Jedro

Pravna razlaga, ali gre pri sklenjeni pogodbi za predpogodbo (45. člen ZOR), je tudi stvar dejanske presoje.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka z veljavno kupno pogodbo z dne 24.10.1983 prodala tožnikoma 1/2 nepremičnin v vl. št. 180 k.o..., zaradi česar je dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na ime tožnikov, sicer bo listino nadomestila pravnomočna sodba. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pogodba z dne 24.10.1983 je le predpogodba, s katero sta se stranki zavezali, da bosta sklenili glavno prodajno pogodbo. Tedaj namreč še niso bili podani pogoji za sklenitev glavne pogodbe. Tožnika sta kupila določen del nepremičnin, ki pa v naravi še ni bil odmerjen in katastrsko opredeljen. Zmotno je torej uporabljena določba prvega in drugega odstavka 45. člena ZOR. Potrdilo Krajevnega urada Š., da je ponudba o prodaji bila nabita na oglasno desko, sta stranki dogovora pridobili šele mesec dni po sklenitvi dogovora z dne 24.10.1983. Odločitev v izpodbijani sodbi je v nasprotju z določbo 99. člena ZOR, katerega razlaga je tudi preširoka.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Predpogodba mora vsebovati bistvene sestavine glavne pogodbe (drugi odstavek 45. člena ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). Ker pa stranki z njo prevzemata obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek navedene zakonske določbe), že njen tekst ne sme dopuščati drugačne razlage. Izpodbijana sodba sporni "dogovor o kupni pogodbi" zaradi zapisa v točki VII. in ob dejanski ugotovitvi, da je kupnina bila plačana, tožnika pa sta že nastopila posest, pravilno razlaga s pomočjo določbe 99. člena ZOR, po kateri je pri razlagi spornih določil treba iskati skupen namen pogodbenikov in sporno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pravna presoja pa v tem okviru temelji na dejanskih ugotovitvah. Ocena izpovedi pravdnih strank in zapisovalke pogodbe - revizijsko je po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni možno izpodbijati - utemeljeno omogoča presojo, da je bila sklenjena glavna pogodba. Zemljiškoknjižni podatki v času sklepanja pogodbe so nesporni. Toženka je bila solastnica nepremičnine do 1/2 in je svoj solastni delež lahko veljavno prodala. Tožnika sta ga kupila, kupnino plačala in prevzela v naravi razdeljeno posest in uživanje. Revizija ponovno - kot v pritožbi - ponuja razlago, po kateri naj bi na uporabo določbe 45. člena ZOR kazalo dejstvo, da je bil kupljen geodetsko še neodmerjen del nepremičnine. Kupljen pa je bil toženkin solastni delež, s katerim je lahko svobodno pravno razpolagala.

Okoliščina, da sta stranki prodani solastni del v naravi opredelili, v tej pravdi ni odločilna; upoštevna bo v morebitnem postopku razdružitve solastnine - po vknjižbi solastninskega deleža tožnikov v zemljiški knjigi na podlagi izpodbijane sodbe.

Dejanske okoliščine, ki se nanašajo na pridobitev potrdila pristojnega krajevnega urada o ponudbi prodaje na oglasni deski, tožena stranka ponuja kot novoto, ki pa je po določbi 387. člena ZPP v reviziji ni mogoče predlagati.

Materialno pravo je bilo torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker je preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pokazal, da v postopku na nižjih stopnjah ni bila storjena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).