 2006 sklenila Dogovor o mirovanju pravic za čas od 1. 9. 2006 do 30. 6. 2010 zaradi spremljanja zakonca, ki je bil napoten na opravljanje vojaške službe v Italijo. Tožena stranka je objavila interni razpis za študij ob delu, pri čemer se je tožnica prijavila na razpis, vendar je tožena stranka s sklepom št. ... odločila, da se tožnici stroški ne povrnejo. Navedla je, da ima tožnica sklenjen Dogovor o mirovanju pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je vložila zoper sklep ugovor in tožena stranka je z odločbo ... z dne 25. 8. 2011 zahtevo tožnice zavrnila. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnica 5. 7. 2011 opravljala vse obveznosti iz dodiplomskega študijskega programa Zdravstvena nega in pridobila strokovni naziv diplomirana medicinska sestra.

Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnica in tožena stranka sklenili Dogovor o mirovanju pravic dne 25. 8. 2006 na podlagi 152.b člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU-B), ki ureja mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je zmotno štelo, da ker slednji izrecno ne določa, da pogodba o zaposlitvi med suspenzom preneha veljati, se v takšnem primeru subsidiarno uporabi določila 51. člena ZDR, po katerih pogodba o zaposlitvi v zakonsko določenih in naštetih primerih ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (1. odstavek), skladno z 2. odstavkom navedenega člena pa med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbe in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela.

Tožnica se je kot javna uslužbenka s predstojnikom dogovorila za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi lahko za ta čas celo sklenila delovno razmerje z drugim delodajalcem. To pa pomeni, da je njena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, razen v delu, ki se nanaša na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo. Tako je sodišče zmotno enačilo instituta suspenza in mirovanja, s tem pa nepravilno uporabilo materialno pravo.

Zaposlenim v državnih organih je ZJU mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja uredil šele z novelo ZJU-B od 1. 1. 2006 dalje. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot pripadnica SV, torej je javna uslužbenka. ZJU-B v 152. členu ureja dogovor, ki ga pogodbeni stranki uredita sporazumno, izrecno pa določa tudi, da za čas dogovorjenega mirovanja javni uslužbenec lahko sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu, pri čemer mu je zagotovljena pravica do vrnitve nazaj v delovno razmerje. V času suspenza pa je po zakonu izključeno, da bi imel delavec sklenjeno delovno razmerje drugje. V primeru suspenza gre le za začasno prenehanje z delom v izrecno določenih primerih, medtem ko v primeru mirovanja po mnenju tožene stranke dejansko pride do prenehanja delovnega razmerja ob začetku mirovanja in ponovne sklenitve ob vrnitvi (tako tudi v zadevi VDSS opr. št. Pdp 1287/2007).

Iz 3. člena Dogovora jasno izhaja, da se tožnica po vrnitvi razporedi na ustrezno dolžnost, pri čemer ohrani dosežena napredovanja. Pri sklenitvi Dogovora o mirovanju pravic in obveznosti torej ni šlo za razlog iz 51. člena ZDR, saj slednji izrecno določa primere, ki so v zakonu našteti, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojnega, varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, zaradi služenja vojaškega roka ali opravljanja nadomestne civilne službe oz. usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, pripora in v drugih razmerjih, ki jih določa zakon, da torej v teh primerih pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati. Ureditev iz 152.b člena ZJU tudi ne daje pravne podlage za razlikovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki v času trajanja sklenjenega dogovora mirujejo, in med tistimi, ki ne mirujejo. Glede na navedeno je tožnici v času mirovanja mirovala tudi pravica do izobraževanja v interesu delodajalca oz. pravica do kandidiranja po 101. členu ZJU. Gre za pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela in s tem posledično mirujejo. Tako tožnica ni imela zagotovljeno, da se bo ponovno razporedila na dolžnost, ki jo je opravljala pred mirovanjem oz., da se bo vrnila v E.. Prav tako izjave prič, tožničinih neposredno nadrejenih, ki za ugotavljanje izpolnjevanja razpisnih pogojev tožnice niso pristojni, ne morejo nadomestiti odločitve načelnika Generalštaba SV glede izpolnjevanja razpisnih pogojev.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča v ugodilnem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, posledično navedenemu pa je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom v celoti ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni na podlagi določil 155. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s sprem. - ZOdvT) glede na vrednost spora priznalo stroške postopka in sicer nagrado za postopek v višini 443,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 409,20 EUR (tar. št. 1102) ter pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar znaša skupaj 872,50 EUR. Tožnica pa sama krije svoje stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je sodišče priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 545,60 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 565,60 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženi stranki. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.