Jedro

V obravnavani zadevi bi obdolženec z dokaznim predlogom za postavitev sodnega izvedenca dosegel, da bi sodišče odredilo izvedenstvo grafološke stroke. Zadostovalo bi že, da bi prerekal, da gre na listinah za njegove podpise (parafe) in bi se sodišče, ki na tem področju nima strokovnega znanja, saj odgovor na tako vprašanje presega standard splošne razgledanosti, moralo obrniti na izvedenca. Tega položaja ni mogoče enačiti s tistim, ko izvedenec, ki ga je odredilo sodišče, izdela za obdolženca obremenilno mnenje, ki pa ga obdolženec s pomočjo strokovnjaka, nato ovrže ali omaje, tako, da mora sodišče, če tudi s ponovnim zaslišanjem izvedenca nasprotij ali pomanjkljivosti ne odpravi, odrediti novo izvedenstvo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom predsednika senata obdolžencu, ki je bil oproščen obtožbe, odmerilo stroške kazenskega postopka. Priznalo mu je stroške, ki jih je imel z zastopanjem po zagovorniku in potne stroške, v preostalem pa je njegov zahtevek zavrnilo. Zunajobravnavni senat istega sodišča je delno ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika.

2. Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženec iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po enajsti točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi 96. in drugim odstavkom 92. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka svetnica Sanja Javor Pajenk, ki meni, da zahteva ne izpostavlja pravnega vprašanja, pomembnega za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo prava. V delu, v katerem zahteva izpostavlja vprašanja, ali je obdolženi upravičen do povračila določenih stroškov, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je na pritožbene navedbe odgovorilo in po oceni vrhovnega državnega tožilstva je pravnomočni sklep pravilen, zahteva za varstvo zakonitosti torej ni utemeljena.

4. O odgovoru se je izjavil obdolženec, ki meni, da zahteva odpira vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, posebej glede tistih obdolžencev, ki so bili v kazenskem postopku oproščeni in terjajo povračilo stroškov postopka.

B.

5. Vložnik zahteve ocenjuje, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo prava, glede vprašanj, na katera v sodni praksi ni mogoče najti odgovorov: − stroškov lastnega angažiranja izvedenca (pravilno: strokovnjaka), − odvetniških stroškov v postopku izvrševanja kazni ter − merila odmere višine potnih stroškov obdolženca.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik uveljavlja kršitev določb 92. in 96. člena ZKP v povezavi s pravico do obrambe (29. člen Ustave RS). Sklicuje se na ustaljeno ustavnosodno prakso, da sme obdolženec pri udejanjanju pravice do obrambe angažirati izvedenca (pravilno strokovnjaka), iz česar po njegovem mnenju logično sledi, da je upravičen do povrnitve stroškov, ki se nanašajo na tako pomoč, če se ga oprosti obtožbe. Uveljavlja, da sodišče napačno ni priznalo stroškov njegovega zagovornika, ki so nastali v postopku izvrševanja kazni, saj gre za drug postopek po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in Zakonu o upravnem postopku in ne več za kazenski postopek. V zvezi s priznanimi voznimi stroški za obdolženca vložnik zahteve zatrjuje, da so mu bili ti odmerjeni po merilu zaposlenega v državnem organu in ne po merilu za občasno uporabo lastnega vozila. Pravnomočni sklep je po navedbah vložnika zahteve nezakonit, ker mu ZKP daje pravico do povračila stroškov.

7. Izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog obdolženčevega zagovornika za izplačilo potrebnih izdatkov in nagrade, ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan. Gre za poseben sklep, s katerim je konkretno odločilo o višini potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, ki obremenjujejo proračun. Takšno ravnanje sodišču nalaga določba prvega odstavka 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 93. člena ZKP, na podlagi katerih sodišče po tem, ko upravičenec poda zahtevek s podatki o višini stroškov in se tako zberejo podatki o višini stroškov, odloči o višini potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagradi zagovornika. Ker gre za tako imenovano drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tako imenovano drugo odločbo vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni sodni praksi je dolžnost vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da navede razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Prav tako velja načelo dispozitivnosti tega izrednega pravnega sredstva tudi v zvezi z zatrjevano pomembnostjo pravnega vprašanja.

8. Glede v zahtevi za varstvo zakonitosti prvo izpostavljenega vprašanja - priznanja stroškov za angažiranje lastnega strokovnjaka, vložnik izpostavlja pravico obrambe, da si zagotovi strokovno pomoč, tako glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca kot za izpodbijanje takega mnenja, pa tudi kot del zagovora obdolženca v kazenskem postopku. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 navaja, da ima obramba pravico, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo (možnost izvajanja aktivne obrambe)“1. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se o vprašanju povrnitve stroškov kazenskega postopka, nastalih z angažiranjem lastnega strokovnjaka še ni izreklo. Ker Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v kazenskih postopkih vedno pogosteje obramba obdolženca zagotavlja s pomočjo strokovnega pomočnika, gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne kazenske zadeve. Vprašanje povrnitve stroškov za angažiranje lastnega strokovnjaka je pomembno z vidika pravice obrambe, tudi v luči prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Čeprav je odgovor na vprašanje, kateri stroški predstavljajo potrebne izdatke obdolženca (96. člen ZKP), odvisen od okoliščin vsakega konkretnega primera, je vprašanje, kdaj stroški strokovnjaka, čigar mnenje pridobi obramba sama, predstavljajo potrebne izdatke, pomembno pravno vprašanje.

