Jedro

Glede na poškodbe tožnika lahko njegov primer uvrstimo v kategorijo zelo hudih primerov Fischerjevega sistema kategorizacije telesnih poškodb.

Tožnik ni dokazal, da bi sočasno z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici tudi toženko pozval k plačilu škode. Samo dejstvo, da je tožnik uveljavljal odgovornost zavarovalnice na podlagi 964. člena OZ, po katerem ima upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, ne vpliva na datum začetka teka zamudnih obresti zoper delodajalca.

Toženka v pritožbi utemlejno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da tožniku zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje ne pripada renta in izguba na zaslužku in da bi moralo pri izračunu premoženjskega prikrajšanja upoštevati tudi zneske rente PDPZ, ki jo je tožnik prejemal v spornem obdobju. Ker se sodišče do trditev v zvezi s tem ugovorom ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 109.211,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 do plačila; v presežku za plačilo zneska 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2015 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 30. 11. 2011 do 24. 8. 2015 se tožbeni zahtevek zavrne."

II.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v:

-II. točki izreka za znesek 2.606,80 EUR z obrestmi,

-III. točki izreka za znesek 30,19 EUR z obrestmi za mesec september 2022 in v celoti za obdobje od 2. 2. 2024 dalje in v

-IV. točki izreka

razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo. Z vmesno sodbo Pdp 293/2023 z dne 15. 6. 2023 je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, s sodbo je potrdilo odločitev sodišča o plačilu premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza, s sklepom pa je razveljavilo odločitev glede višine tožbenega zahtevka (z izjemo premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču, da dopolni dokazni postopek in o njem ponovno odloči.

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju toženki naložilo, naj tožniku plača za nematerialno škodo 90.211,40 EUR z obrestmi od 25. 8. 2015 dalje, v presežku (za znesek 47.000,00 EUR ter v obrestnem delu od 30. 11. 2011 do 24. 8. 2015) je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka plača neto znesek 15.026,17 EUR z obrestmi od 31. 8. 2022 dalje, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, naj tožniku od 1. 9. 2022 plačuje mesečno odškodninsko rento v višini 358,76 EUR neto, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče v plačilo zapadle mesečne obroke pa do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude, oboje z obrestmi od zapadlosti dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku vse njegove potrebne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

