Jedro

Z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s prejemom uvozne carinske deklaracije. Zato se glede na določbo 1. odstavka 182. člena CZ postopek naknadnega obračuna carinskega dolga nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo novega CZ, torej po določbah CZ/76.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, št. U 7/98-14 z dne 14.1.2000 se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Carinske uprave Republike Slovenije, z dne 17.12.1997 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.12.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 18.2.1997. Prvostopni upravni organ je tožeči stranki obračunal carinski dolg v višini 168.486,00 SIT za blago po uvozni carinski deklaraciji z dne 25.4.1994 carinske izpostave K. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče v celoti sledi obrazložitvi odločbe tožene stranke in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS). Zavrača tudi tožbene ugovore.

Federativna ljudska republika Jugoslavija in Republika Italija sta dne 31.3.1955 sklenili sporazum o lokalni menjavi med mejnimi conami Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane ter Nove Gorice na drugi strani (Uradni list FLRJ-mednarodne pogodbe, št. 11/56, v nadaljevanju Tržaški sporazum). Ta v 5. členu določa, da se bodo plačila vršila preko posebnega avtonomnega računa, ki ga bo Banca d'Italia v Trstu odprla na ime Jugoslovanske izvozne in kreditne banke Beograd. Povzema ugotovitve iz upravnih spisov iz katerih izhaja, da je tožeča stranka za uvoženo blago kot vrsto uvoza navedla maloobmejni promet in uveljavljala ugodnosti iz 57. člena Carinskega zakona ( Uradni list SFRJ, št. 10/76 in spremembe, CZ/76), zato carina in druge uvozne davščine ob uvozu niso bile obračunane. Iz zapisnika o naknadni kontroli v letu 1994 uvoženega blaga po listi D Tržaškega sporazuma z dne 3.2.1997 izhaja, da je tožeča stranka v rubriko 48 UCD vpisala šifro 985 (XIT TS), v računih, ki so priloženi deklaracijam, pa ni klavzule, da se bo plačilo izvršilo v tržaških lirah preko avtonomnega kompenzacijskega računa, kar pomeni, da je bilo nakazilo v Italijo izvršeno po generalnem plačilnem prometu. Iz dopisa Banke Slovenije z dne 3.-3.1997 izhaja, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije Banka džItalia, Filialia Trst na podlagi pooblastil pristojnih italijanskih organov odprla kompenzacijski račun na ime Ljubljanske banke, Ljubljana (kasneje Nove ljubljanske banke), ki mora za vodenje računa upoštevati in spoštovati določbe sporazuma. Način izvrševanja maloobmejnega plačilnega prometa po 5. členu Tržaškega sporazuma je bil torej dogovorjen že od 15.4.1992 dalje, zato ne držijo trditve tožeče stranke, da ni mogla vedeti za spremembo banke, preko katere se izvršuje maloobmejni plačilni promet. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, da bi carinarnica morala ravnati skladno z določbo 182. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ) in postopek dokončati po predpisih, ki so veljali pred 1.1.1996. CZ v 190. členu določa, da začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa se začne 1.1.1996. Iz upravnih spisov izhaja, da je Carinarnica K. začela postopek naknadnega preverjanja deklaracij in izdala odločbe v času, ko so se že uporabljale določbe carinskega zakona, torej po 1.1.1996. Pravilna je tudi ugotovitev, da je carinski dolg nastal, ko je bilo ugotovljeno neizpolnjevanje enega od pogojev za prepustitev blaga s carinsko oprostitvijo-točka b 1. odstavka in 2. odstavek 146. člena CZ, torej na dan kontrole. Naknaden obračun carinskega dolga je mogoče po točki b 1. odstavka 154. člena CZ opraviti, v skladu s 4. odstavkom 154. člena CZ, v enem letu po nastanku carinskega dolga. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bile kontrole opravljene dne 2.3.1997, odločbe pa je Carinarnica K. tožeči stranki vročila konec meseca februarja 1997, torej v zakonsko predpisanem roku. Dejstvo, da carinarnica pri izdaji odločbe ni upoštevala desetdnevnega roka, ki je predpisan v 154. členu, nima za posledico, da je s tem izgubila pravico do izdaje odločbe. Ta rok je inštrukcijski in velja za organ oziroma njegovo uradno osebo, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje v postopku. Če dejanje v navedenem roku ni opravljeno, pa ne nastanejo nobene škodljive posledice.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da že ob sprejemu carinske deklaracije niso bili izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev (ker na deklaraciji priloženem računu ni bilo vpisano plačilo preko avtonomnega računa, niti ni bila vpisana valuta XIT TS), je carinski dolg nastal z dnem sprejema carinske deklaracije in ne šele ob naknadni kontroli. Ni torej pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je v predmetni zadevi dolg nastal šele takrat, ko je bilo ugotovljeno neizpolnjevanje enega od pogojev za prepustitev blaga s carinsko oprostitvijo, kot to določa točka b 1. odstavka in 2. odstavek 146. člena CZ, to je na dan kontrole dne 3.2.1997. V izpodbijani sodbi je zato nepravilno navedeno, da je bila odločba tožene stranke izdana pravočasno, v zakonsko predpisanem enoletnem roku po nastanku carinskega dolga. Vztraja pa tudi pri trditvi, da plačilo v tržaških lirah preko avtonomnega računa ni pogoj za brezcarinski uvoz blaga po listi D Tržaškega sporazuma.

Slednji se glede plačila preko navedenega računa nanaša le na listi A in B, ne pa na kasneje sprejeti listi C in D (5. člen Tržaškega sporazuma).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pri uvozu uveljavljala carinsko oprostitev po Tržaškem sporazumu, katerega nasledstvo je Republika Slovenija notificirala (akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, Uradni list RS, št. 11/92). Sporno je, ali obstaja pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga.

Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da za naknadni obračun carinskega dolga po določbi 154. člena CZ ni podlage. V prehodni določbi 182. člena CZ je določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1.1.1996. Ker se carinski postopek začne z vložitvijo carinske deklaracije, ta pa je bila v obravnavanem primeru vložena 25.4.1994, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih in niti ni sporno, določb (novega) CZ o naknadnem obračunu carine ni mogoče uporabiti. Z naknadnim obračunom carine namreč ni začet nov upravni postopek, ampak gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, to pa pomeni, da se po 1.odstavku 182. člena CZ postopek naknadnega obračuna carinskega dolga nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ, torej po določbah CZ/76. Naknadno obračunavanje carine je sicer urejal tudi prejšnji Carinski zakon (CZ/76), vendar je bila ta ureditev drugačna od ureditve v novem CZ. Po določbi 270. člena CZ/76 je bilo mogoče naknadno obračunati carino v roku enega leta od vložitve carinske deklaracije. Ker je bila v predmetni zadevi carinska deklaracija vložena dne 25.4.1994, je enoletni rok že potekel (25.4.1995), zato ni več pravne podlage za naknadni obračun carine. Po novem CZ bi bil naknadni obračun carine sicer mogoč v enem letu od ugotovitve, da pogoji za oprostitev carine niso bili izpolnjeni (določba 4. odstavka 154. člena CZ), vendar teh določb glede na 182. člen tega zakona ni mogoče uporabiti.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.