Jedro

Treba je zaključiti, da je bila tudi cesijska pogodba veljavno sklenjena, če je bilo zastopanje cedenta kupnine enako kot zastopanje prodajalca (celo v poslu med istimi strankami). Zato za iztoževanje cedirane terjatve tožnica nima več aktivne stvarne legitimacije.

Nobenega razloga ni videti, da tudi kanonsko pravo, kot druge sfere avtonomnega prava, ne bi bilo podvrženo enakim korektivom omenjenih temeljnih načel obligacijskega prava - vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, kadar jih je treba uporabiti pri reševanju spornih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je 27. 9. 2017 vložila tožbo, s katero je od tožencev zahtevala plačilo osmega obroka kupnine po prodajni pogodbi v višini 265.127,19 EUR s pripadajočimi obrestmi. Kasneje je tožbo spremenila tako, da je zahtevala plačilo treh (tj. osmega do vključno desetega) obrokov kupnine v skupni višini 795.381,57 EUR s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi. Navajala je, da je 31. 3. 2004 s prvim tožencem (zakonitim zastopnikom druge toženke) kot prodajalka sklenila pogodbo o prodaji in nakupu 49.252 rednih delnic družbe A., d. d., za kupnino v višini 2,651.271,91 EUR, ki se jo je kupec (druga toženka) zavezal plačati v desetih letnih obrokih po 265.127,19 EUR, skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini EURIBOR + 1 %.

2. Toženca sta se plačilu upirala in obrambo temeljila na ugovorih aktivne legitimacije, prvi toženec tudi pasivne legitimacije, in zastaranja. Trdila sta, da je bila sporna terjatev s pogodbo o odstopu terjatve z dne 2. 4. 2004 in aneksom z dne 16. 4. 2004 odstopljena prvemu tožencu, ker je druga toženka financirala obnovo dvorca v lasti tožnice. Tožnica je temu ugovarjala. Navajala je, da pogodba o odstopu terjatve ni veljavna, saj je pomenila posel izredne uprave, za katerega je potrebna odobritev Svetega sedeža (v nadaljevanju SS), ki ni bila dana. Prvi toženec bi se pogoja odobritve posla izredne uprave moral zavedati, ker je bil tudi sam dva mandata član Gospodarskega sveta tožnice (v nadaljevanju GS).

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo zadnjih treh obrokov kupnine v skupni višini 795.381,57 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo. Sklenilo je, da mora tožnica tožencema povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 8.583,00 EUR. V bistvenem se je naslonilo na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 37/2018, kjer je šlo za iztoževanje petega, šestega in sedmega obroka iz istega posla med istimi strankami. Ta sodba je oprta na načelo dobre vere in poštenja, in sicer temelji konkretno na stališču, da mora biti vprašanje veljavnega zastopanja pri sklepanju prodajne pogodbe in odstopa terjatve iz te pogodbe presojana enako. Ker je tako, je bila sprejet ugovor aktivne legitimacije.

4. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki se sklicuje na vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe oz. njeno razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dveh ključnih listinskih dokazov, in sicer dopisov SS z dne 4. 1. 2018 in 21. 9. 2018, ki izražata avtentično razlago kanonskega prava ter jasno voljo glede odobritve Prodajne pogodbe.

Nato očita, da sodišče napačno razume omejitev pooblastil zastopnika tožnice za vse posle nad 2.000.000 USD, saj Kanon 1291 to določa le za odtujitve premoženja, tudi te pa so veljavne, če je za njih pridobljeno dovoljenje SS. Bistvo pritožbenih očitkov pa je nato razlikovanje med prodajo, pri kateri gre za zamenjavo premoženja (delnice za kupnino), in brezplačnim odstopom terjatve, pri katerem gre v bistvu za darilo. Pri prvem poslu zato ni šlo za prekoračitev pooblastil zastopnika in je Prodajna pogodba, ki je bila tudi naknadno odobrena, veljavna, pri neodplačni pogodbi o odstopu terjatve pa je za prekoračitev pooblastil šlo. Odstop terjatve je bil kot darilo tudi brez kavze, zato je taka pogodba nična. Opiranje na načelo vestnosti in poštenja je po mnenju pritožnice sprevržena razlaga prava. Gre za očitno napačnost in arbitrarnost, v nasprotju s kogentnimi določbami zakonov in za kršitev ustavnih pravic enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