3.Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova nepremoženjske škode v znesku 47.000,00 EUR z obrestmi. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Upoštevajoč načelo enakosti pred zakonom in primerljivo sodno prakso (II Ips 225/2014, II Ips 91/2017 in II Ips 135/2019) bi mu moralo sodišče priznati še 10.000,00 EUR oziroma skupaj 70.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem in glede na intenziven primarni strah še 8.000,00 EUR oziroma skupaj 20.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Ob ugotovljenem trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter upoštevanju primerljive zadeve II Ips 225/2014, bi moralo sodišče iz tega naslova priznati tožniku še dodatnih 25.000,00 EUR oziroma skupaj 100.000,00 EUR. Glede na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi skaženosti pa bi mu moralo sodišče ob upoštevanju primerljive zadeve II Ips 135/2019 prisoditi še 4.000,00 EUR odškodnine. Nasprotuje datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zavarovalnica ni mogla brez vednosti toženke sprejeti odločitve o odškodninskem zahtevku. Ker je tožnik uveljavljal odgovornost zavarovalnice na podlagi 964. člena OZ, je treba šteti, da je bila z odškodninskim zahtevkom seznanjena tudi toženka. Šlo je za izvensodni zahtevek, na katerega 299. člen OZ veže nastanek zamude. Terjatev za nepremoženjsko škodo zoper toženko je tako zapadla že 30. 11. 2011 in ne z vložitvijo tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da odločitev o višini zahtevka predstavlja sodbo presenečenja, bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah in posega v njene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Uveljavlja kršitev pravila o vezanosti na tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodišče je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 153.000,00 EUR, čeprav je tožnik iz navedenega naslova 1. 4. 2019 delno umaknil tožbo, s katero je prvotno zahteval 200.000,00 EUR, in sicer za glavnico 62.788,6o EUR, ter zahteval še 137.211,40 EUR. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Odločilo je v nasprotju s svojim pravnomočnim sklepom o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, s čimer je storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je odločilo brez ustrezne trditvene podlage, saj tožnik po delnem umiku tožbe ni pojasnil, v kakšni višini zahteva še plačilo odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode. Navaja, da je previsoka tako skupna odškodnina kot posamezne oblike nepremoženjske škode. Tožnik je prejel pravično odškodnino v znesku 62.788,60 EUR od zavarovalnice, pri kateri ima toženka zavarovano svojo odgovornost, zato bi moralo sodišče v celoti zavrniti odškodninski zahtevek zoper toženko. Ugotovitve sodišča temeljijo na zmotnem in nepopolnem mnenju izvedenca medicinske stroke. Ker se sodišče ni opredelilo do podanih pripomb toženke na izvedensko mnenje niti ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni dodatno zaslišalo izvedenca medicinske stroke, in ni postavilo novega izvedenca, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je sodišče brez ustreznih dokazov upoštevalo glavobole in bolečine zaradi zloma treh zob, čeprav jih ni ugotovil izvedenec. Odmera odškodnine iz tega naslova je v nasprotju s sodno prakso v primerljivih zadevah (II Ips 18/2011 in II Ips 312/2013). Glede odškodnine za strah navaja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, ki je trajal le nekaj sekund. Tožnik se po poškodbi možganov in prebuditvi iz kome ne more spomniti, ali je utrpel strah ob padanju. Tudi prestani sekundarni strah ni bil takšne intenzitete in trajanja, da bi utemeljeval odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Graja zaključek sodišča, da strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja še vedno traja, glede na to, da se tožnik še vedno zdravi. Tožnik je že od leta 2015 invalid I. kategorije invalidnosti, zato je bilo njegovo zdravljenje že takrat zaključeno. To potrjuje tudi mnenje izvedenca medicinske stroke. Opozarja na prisojeno bistveno nižjo odškodnino v primerljivih zadevah (VS RS II Ips 91/2017, II Ips 99/2016, II Ips 243/2012 in II 210/2012). Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, kako je vštelo invalidnino, ki jo je tožnik prejemal (od 41,46 EUR do 59,11 EUR). Pavšalen zaključek sodišča je v nasprotju s stališčem v zadevi VS RS II Ips 413/1999. Sodišče bi moralo upoštevati, da seštevek prejetih zneskov invalidnin znaša 9.971,00 EUR in da bo v bodoče iz tega naslova prejel še znesek 12.058,44 EUR. O predhodnih zdravstvenih težavah pred poškodbo in njihovemu vplivu na zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika bi moralo sodišče pridobiti ambulantni karton in medicinsko dokumentacijo pred škodnim dogodkom ter dodatno zaslišati izvedenca medicinske stroke. Ker je sodišče v zvezi s tem toženko neenako obravnavalo, je kršilo načelo kontradiktornosti. O navedenih zdravstvenih težavah ter vplivu teh težav in škodnega dogodka na razpad zakonske zveze in družine bi moralo sodišče zaslišati tožnikovo ženo. Nasprotovala je tudi mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenke A. A. Pojasnila izvedenke glede uporabljenih preizkusov in njihovih rezultatov, ocene zanesljivosti in veljavnosti so nezadostna. Predlagala je, da sodišče določi novega izvedenca psihološke stroke, saj v mnenju niso pravilno ugotovljene posledice za tožnika na kognitivnem in čustvenem področju. Mnenje ni metodološko ustrezno in je nejasno do te mere, da ga ni mogoče popraviti z dopolnitvijo in zaslišanjem izvedenke. Pojasnila bi lahko dal izvedenec psihiatrične stroke. Odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odstopa od primerljive zadeve VS RS II Ips 303/2016. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti navaja, da brazgotine, ki so v večjem delu prekrite z oblačili in za katere tožnik ni povedal, da bi ga motile, ne utemeljujejo odmerjene odškodnine. Enako velja za antalgično držo in piskajoč glas pri govoru, ki ne izhaja iz trditev tožnika in ne predstavlja skaženosti. Glede izgube na zaslužku in denarne rente je sodišče izdalo sodbo presenečenja in nekritično sledilo izvedenki ekonomske stroke B. B. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da tožniku zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje ne pripada renta (zadeva VS RS VIII Ips 191/2012). S tem je kršilo načelo kontradiktornosti. Pri izračunu prikrajšanja bi moralo sodišče upoštevati invalidnino (zadeva VS RS II Ips 482/99) in rento PDPZ. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima jasnih razlogov o pripombah toženke na mnenje izvedenke glede višine premoženjske škode. Ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca ekonomske stroke, je kršilo določbe postopka. Izvedenka je brez ustrezne podlage vztrajala pri valorizaciji in t. i. modificirani bruto plači ter pridobivala podatke, ki niso del spisa. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo C. C. o tem, da izvedenki ni odrekla dostopa do podatkov (plačilnih list) o primerljivih plačah zaposlenih tesarjev pri toženki. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče ji je v nasprotju z določbami 154. člena ZPP naložilo povrnitev vseh stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

5.Tožnik in toženka v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

7.Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8.Pritožba toženke neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, v postopku pred sodiščem prve stopnje se je v novem sojenju razčiščevalo vprašanje višine odškodnine, v zvezi s tem je toženka imela možnost podajati navedbe in predlagati dokaze. To, da se toženka ne strinja s pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede izgube zaslužka in denarne rente ter da zatrjuje bistven odstop od sodne prakse v primerljivih primerih, ne pomeni, da ji ni bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravice iz 2., 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka oziroma neupoštevanju zmanjšanega tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je dajatveni denarni zahtevek. Višino zahtevka s tožbenim predlogom določi tožnik, v tožbenih razlogih pa pojasni dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje upravičenost do odškodnine (podlago) in primernost (pravičnost) njene višine, pri čemer sta obe (podlaga in višina) pravni vprašanji. Ko toženka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP).