Jedro

Res so starši tisti, ki najbolj zaznajo reakcije otrok, kot nakazuje pritožba, vendar se je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, da bi objektiviziralo materino izpoved, pravilno oprlo še na mnenje izvedenke, ki je podala strokovno mnenje o tožničinem strahu in bila o tem še zaslišana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem in obrestnem delu s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici še odškodnino v višini 333,83 EUR (prej 80.000,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.02.2002 dalje, v 15-ih dneh.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pravdnih stroških se s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini1716,52 EUR (prej 411.348,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v 15-ih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v višini 35,41 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

S sodbo in sklepom z dne 3.11.2006 je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za znesek 100.000,00 SIT postopek v tem delu ustavilo ter odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni solidarno plačati tožnici 100.000,00 SIT odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2003 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 342.530,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15-ih dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni, obrestni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se jo spremeni, tako da se tožnici prizna pravična denarna odškodnina, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vse z obrestmi. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka in ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Je celo nižja od odškodnine v višini 134.858,00 SIT, katero je toženka ponujala v postopku izvensodne poravnave. Tožnica je iz naslova fizičnih bolečin zahtevala znesek 396.000,00 SIT, prisojeno je 90.000,00 SIT, čeprav tožnica ni utrpela fizičnih bolečin le 2 do 3 dneve, kot to napačno zaključuje izpodbijana sodba, iz izvedenskega mnenja Dr. D.M. izhaja, da simptomi običajno trajajo 2 do 7 dni. To je potrdila tudi mati tožnice, ki je izpovedala, da je imela tožnica hude bolečine ves čas hospitalizacije. Prav tako izvedenka ugotavlja, da sicer ne more oceniti zakaj je tožnica imela še 1 mesec po preboleli salmonelozi bolečine v trebuščku in navedeno dejstvo ne more iti v škodo tožnice. Nesporno je dokazano, da je tožnica imela bolečine, prav tako izvedenka ugotavlja, da bolečine ne sodijo v kategorijo najhujših bolečin, vendar zagotovo ne sodijo v kategorijo lahkih bolečin, kot je navsezadnje sklepati po prisojeni odškodnini. Sodba je prezrla, da na stopnjo bolečin in trajanje vplivajo poleg vrste poškodb tudi različne osebnostne okoliščine, saj naj bi aktivna populacija na splošno lažje prenašala bolečine, bolj nebogljeni (otroci in starejši) pa težje. Ravno v kategorijo nebogljenih oseb spada tožnica in izpodbijana sodba je to zelo pomembno okoliščino povsem zanemarila. Sodna praksa pa med telesne bolečine všteva tudi nevšečnosti med zdravljenjem. Ne gre zanemariti, da je bila tožnica hospitalizirana in da se je ne glede na to, da je bila z njo mati, morala podvreči novemu redu, prilagoditi okolju, na katerega ni bila navajena in je pogrešala intimo domačega okolja (očeta, staro mater, igrače..., ustaljene navade, svojce). Tožnica se je morala podvreči raznim postopkom (infuzija), ki so bili boleči in moteči, vse te okoliščine pa izpodbijana sodba pri odmeri odškodnine ni upoštevala. Prav tako ni bilo upoštevano, da je imela tožnica drisko, visoko vročino in da jo je bolel trebušček, saj bi bila siceršnja odškodnina višja do prisojene. Kar se tiče odškodnine za strah, je sodišče napačno zaključilo, da ta pri tožnici ni bil podan in je napačno interpretiralo splošne in pavšalne navedbe izvedenke, kako praviloma potekajo zadeve. Izvedenka ni po tolikem času opredelila kakšen strah je bil pri tožnici prisoten, čeprav je na zaslišanju na izrecno vprašanje pooblaščenke tožnice: "Ali je možno, da je tožnica še mesec dni po odpustu, doma preživljala strah?", izpovedala: "...da normalno tega ne vidimo...ob sprejemu v bolnico se otroci lahko