5. Toženca sta na pritožbo odgovorila, se sklicevala na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 37/2018 in predlagala zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, kolikor so bila sporna, relevantnih napak pri vodenju postopka ni zagrešilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Odločilna dejstva spornega primera so sledeča: - 31. 3. 2004 je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o prodaji in nakupu 49.252 rednih delnic delniške družbe A., d. d., za kupnino v višini 2,651.271,91 EUR, ki se jo je kupec (druga toženka) zavezal plačati v desetih letnih obrokih po 265.127,19 EUR, skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini EURIBOR + 1 %; prvi obrok je v plačilo zapadel 30. 9. 2005 (v nadaljevanju prodajna pogodba); − prodajno pogodbo je na strani kupca sklenil prvi toženec v imenu in na račun druge toženke, ki je bila v sodni register vpisana 7. 10. 2004, torej po sklenitvi prodajne pogodbe; − 2. 4. 2004 je takratni zastopnik tožnice nadškof dr. B. B. s prvim tožencem v imenu tožnice sklenil Pogodbo o odstopu terjatve, 16. 4. 2004 pa še Aneks št. 1 (v nadaljevanju tudi cesijska pogodba), na podlagi katere je tožnica terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi brezplačno prenesla na prvega toženca; − podpisa dr. B. B., takratnega zastopnika tožnice, na cesijski pogodbi in aneksu sta pristna; − GS tožnice ni obravnaval pogodbe o nakupu spornih delnic, niti obravnavane prodajne pogodbe, pa tudi cesijske pogodbe ne; vse tri pogodbe je v imenu tožnice sklenil nadškof, ki v registru ni imel vpisane nobene omejitve zastopanja; soglasja k pogodbam v zvezi s prodajo in nakupom delnic ni dal niti SS; − Kanon 638 Zakonika cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP) določa, da se posli, ki jih sklepajo organi cerkve, ločijo na posle rednega upravljanja in posle izrednega upravljanja; drugi odstavek kanona 1292 ZCP določa, da se za odtujitev stvari, ki presegajo najvišjo vsoto, zahteva dovoljenje SS; Slovenska škofovska konferenca (v nadaljevanju SŠK) je določila mejo za odobritev pravnih poslov na 2 milijona USD; − tožnica je plačilo kupnine po prodajni pogodbi zahtevala šele po zapadlosti sedmega obroka (in to le plačilo od vključno petega obroka dalje).

9. Kot že zgoraj navedeno, je bilo identično dejansko stanje pred sodiščem že obravnavano v pravdi med istimi strankami s to razliko, da je šlo v prejšnji pravdi za plačilo petega, šestega in sedmega obroka. Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku II Ips 37/2018 s sodbo 30. 5. 2019 pritrdilo zavrnitvi tožbenega zahtevka, in sicer zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije; zavrnilo je argumente tožnice, da je njen zakoniti zastopnik dr. B. B. prekoračil pooblastila pri cediranju terjatve, ki izvira iz prodajne pogodbe, ki jo je za tožnico prav tako sklenil on sam. Pojasnilo je, da treba oba posla, prodajo in cesijo, glede veljavnosti zastopanja obravnavati skupaj, enako in povezano (saj je tudi dejansko šlo za tak posel), ker bi bila drugačna razlaga zoper temeljno načelo obligacijskega prava o vestnosti in poštenju (5. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

10. Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na distinkcijo med odplačnim (prodaja) in neodplačnim (cesija) razpolaganjem in na domnevno pomanjkanje kavze pri slednjem. Domneva se, da ima vsaka pogodba podlago, čeprav ta ni izražena (3. odst. 39. čl. OZ). Tožnica sama je tista, ki bi lahko razkrila oz. razložila, zakaj je bila terjatev brezplačno odstopljena, sama bi lahko torej nadrobneje pojasnila kavzo.1 Pritožnica tako v svojih prizadevanjih ravna selektivno glede na lastna pretekla ravnanja (venire contra factum proprium), kar je šolski primer nepoštenega ravnanja in s tem ne more uspeti.

11. Pritožnica zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na avtentično razlago kanonskega, cerkvenega, torej avtonomnega prava. Kakšen pomen ima slednje pri sklepanju obligacijskih razmerij s tretjimi osebami, je tudi že pojasnilo Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi II Ips 37/2018.2 Načeloma bi ga bilo treba upoštevati pri omejitvah zastopanja glede na 2. odst. 72. čl. OZ tudi v konkretnem primeru, a je Vrhovno sodišče RS ocenilo, da gre za zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. čl. OZ). Zato tudi ni bistvenega pomena sicer utemeljen očitek o tem, da je v izpodbijani sodbi izostalo posebno ovrednotenje dveh dopisov Svetega sedeža, in ki naj bi podpirali tožničina prizadevanja o veljavnosti prodaje zaradi naknadne odobritve na eni strani, pa neveljavnosti cesije na drugi strani. Po razlogih Vrhovnega sodišča RS je treba torej zaključiti, da je bila tudi cesijska pogodba veljavno sklenjena, če je bilo zastopanje cedenta kupnine enako kot zastopanje prodajalca (celo v poslu med istimi strankami). Zato za iztoževanje cedirane terjatve tožnica nima več aktivne stvarne legitimacije.

