Jedro

Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 6. 2011 in št ... z dne 18. 3. 2011 in da se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma napačno ugotovilo, da pri tožnici ne obstaja telesna okvara motnje branja in pisanja, zaradi očitne govorne motnje in da pri njej ni prišlo do obolenja ali poškodbe centralnega živčnega sistema. Tožnica je že na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2013 prvostopenjsko sodišče opozorila na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zahtevala, naj se pridobi dopolnilno mnenje izvedenca otorinolaringologa skladno z mnenjem prof. dr. A.A. in sicer glede vprašanja poslabšanja stanja po vstopu v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je brez kakršnekoli utemeljitve zavrnilo predlagani dokaz. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo postaviti izvedenca ORL, saj v tem delu ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Vztraja, da je subjektivna ocena prvostopenjskega sodišča, da sodni izvedenec ni našel pri tožnici motnje branja in pisanja in da tudi ni možno govoriti, da bi imela tožnica epilepsijo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da ima tožnica blago motnjo izgovorjave, kar naj bi navedla že defektologinja leta 1975 in da ta motnja tožnice ne ovira pri komuniciranju. Dejstvo je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnici obojestranska hujša okvara sluha poslabšala od leta 1975 do 2010. To pa je po mnenju tožnice vplivalo tudi na telesno okvaro motnje branja in pisanja in izgovorjave, saj je tudi sodni izvedenec pri hitrem pregledu ugotovil, da je govorica tožnice blago nazalna, težje izgovarja šumnike, tuje besede pa izgovarja napačno. Vztraja, da bi bilo potrebno angažirati strokovnjaka ORL tudi zaradi tega, ker bi moral opraviti test branja in pisanja na način, da bi besedilo pri pisanju narekoval in ne zahteval prepisa besedila. Po njenem mnenju poslabšanje sluha vpliva tudi na poslabšanje branja in pisanja, kar v postopku ni bilo ugotovljeno, to bi pa moral ugotoviti strokovnjak ORL. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj je sodba pomanjkljiva, zaradi teh pomanjkljivosti se sodbe ne da preizkusiti, razlogi sodbe o dejstvih pa so nejasni in v delu tudi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitve telesne okvare pri tožnici v otroštvu in ni ugotavljalo sedanjega dejanskega stanja. S tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi napačno ugotovilo, da tožnica nima telesnih okvar kot so določene v seznamu telesnih okvar. Dejstvo je, da ima tožnica očitno govorno motnjo, predvsem so moteni izgovori sičnikov in šumnikov, kar je ugotovil tudi sodni izvedenec, vendar pa te telesne okvare ni ovrednotil. Prav tako v postopku ni bila ovrednotena telesna okvara motnje pri branju in pisanju ter telesna okvara zaradi obolenja ali poškodbe centralnega živčnega sistema, ki je ovrednotena od 30 % do 100 %. Sodišče prve stopnje bi moralo razjasniti numerično poslabšanje po vstopu v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da se je tožnica v času, ko je bila zavarovanka, zdravila tudi zaradi epilepsije. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku in povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 15. 6. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 18. 3. 2011, sporno pa je, ali in v kakšni višini pri tožnici obstaja telesna okvara in s tem v zvezi ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Z izpodbijanima odločbama je toženec odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za 60 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni in obstaja od otroške dobe dalje.

Po 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali ta telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Nadalje pa je določeno, da zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje, če pa se takšna telesna okvara poslabša med trajanjem zavarovanja, se odmeri invalidnina samo za telesno okvaro, ki jo predstavlja poslabšanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta v predsodnem postopku obe invalidski komisiji, to je invalidska komisija prve in druge stopnje, ugotovili, da pri tožnici zaradi posledic bolezni obstaja 60 % telesna okvara po poglavju II C točka 14 (obojestranska hujša okvara sluha za 90 % po Fowlerju) izpred zavarovanja (otroštva). Enakega mnenja je bila, po proučitvi medicinske dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu tožnice, invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, da je pri tožnici podana 60 % telesna okvara po poglavju II C točka 14 (obojestranska hujša naglušnost z okvaro sluha za 90 % po Fowlerju) izpred zavarovanja. V zvezi s tožničinimi navedbami, da invalidska komisija ni ugotovila telesne okvare zaradi govorne motnje ter motnje pri branju in pisanju, ki naj bi bila posledica epileptičnih napadov oziroma obolenj poškodb centralnega živčnega sistema, je invalidska komisija druge stopnje ugotovila, da je med medicinsko dokumentacijo izvid splošne nujne medicinske pomoči z dne 9. 6. 1982 ter izvidi nevrologa z dne 10. in 16. 6. 1982, kjer je navedeno, da ima tožnica epilepsijo, dokazano z abnormnim EEG izvidom. Ta pa je bil 30. 5. 1983 opisan kot še v mejah normalnega. Na osebnem pregledu tožnice v somatskem statusu, razen povišanega krvnega tlaka, invalidska komisija druge stopnje ni ugotovila odstopanj od normale, sicer pa govorne motnje v smislu slabega izgovora sičnikov in šumnikov, medtem ko je po opravljenem kratkem testu pisanja ugotovila, da je pisava tekoča in brez napak. Na podlagi tako ugotovljenega zdravstvenega stanja je menila, da pri tožnici še nadalje obstaja 60 % telesna okvara zaradi obojestranske hujše okvare sluha, ki je nastala že v otroštvu, da pa ne more ugotoviti višje telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar.

