Jedro

Če je bil dejanski prehod zasebnega zemljišča v družbeno lastnino opravljen na podlagi pravnega posla, bi moral upravni organ odstopiti tako zahtevo v pristojno reševanje sodišču, ker po 1. odstavku 56. člena ZDen odloča o zahtevku za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 904/98-9 z dne 19.1.2000 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.4.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo z dne 28.1.1998, s katero je Upravna enota L., Izpostava Š. odločila, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan z dnem pravnomočnosti te odločbe izročiti v last upravičenki F.K. zemljišče, parc. št. 607 k.o. Zg. P., vpisano pri vl. št. 541 iste k.o., tožeča stranka pa ji je omenjeno parcelo dolžna izročiti v neposredno posest. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, kaj je bil temelj za prenos predmetnega zemljišča iz zasebne v družbeno sfero, ali pogodba ali odločba o arondaciji zemljišča. Po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se upravičencem do denacionalizacije vrne premoženje, ki je bilo podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59, TZIKZ), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (29. točka 3. člena ZDen). Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialno pravo. Dejanska podlaga za prenos lastništva parc. št. 607 k.o. Zg. P., ki je predmet tega postopka, je arondacijska odločba in ne kupna pogodba, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Iz posredovanih upravnih spisov izhaja, da je bila podlaga za vknjižbo podržavljene nepremičnine v zemljiško knjigo odločba o arondaciji, ki jo je izdal Okrajni ljudski odbor L., Komisija za arondacijo kmetijskega posestva KZ M. z dne 27.2.1961. Tožeča stranka pa pogodbe, na katero opira tožbeni ugovor, ni predložila ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu, zato je ta ugovor neutemeljen. Stranka mora v upravnem postopku, če ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe vedno ponuditi dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti (137. člen ZUP). Dokazno breme je v konkretnem primeru na strani tožeče stranke, ki v postopku ni uspela dokazati, da je sporno zemljišče prešlo iz zasebne v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla. Na to odločitev pa po oceni sodišča ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da je tudi vlagateljica v svoji zahtevi za denacionalizacijo sama navajala, da je predmetna parcela prešla na tožečo stranko na podlagi pravnega posla.

Tožeča stranka se pritožuje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v ponovni postopek. Navaja, da se v tej zadevi ponavlja staro vprašanje, ali je tožeča stranka parcelo pridobila s pogodbo, ali kako drugače. Od tega je odvisno, kaj je podlaga podržavljenju oziroma ali za podržavljenje sploh gre. Ponavlja svojo trditev, da je bila parc. št. 607 k.o. Zg. P. prodana. Kupna pogodba je bila sklenjena leta 1959, to je pred arondacijsko odločbo. V konkretnem primeru sama upravičenka izrecno priznava, da je bila pod pritiskom sklenjena pogodba o prodaji navedene parcele. Zato ni mogoče upoštevati 3., ampak 5. člen ZDen. Ni pomembno, da se upravičenka ne strinja s pogodbeno ceno oziroma trdi, da je bila kupnina plačana čez nekaj let. To ne menja lastnosti pogodbe kot sporazumnega prenosa lastnine. Od leta 1957 dalje je bila prodaja kmetijskega zemljišča dopustna. Res je, da so bile te prodaje večkrat povezane z arondacijskimi postopki. To pa ne odvzame prodaji veljavnosti zakonitega in dopustnega pravnega posla, na osnovi katerega je nepremičnina prešla iz zasebne v družbeno lastnino.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

A.K., sin pokojne vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Že v upravnem postopku je bilo sporno vprašanje, na kakšni podlagi je prešla predmetna nepremičnina iz zasebne lastnine v družbeno lastnino. Iz odločbe o arondaciji z dne 27.2.1961, ki je v predloženih spisih, je razvidno, da je pravni predhodnik tožeče stranke začel po tej odločbi pripojene parcele uživati takoj po sklenitvi dogovorov s posameznimi strankami. Takšen dogovor je bil s takratnim lastnikom A.K. sklenjen dne 27.6.1959. To bi lahko pomenilo, da je do dejanskega prehoda navedene nepremičnine prišlo že leta 1959 oziroma na podlagi sklenjene pogodbe, kot to že ves čas trdi tožeča stranka. Te pogodbe ni v predloženih spisih. Upravni organ pa v upravnem postopku ni posebej ugotavljal, ali je ta pogodba, na katero se poleg tožeče stranke sklicuje v svojih vlogah tudi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, dejansko obstajala. Ker je v postopku za denacionalizacijo pomemben dejanski prehod zasebne lastnine v druge oblike državne ali družbene lastnine, bi moralo biti že v upravnem postopku v konkretni zadevi ugotovljeno, kdaj je bil ta prehod dejansko izvršen oziroma ali je bil izvršen na podlagi pogodbe. To pa ni samo stvar dokazovanja tožeče stranke, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč bi moral način prehoda nepremičnine v družbeno lastnino razjasniti po uradni dolžnosti že upravni organ. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisna stvarna pristojnost upravnega organa, na katero mora le-ta ves čas paziti po uradni dolžnosti. Če je bil dejanski prehod zasebnega zemljišča v družbeno lastnino opravljen na podlagi pravnega posla, bi moral upravni organ odstopiti tako zahtevo v pristojno reševanje sodišču, ker po 1. odstavku 56. člena ZDen odloča o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.