Jedro

Presoja pogojev za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v B. do 30.7.2010. Udeleženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da za zadržanje na zdravljenju brez soglasja udeleženke niso podani vsi pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Tako ne drži, da naj bi imela pritožnica hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Meni, da motena presoja realnosti pri njej ne dosega stopnje, ki bi jo lahko opredelili kot hudo. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je navedlo, da je udeleženka nesposobna obvladati svoje ravnanje. Pri tem tudi ni ugotovilo, da bi bila ta nezmožnost takšne stopnje, da bi jo bilo mogoče označiti kot hudo. Konfliktnosti oziroma hiperaktivnega vedenja ni mogoče enačiti s stanjem hudo motene presoje realnosti in obvladovanja svojega ravnanja, gotovo pa to stanje pri njej ni podano v tako intenzivni obliki, da bi ga lahko opredelili kot hudo motenost. Pri udeleženki pa tudi niso izkazani pogoji po 1. alineji 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Udeleženka ne ogroža svojega življenja kot tudi ne življenja koga drugega. Izvedenec ocenjuje, da bi lahko bila suicidalna, vendar je tu govora zgolj o možnosti, ki ni zadosti konkretizirana. Sodišče tudi ni pojasnilo, prav tako pa tudi ne izvedenec, zakaj bi s svojo manično hiperaktivnostjo slabo in škodljivo vplivala na nosečnost. Ravno prejemanje medikamentozne terapije pri njej slabo vpliva na nosečnost. Sodišče tudi ni opredelilo, kaj je imelo v mislih z navedbo, da udeleženka nerazumno troši denar. Zaslišana je pojasnila, da je želela denar iz skupnega računa dvigniti zato, da ga bo imela pri sebi in da bi si kupila multipraktik. Navedeno ne predstavlja nerazumnega trošenja denarja.

Pritožba ni utemeljena.

Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. dostavek 51. člena Ustave RS), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. V zvezi s slednjo Ustava RS dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Po določilu omenjenega 3. odstavka 51. člena Ustave RS ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Cilj takšnega prisiljenja je v načelni omejitvi ustavnih pravic, določenih v 3. odstavku 15. člena Ustave RS, in sicer, z nadomestitvijo odločitve osebe o lastnem zdravljenju, v situaciji, ko zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja, zdravja ali premoženja oziroma življenja, zdravja ali premoženja drugih. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji določeni v navedeni določbi. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje pritožbene trditve ne izpodbijejo. Tako je napačen pritožbeni očitek, da pri udeleženki ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr oziroma, da pri udeleženki ni podana hudo motena presoja realnosti. S pomočjo izvedenca psihiatra je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da udeleženka boleha za manično depresivno psihozo, ki je v stanju poslabšanja, v katerem je bila izjemno hiperaktivna, neprestano je govorila, hitro prišla v konflikt, če se ji ni ugodilo, imela je tudi občutke svojega nerealnega vplivanja na druge, hkrati pa je tudi neustrezno ravnala s svojim denarjem. O stanju udeleženkine motene presoje realnosti, pa se je sodišče prepričalo tudi ob njenem zaslišanju. Ugotovljene okoliščine kažejo na stanje hudo motene presoje realnosti, prav tako pa tudi na hudo moteno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Kot je ugotovil izvedenec je udeleženka v svojem duševnem stanju v maničnosti tudi čustveno labilna in hudo niha ter bi lahko v takšni čustveni reakciji prišlo do podobnega vedenja kot v preteklosti, ko si je rezala žile. Napačna je pritožbena trditev, da že iz napotnice osebne zdravnice izhaja, da ima udeleženka še vedno sprejemljivo kontrolo. Gre za povzetek iz napotnice udeleženkine osebne zdravnice, ki je navedla, da je bila udeleženka že pred tednom nekoliko privzdignjena, vendar s še sprejemljivo kontrolo, medtem ko je ob samem pregledu močno logoroična, hiperkinetična ter brez uvida v dogajanje.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da niso izkazani pogoji iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Zaključek sodišča, da bi udeleženka brez ustreznega zdravljenja lahko ogrozila svoje življenje in tudi življenje nerojenega otroka ima podlago v izvedenskem mnenju. Izvedenec je namreč opozoril na udeleženkino ogrožanje samega sebe oziroma svojega življenja zaradi njene manično depresivne psihoze, ko je čustveno labilna in lahko huje zaniha. Zaradi njene maničnosti pa bi bila lahko ogrožena tudi njena nosečnost (spontani abortus), če bi bila še naprej nespeča. Udeleženkina mati in partner sta namreč povedala, da udeleženka že dve noči nič ne spi, samo govori in govori in tudi vpije.

Že navedene dejanske okoliščine zadoščajo za izpolnjenost pogojev po 39. členu ZDZdr oziroma za dopustnost zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve udeleženke. Nepotrebno je zato presojanje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ga udeleženka izpostavlja v pritožbeni kritiki, da ni izkazano, da si udeleženka povzroča premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi udeleženka, če bi bila prepuščena sama sebi, lahko prišla v nevarnost, da bi si zaradi nerazumnega trošenja denarja povzročila večjo premoženjsko škodo. Gre za povzeto ugotovitev izvedenca, ki je navedel, da bi do tega lahko prišlo, če bi bila udeleženka prepuščena sama sebi in svoji nerealni oceni situacije.

Glede na navedeno in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče zagotoviti z drugimi oblikami pomoči, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je bilo treba pritožbo udeleženke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).