Jedro

Terjatev s pogodbenim odstopom terjatve ne preneha. Z odstopom terjatve, ki obstaja, se spremeni le upnik (prim. 417. člen OZ). Zato dejstvo odstopa zatrjevane terjatve samo zase tudi ne vpliva na (ne)obstoj pravnega interesa dolžnika za ugotovitveno tožbo na neobstoj prenesene terjatve.

Tožena stranka se je sama sklicevala na to, da gre pri sporazumu o zavarovanju za zavarovanje bodoče denarne terjatve. Sicer pa je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da na dan podpisa sporazuma o zavarovanju, to je 20. 11. 2002, mandat tožene stranke še ni prenehal in tako njena terjatev na plačilo odpravnine še ni obstajala. O sporazumu o prenehanju z dne 29. 10. 2002 je sodišče prve stopnje razpravljalo in izvajalo dokaze. Svojo ugotovitev o neobstoju sporazuma je oprlo na izpovedbo priče J. R., ki je izpovedal, da so člani nadzornega sveta podpisovali listino brez datumov, tožena stranka pa je datume naknadno priredila.

Ne drži, da iz zavrnitve zahtevka na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju z dne 20. 11. 2002 neizogibno izhaja, da ni utemeljen niti zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve po sporazumu o zavarovanju. Obstoj terjatve na plačilo odpravnine je namreč odvisen od veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter od uresničitve odložnega pogoja sporazumnega prenehanja le-te.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.466,16 EUR stroškov revizijskega postopka, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo z zahtevkom (1) na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo, ter (2) na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke iz naslova odpravnine v znesku 91.804,37 EUR (prej 22.000.000,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločilo je, da je sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjen med pravdnima strankama v obliki notarskega zapisa dne 20. 11. 2002 (v nadaljevanju: sporazum o zavarovanju z dne 20. 11. 2002), ničen, ker je brez podlage. Sklenjen je bil v zavarovanje terjatve tožene stranke iz naslova odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja, in sicer za primer sporazumnega prenehanja mandata pred potekom roka, za katerega je bil direktor imenovan. Sporazum o prenehanju funkcije direktorja z dne 29. 10. 2002 (v nadaljevanju: sporazum o prenehanju z dne 29. 10. 2002), ki naj bi stopil v veljavo dne 21. 11. 2002 in naj bi bil podlaga sporazumu o zavarovanju z dne 20. 11. 2002, pa je bil po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje s strani tožene stranke datumsko prirejen in ga nadzorni svet ni nikoli sprejel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je nadzorni svet toženo stranko razrešil dne 21. 11. 2002 iz krivdnih razlogov, zaradi česar terjatev tožene stranke iz naslova odpravnine ne obstaja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju z dne 20. 11. 2002. Odločilo je, da je bil sporazum o zavarovanju z dne 20. 11. 2002 veljavno sklenjen za bodočo in pogojno terjatev in ni ničen, četudi do sporazumnega prenehanja mandata ni prišlo. V delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke v znesku 91.804,37 EUR, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tem delu je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje.

4. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Tožena stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem ni uspela. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijski očitek pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za (negativno) ugotovitveno tožbo ne utemelji revizijskega razloga iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. V zvezi s tem revizijskim razlogom revizijsko sodišče pripominja, da ni pravilno stališče vlagatelja revizije, da naj bi terjatev tožene stranke do tožeče iz naslova odpravnine prenehala zaradi (odplačnega) prenosa te terjatve na družbo U. d. d.. Terjatev namreč s pogodbenim odstopom terjatve ne preneha. Z odstopom terjatve, ki obstaja, se spremeni le upnik (prim. 417. člen OZ). Zato dejstvo odstopa zatrjevane terjatve samo zase tudi ne vpliva na (ne)obstoj pravnega interesa dolžnika za ugotovitveno tožbo na neobstoj prenesene terjatve.

9. Tožena stranka je uveljavljala tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Po njenih trditvah se namreč tožeča stranka ni nikoli sklicevala na to, da sporazum o zavarovanju bodoče denarne terjatve z dne 20. 11. 2002 kaže na neobstoj predhodnega sporazuma o prenehanju z dne 29. 10. 2002, o katerem sodišče prve stopnje ni razpravljalo in izvajalo dokazov, zaradi česar je bila tožena stranka prikrajšana za pošteno sojenje. Iz trditev tožene stranke izhaja, da se je sama sklicevala na to, da gre pri sporazumu o zavarovanju z dne 20. 11. 2002 za zavarovanje bodoče denarne terjatve. Sicer pa je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da na dan podpisa sporazuma o zavarovanju, to je 20. 11. 2002, mandat tožene stranke še ni prenehal in tako njena terjatev na plačilo odpravnine še ni obstajala. V vlogi z dne 13. 6. 2006 pa je pojasnila, zakaj navedeni sporazum o prenehanju z dne 29. 10. 2002 ni mogel biti sklenjen in je očitni ponaredek. O sporazumu o prenehanju z dne 29. 10. 2002 je sodišče prve stopnje razpravljalo in izvajalo dokaze. Svojo ugotovitev o neobstoju sporazuma je oprlo na izpovedbo priče Janka Repiča, ki je izpovedal, da so člani nadzornega sveta podpisovali listino brez datumov, tožena stranka pa je datume naknadno priredila.

10. Z revizijskimi trditvami o kavzalni vezanosti tožbenega zahtevka na ugotovitev neobstoja denarne terjatve na tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju te iste terjatve z dne 20. 11. 2002, zaradi česar samostojno brez njega ne more biti utemeljen, tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pa tega argumenta ne sprejema. Ne drži namreč, da iz zavrnitve zahtevka na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju z dne 20. 11. 2002 neizogibno izhaja, da ni utemeljen niti zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve po sporazumu o zavarovanju. Obstoj terjatve na plačilo odpravnine je namreč odvisen od veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter od uresničitve odložnega pogoja sporazumnega prenehanja le-te.

11. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pravnim sredstvom ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in takrat veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST), in skupaj znašajo 1.466,16 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.