malo prestrašijo, vendar, če so starši zraven, razloga za strah ni." Takšen zaključek je absurden, strah je bil pri tožnici podan, njena mati, ko je bila zaslišana, je izpovedala v kakšni obliki se je ta manifestiral, zato so splošne in pavšalne navedbe izvedenke neuporabne in v nasprotju z ostalimi dokazi. Sodba zanemari, da se različni otroci različno odzivajo na nove njim neznane in nevšečne okoliščine. Tožničina mati je izpovedala, da je bila tožnica še mesec dni po odpustu iz bolnice jokava, da se je bala teme in podobno, kar vse se ni pojavljalo preden je zbolela, zato je navedeno stanje tožnice mogoče pripisati zgolj nastali okužbi. Sodba je tudi v celoti zavrnila zahtevek v višini 400.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav je celo izvedenka izpovedala, da je glede na visoko vročino in infuzijo tožničina življenjska aktivnost bila zmanjšana v času 2 do 3 dni. Prav tako je izpovedala, da je morala biti tožnica izolirana od ostalih otrok in da je običajno, da je niso pustili, da se igra z ostalimi otroci. To predstavlja 100% zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti, čeprav je tožničina mati izjavila, da ni opazila, da bi bila tožnica prizadeta še na kakšnem drugem področju (bila je prizadeta, ker ni smela jesti, bala se je injekcij, ni hotela spati sama, bilo jo je strah, ni želela, da se ugasne luč...), saj navedeni vedenjski vzorci kažejo, da so bile tožničine življenjske aktivnosti začasno v celoti zmanjšane. Tudi sodna praksa priznava začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če je bilo to v krajšem času tako intenzivno, da je lahko vplivalo na duševno celovitost oškodovanca. Tožnici resda okužba s salmonelo ni pustila trajnih posledic, bila pa je zaradi okužbe več kot za en mesec prikrajšana za vse aktivnosti in otroške radosti, ki jih drugače opravlja v vsakodnevnem življenju. En teden je preležala v bolnici, njej neznanem okolju, delno ločena od staršev, podvržena raznim pregledom. Tudi po odpustu iz bolnice domov, še cel mesec ni hodila ven, ni se smela igrati z drugimi otroci, da jih ne bi okužila, torej je bila izolirana, tako da je ravno zaradi vseh teh življenjskih omejitev trpela intenzivne duševne bolečine, ki jo opravičujejo do odškodnine za to obliko škode. V vlogi z dne 04.04.2003 je tožnica zahtevala, da se ji prisodijo zakonske zamudne obresti od 01.02.2002 dalje, zato je ugovor glede zastaranja dela obresti neutemeljen. Kar se tiče stroškov postopka, se tožnica ne more strinjati, da pooblaščenki ne more biti priznana kilometrina, ker le-ta ni specificirana, saj se v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (12. čl. OT) priznava v višini kilometrine za uporabo osebnega vozila, kot je zahtevano tudi v stroškovniku.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožničina pritožba delno utemeljena, pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika-OZ) je utemeljen. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, za določitev vsebine katerega obstajajo merila, določena v cit. 200. čl. ZOR. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, upoštevati intenzivnost in trajanje bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, podane pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Ta izhodišča po oceni pritožbenega sodišča niso bila v celoti upoštevana in so na podlagi pritožbenih navedb terjala spremembo prvostopenjske odločitve o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljeno je bilo, da je (še ne) dveletna tožnica prebolela okužbo s Salmonello enteritidis, ki je pri njej potekala nekoliko težje kot pri drugih okuženih otrocih. Zbolela je akutno z visoko temperaturo, bruhanjem, drisko in trebušnimi krči, kar je terjalo 5-dnevno hospitalizacijo, ko je imela hude bolečine (ki pa niso sodile v kategorijo zelo hudih bolečin in niso zahtevale analgetične terapije). Poleg hospitalizacije je tožnica imela še druge nevšečnosti (odvzem krvnega vzorca, intravenska terapija zaradi bruhanja in zmerne dehidracije, zdravniški pregledi, obiskovanje ambulante). Vse konkretne okoliščine, na katere opozarja pritožba, je torej sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo. Vendar, kot že uvodoma