12. Dodati gre še, da ne drži, kar je tožnica navedla po tem, ko je Vrhovno sodišče RS tekom predmetnega postopka (30. 5. 2019) izdalo svojo sodbo v zadevi iztoževanja prejšnjih obrokov, češ da tista zadeva temelji na drugačnem dejanskem stanju.3 V čem naj bi bilo to drugačno od dejanskega stanja v predmetni pravdi (razen da gre za osmi, deveti in deseti obrok, tam pa je šlo za petega, šestega in sedmega), tožnica ni obrazložila oz. tudi ni pojasnila, kako bi bila ta razlika lahko pomembna pri pravni presoji veljavnega zastopanja in kavze.

13. Nota bene: Pri tem niso popolnoma nepomembne nesporne procesne okoliščine dosedanjega sodnega reševanja predmetnega spornega razmerja, namreč prvotno zanikanje pristnosti podpisov dr. B. B. na listini, po ovrženju te obrambne teze pa pisna izjava dr. B. B., da se zadeve ne spominja in da nikoli ni imel namena prvemu tožencu česa podariti; umik tožbe in njena naknadna ponovna vložitev ter napoved, da kardinal dr. B. B. na sodišče ne bo prišel pričati.

14. Dr. B. B. pojasnjuje, da je obligacijsko pravo zgrajeno na predpostavki, da udeleženci obligacijskega razmerja ravnajo v skladu z dobro vero in elementarno poštenostjo. Pravi, da gre za nekakšno moralno-etično podlago, na kateri se vzpostavljajo razmerja med člani vsake družbe. Na tej podlagi, na podlagi načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic zato sodišča ne samo razlagajo nejasne pogodbene določbe, pač pa lahko dopolnjujejo pogodbeno in celo zakonsko ureditev. Slovenska sodna praksa je po začetni zadržanosti vse bolj naklonjena neposredni uporabi načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. S tem se je pridružila praksi primerljivih držav, v katerih se uporaba načela dobre vere v zadnjem času širi.4 Nobenega razloga ni videti, da tudi kanonsko pravo, kot druge sfere avtonomnega prava, ne bi bilo podvrženo enakim korektivom omenjenih temeljnih načel obligacijskega prava - vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, kadar jih je treba uporabiti pri reševanju spornih razmerij.

15. Zgoraj navedeno je zadosten odgovor na očitek, da načelo vestnosti in poštenja ne more biti neposredno uporabljivo glede na jasne zakonske določbe, da gre za arbitrarno razlago prava in za kršitev ustavnih procesnih jamstev. Na dlani je, da ti očitki niso utemeljeni.

16. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na to, da se toženca v odgovoru na pritožbo zgolj sklicujeta na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 37/2018, pritožbe pa ne naslavljata, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženca nista mogla koristiti, zato strošek zanjo trpita sama (155. čl. ZPP).

1 Odsotnost kavze je tožnica očitala v svojih navedbah tudi po zaslišanju prvega toženca (vloga 21. 8. 2019), ki je oba posla natančno in obsežno pojasnil kot prikrito cerkveno investicijo v obnovo dvorca. Kot že pojasnjeno, se kavza po zakonu domneva (toženec jo je tudi nadrobneje pojasnil), tožnica pa te domneve z ničemer ni izpodbila. 2 Tč. 15., 17. in 18. sodbe VSRS. 3 Vloga 21. 8. 2019, l. št. 87. 4 M. Dolenc, Pomen pravnih načel v obligacijskem pravu, Simpozij SAZU, Razlagalni pomen pravnih načel, Ljubljana 2020, povzetki na https://www.sazu.si/uploads/files/5d71065c65d3e9a94a8bcdb9/Razred%20I%20-%20RAZPRAVE%2039%20(RAZLAGALNI%20POMEN%20PRAVNIH%20NA%C4%8CEL)-ekstrakt.pdfPrim. tudi sodbi Vrhovnega sodišče RS III Ips 66/2013 in III Ips 38/2013.