Jedro

Tožena stranka je v pritožbi navedla dovoljeno novoto, ki jo je tudi izkazala (odpoved pogodbe o zaposlitvi), ta pa bistveno vpliva na pravilno in popolno ugotovitev pridobitnih sposobnosti tožene stranke, in posledično na pravilno določitev višine preživnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Mladoletno hčerko pravdnih strank je zaupalo v varstvo in vzgojo ter oskrbo materi (II. točka izreka). Stike med hčerko in očetom je določilo vsak torek in četrtek ter vsak drugi vikend, polovico šolskih počitnic preživi deklica z materjo, polovico z očetom, praznike pa preživlja skladno s sprotnim dogovorom med staršema (III. točka izreka). Za preživljanje sina M. je dolžan toženec plačevati od 1.5.2013 do 31.7.2013 mesečno preživnino 220,00 EUR. Za preživljanje hčerke Z. pa od 1.5.2013 dalje mesečno preživnino 220,00 EUR (IV. točka izreka). Drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper IV. točko prvostopenjske sodbe se pritožuje tožena stranka Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče dejansko stanje v delu, ki se nanaša na materialne in pridobitne zmožnosti tožene stranke, nepopolno ugotovilo. Tožena stranka ne nasprotuje plačevanju preživnine in se je pisno strinjala s preživnino v višini od 130,00 do 150,00 EUR mesečno. S tem je sprva soglašala tudi tožeča stranka, kasneje pa si je premislila in vložila tožbo na plačevanje 300,00 EUR mesečne preživnine. Razlog ni v potrebah ali koristih otrok, ampak v medsebojnih razmerjih pravdnih strank. Sodišče je napačno ocenilo prejemke tožeče stranke. Ko je vpogledalo v izpis banke K. (priloga C9- C10), je napačno ocenilo, da je tožeča stranka v letu 2013 kot samostojna podjetnica v povprečju zaslužila 286,65 EUR mesečno. Iz izpisa je razvidno, da je bilo na račun tožeče stranke vplačanih 6.714,00 EUR, kar znaša 960,00 EUR mesečno. Upoštevaje plačo, otroški dodatek, štipendijo za M. in štipendijo za hčerko K. je jasno, da je obremenitev tožeče stranke bistveno nižja od obremenitve tožene stranke. Sodišče je tožeči stranki priznalo kot obremenitev tudi obrok posojila 659,59 EUR. S tem posojilom je tožeča stranka izplačala toženo stranko pri delitvi skupnega premoženja, tožena stranka pa je to plačilo porabila za nakup stanovanja, v katerem biva. Breme plačevanja posojila je v poslovni sferi tožeče stranke, ki se je za tak način delitve skupnega premoženja odločila sama, pri čemer je vedela, da ima preživninske obveznosti do otrok. Predlog tožene stranke je bil, naj se hiša proda in kupnina razdeli. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ima toženec le plačo, ni pa upoštevalo njegove preživninske obveznosti do vseh otrok. Sodišče se je opredelilo do namere o odpovedi pogodbe o zaposlitvi na neprimeren način, in sicer tako, da bo tožena stranka po odpovedi pogodbe pač vložila tožbo na znižanje preživnine. Sodišče ni pojasnilo, ali je tožena stranka pridobitno zmožna ali ne. Dejstvo pa je, da je bila tožencu 21.1.2014 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka vseh treh otrok ni zmožna preživljati. Odločitev sodišča je krivična in toženo stranko spravlja v hudo stisko lastnega preživetja. Odločitev sodišča bi morala biti trajnejša, obe pravdni stranki pa bi jo morali sprejeti kot pravilno, saj bi bili na tak način odnosi med staršema vzpostavljeni tako, da otrok ne bi prizadeli bolj, kot so z razvezo staršev že prizadeti. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi ne napada odločitve sodišča, ki se nanaša na dodelitev mladoletne hčerke v varstvo, vzgojo in oskrbo materi in določitev stikov. Napada tisti del odločitve, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene stranke do hčerke in sina. Sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da znašajo mesečni stroški preživljanja Z. 440,00 EUR, enako tudi stroški preživljanja sina M. za čas od vložitve tožbe do njegove polnoletnosti. Ne strinja pa se z oceno prvostopenjskega sodišča o tem, kakšne so toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti in kakšni so prejemki tožnice ter kakšne so njene obremenitve. Sodišču predvsem očita, da se je do namere o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila tožena stranka, opredelilo na neprimeren način in ni pojasnilo, ali šteje, da je tožena stranka pridobitno zmožna ali ne. V zvezi s tem tožena stranka navaja tudi dopustno novoto (414. člen Zakona o pravdnem postopku (1)). Toženi stranki je bila 24.1.2014 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je priložila pritožbi. Toženec je že na naroku dne 21.1.2014 sodišče in tožečo stranko seznanil z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbi priložena odpoved predstavlja realizacijo tistega, s čimer je toženec že tekom postopka na prvi stopnji seznanil tožečo stranko.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dohodki tožnika in toženke v prid tožnici, vendar so tudi njene obremenitve višje, zato je odločilo, da je ustrezno in pravično, da pravdni stranki prispevata vsaka polovico k preživljanju Z. in M. Sestavni del pojma preživninska sposobnost (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2)) sta tako materialna zmožnost (obstoječa premoženjska moč), kot tudi pridobitna zmožnost zavezanca (potencialna premoženjska moč). Kot izhaja iz listine, ki jo je tožena stranka priložila pritožbi, je toženec ostal brez zaposlitve, pridobitne zmožnosti toženca pa sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kar utemeljeno napada tožena stranka v pritožbi.

6. Pri ugotavljanju preživninskih potreb ter preživninskih sposobnosti zavezancev sodišče prve stopnje niti ni upoštevalo vseh prejemkov, ki jih prejemajo oba otroka in tožeča stranka (kar prav tako utemeljeno očita pritožba). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do oktobra 2013 prejemala otroški dodatek v višini 152,72 EUR, od tedaj dalje pa v višini 117,50 EUR, da oba polnoletna otroka prejemata državne štipendije, in sicer M. v znesku 130,00 EUR, K. pa v znesku 150,00 EUR mesečno ter da je K. upravičena do štipendije Erasmus, ki v celoti znaša 4.500,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je vsaj del potreb otrok pokrit z otroškim dodatkom, del pa tudi s štipendijo. Tega sodišče prve stopnje pri ugotavljanju preživninskih potreb in preživninskih sposobnosti ni upoštevalo niti ni navedlo razlogov, če morebiti meni, da tega ni potrebno upoštevati.

7. Ker je tožena stranka v pritožbi navedla dovoljeno novoto, ki jo je tudi izkazala, ta pa bistveno vpliva na pravilno in popolno ugotovitev pridobitnih sposobnosti tožene stranke, in posledično na pravilno določitev višine preživnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list SRS, št. 15/1976 in naslednji, v nadaljevanju ZZZDR.