obrazloženo, odmera odškodnine ni odvisna le od relevantnih okolnosti, podanih pri posameznem oškodovancu (tožnici), ampak mora biti določena tudi objektivno, upoštevajoč okvire sodne prakse (določitev odškodnin v drugih podobnih primerih), kar pa, ob pravilni uporabi 200. čl. ZOR, narekuje nekoliko višjo odškodnino od dosojene za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (sodna praksa je namreč jasna, oboje predstavlja enotno obliko škode) v višini 180.000,00 SIT, oz. sedaj 751,12 EUR. Glede utrpele škode iz naslova strahu se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje, ugotovilo je, da se v primeru hospitalizacije otroka skupaj z materjo, strah pri njemu skoraj reducira. Res so starši tisti, ki najbolj zaznajo reakcije otrok, kot nakazuje pritožba, vendar se je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, da bi objektiviziralo materino izpoved, pravilno oprlo še na mnenje izvedenke, ki je podala strokovno mnenje o tožničinem strahu in bila o tem še zaslišana. Izvedenka je bila povsem jasna, da o kakšnem posebnem strahu, ki bi ga utrpela tožnica, ni mogoče govoriti. Po podanem (pisno in ustno) mnenju izvedenke, pa tožnica ugovorov oziroma drugih dokaznih predlogov ni imela. Zato je pritožba v delu, ki se nanaša na prvostopenjsko odločitev, da tožnici odškodnina za strah ne pripada, neutemeljena. Tudi, ko se zavzema za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res so tudi take duševne bolečine pravno priznana škoda, vendar le ob pogoju posebne intenzivnosti in daljšega trajanja, oziroma, če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Pri tožnici pa je šlo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti le v akutni fazi bolezni, glede na visoko vročino in infuzijo, 2 do 3 dni. Na izvedensko mnenje v tem delu se sklicuje tudi pritožba. Vse to, kar navaja pritožba v utemeljitev upravičenosti do odškodnine iz tega naslova, da je bila deklica hospitalizirana, nato še podvržena zdravniškim pregledom, pa je bilo že upoštevano v okviru odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Da pa bi bila deklica kliconosec, ko pritožba navaja, da je bila še kakšen mesec po odpustu izolirana od drugih otrok, iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Pogoj posebne intenzivnosti in daljšega trajanja za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan, niti to ne opravičujejo posebne okoliščine, saj je šlo za običajen potek bolezni in brez komplikacij. Prav ima pritožba, da je tožnica vtoževala zakonske zamudne obresti od 01.01.2002 že z vlogo z dne 04.04.2003, kar je očitno bilo prezrto, na zadnjem naroku pa od 15.02.2002, zato ugovor zastaranja ni utemeljen in je sodišče višji obrestni zahtevek zato neutemeljeno zavrnilo. Ob vsem navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem in obrestnem delu spremenilo, tako da je tožnici poleg že prisojene odškodnine priznalo še odškodnino v višini 80.000,00 SIT (torej skupno 180.000,00 SIT, sedaj 751,12 EUR), sedaj 333,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.02.2002 dalje (4. odst. 358. čl. ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je v pravdi uspela v višini 60%, glede na stroške v višini 906.888,00 SIT in uspeh je upravičena do povrnitve stroškov v višini 544.132,00 SIT, tožena stranka pa do povrnitve 40% vseh stroškov (v višini 331.962,00 SIT) v višini 132.784,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tožnici poleg po sodišču prve stopnje že priznanih stroškov priznalo tudi potne stroške pooblaščenke (po stroškovniku za prihode na obravnave, razen za dne 04.09.2002 in 4.4.2006, ko iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil opravljen kakšen narok v tej zadevi), saj pritožba utemeljeno opozarja, da je potne stroške v stroškovniku ustrezno opredelila. Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 411.348,00 SIT, oziroma sedaj 1716,52 EUR, s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz izreka.

Tožnica je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, glede na uspeh 10%, v višini 35,34 EUR, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje (po OT za pritožbo 375 točk, 2% materialne stroške in 20% DDV ter takso za pritožbo).