Tudi sodni izvedenec specialist nevrolog ne med medicinsko dokumentacijo in ne na osebnem pregledu, pri tožnici ni našel nevroloških izpadov, ki bi kazali na dodatno telesno okvaro. Tako ni našel motenj branja in pisanja, bil pa je tudi mnenja, da ni mogoče govoriti, da ima tožnica epilepsijo, saj je ugotovil, da je imela zadnji napad epilepsije pred 30 leti. Izvedenec, razen blage motnje izgovorjave, kar je navedla že defektologinja leta 1975, pri tožnici ni ugotovil poškodbe ali bolezni v področju ustne votline in vratu, ki bi povzročila motnje na čeljusti, jeziku, nebu, farinksu in larinksu (defekti ali funkcijske motnje). Po mnenju izvedenca pa tožnica tudi nima motorne, senzorične ali kombinirane afazije, delne ali popolne. Po mnenju izvedenca je pri tožnici podana telesna okvara zaradi obojestranske hujše naglušnosti z okvaro sluha za 90 % po Fowlerju (po poglavju II C točka 14 Seznama telesnih okvar), ki je dokazano nastala v otroških letih. Ta okvara pa se je po mnenju izvedenca poslabšala, saj je leta 1975 znašala 84,6 %, leta 2010 pa 90,8 % po Fowlerju.

To vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja telesne okvare in do kakšnega poslabšanja je prišlo, je v obravnavani zadevi tudi ključnega pomena za samo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici leta 1975, ko je bila stara 18 let, znašala izguba sluha po Fowlerju 84,6 %, leta 2010, ko je bila stara 53 let pa je bila izguba sluha v višini 90,8 % po Fowlerju, in da je prišlo do poslabšanja telesne okvare v višini 6,2 % po Fowlerju. Takšno poslabšanje pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja telesne okvare po poglavju II C Seznama. Drugih telesnih okvar, bodisi zaradi motenj branja in pisanja ali zaradi blage motnje izgovorjave pa pri tožnici sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo. Za to je imelo podlago v strokovno prepričljivem mnenju sodnega izvedenca. Ta namreč ni zasledil poškodbe ali bolezni v področju ustne votline in vratu, ki bi povzročila motnje na čeljusti, jeziku, nebu, farinksu in larinksu (defekti ali funkcijske motnje), prav tako pa ni ugotovil, da bi tožnica imela motorne, senzorične ali kombinirane afazije, delne ali popolne, kot to zahteva poglavje III/5 Seznama telesnih okvar.

Po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je navedeno dejansko stanje popolno ugotovilo in razloge za svojo odločitev tudi obrazložilo, ob tem pa pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ORL ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitev določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke ali tako kot v tem primeru, ko je izvedenec v izvedenskem mnenju zgolj navedel, da če želi sodišče razjasniti pomen numeričnega poslabšanja, naj angažira izvedenca ORL, pri tem pa hkrati poudaril, da zanj glede na dokumentacijo naglušnost ni sporna. Sodišče namreč samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana v smislu 8. člena ZPP in zato drugih dokazov ni potrebno več izvajati. Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj izhaja, da so izvidi in mnenja nejasna, nepopolna, sama s seboj v nasprotju, ali je v nasprotju eno mnenje ali z drugim mnenjem ali izvidom in bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj in ne bi dali zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava iz 143. člena ZPIZ-1, ki določa definicijo telesne okvare v zvezi s Seznamom telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav v zvezi z obstojem telesnih okvar in poslabšanj, odstraniti z dodatnim izvajanjem dokazov, po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca glede na tožničino obolenje. Ker sodišče prve stopnje takšnega stanja in okoliščin ni ugotovilo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izvajalo dodatnih dokazov, na podlagi že izvedenih dokazov pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev za odločitev v sporni zadevi, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da je sodba pomanjkljiva, da se sodbe ne da preizkusiti, razlogi sodbe o dejstvih pa so nejasni in v delu tudi sami s seboj v nasprotju in da je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.