10. V konkretnem primeru, kot izhaja iz spisa, je bil obdolženec najprej obsojen, kasneje pa na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, ker dejanje, za katero je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, oproščen obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Mnenje obdolženčevega strokovnega pomočnika grafološke stroke je bilo predloženo na predobravnavnem naroku kot del obrambnih navedb. Drži, kar navaja vložnik, da je to mnenje sodišče zajelo v dokazno gradivo celotnega postopka in se nanj sklicevalo v obrazložitvi na straneh 97 in 101 do 102 prvostopenjske sodbe.

11. V kontinentalnem pravu velja unilateralna metoda zbiranja in izvajanja dokazov. Zanjo je značilno, da je zbiranje dokazov stvar državnega organa, kar pomeni, da tak koncept temelji na državnem monopolu zbiranja dokazov. Ni si mogoče predstavljati, da bi v našem tipu kazenskega postopka, kljub vnosu nekaterih adversarnih prvin, obramba vodila nekakšno paralelno preiskavo. Vsi zbrani dokazi so po naravi sodni dokazi, odgovornost za rezultat ugotavljanja dejstev pa leži na procesnem organu.

12. Teorija in sodna praksa sta si edini, da tako mnenje, četudi ga izdela strokovnjak, ki ima status sodnega izvedenca, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče uporabiti kot dokaz. Strokovnjak je pomočnik stranke in deluje v njenem interesu. Sklicevanje na tako strokovno mnenje ima le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja, ali navedb s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja, katerega izdelavo je odredilo sodišče. 13. V citirani odločbi Ustavnega sodišča, ki se sklicuje na judikaturo ESČP je navedeno, da 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) nacionalnim sodiščem ne nalaga obveznosti, da odredijo izdelavo izvedenskih mnenj. Če pa se sodišče za to odloči, mora imeti obramba možnost, da na strokovnjake naslovi vprašanja ter jih izzove in zasliši neposredno na sojenju. Izvrševanje pravic obrambe mora biti uravnoteženo z načelom pravičnosti. Po ustaljeni praksi ESČP točka d tretjega odstavka 6. člena EKČP obrambi ne zagotavlja absolutne pravice do določenega dokaza strokovnjakom, vendar pa mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo.“2

14. Dokazovanje v ožjem pomenu besede se izvaja na glavni obravnavi. V tej zadevi je obdolženec angažiral strokovnega pomočnika še preden je podal predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke. Šlo je namreč za vprašanje, ali je obdolženec podpisal (parafiral) določene poslovne listine, kot je bilo zatrjevano v obtožbi.

15. Enoznačnega odgovora na vprašanje, ali je obdolženec upravičen do povrnitve stroškov za angažiranje strokovnega pomočnika, ki bi veljal za vse primere ni mogoče podati. Ta je odvisen od presoje konkretnih relevantnih okoliščin. V obravnavani zadevi bi obdolženec že z dokaznim predlogom za postavitev sodnega izvedenca dosegel, da bi sodišče odredilo izvedenstvo grafološke stroke. Zadostovalo bi že, da bi prerekal, da gre na listinah za njegove podpise (parafe) in bi se sodišče, ki na tem področju nima strokovnega znanja, saj odgovor na tako vprašanje presega standard splošne razgledanosti, moralo obrniti na izvedenca. Sodišče je dokaz z izvedencem grafološke stroke v postopku tudi izvedlo. Tega položaja ni mogoče enačiti s tistim, ko izvedenec, ki ga je odredilo sodišče, izdela za obdolženca obremenilno mnenje, ki pa ga obdolženec s pomočjo strokovnjaka, nato ovrže ali omaje, tako, da mora sodišče, če tudi s ponovnim zaslišanjem izvedenca nasprotij ali pomanjkljivosti ne odpravi, odrediti novo izvedenstvo. Zato je razlaga glede tega vprašanja, sprejeta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zakonita.

16. Drugi dve izpostavljeni vprašanji nista pomembni in ne odpirata vprašanja pravne varnosti. Pritožbeni senat je obdolžencu odgovoril glede priznanih odvetniških stroškov in voznih stroškov obdolženca (druga in tretja alineja) ter ob tem pojasnil, da so bile zakonske določbe pravilno uporabljene. Odvetniški stroški so nastali v postopku izvrševanja kazni, po ZIKS-1 in ne po ZKP, ter Zakonu o odvetniški tarifi. Vozni stroški pa so bili obdolžencu povrnjeni v višini, kot je določeno v Pravilniku o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku.

C.

17. Glede na to, da kršitve zakona na katere se sklicuje zahteva, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014: S tem, ko so sodišča pri izvedbi dokaza z izvedencem, ki je bil ključen za odločitev, popolnoma zavrnila sodelovanje strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba, in ji niso dopustili, da bi z njegovo pomočjo vnesla dvom v dokaz z izvedencem tekom samega izvajanja tega dokaza, so kršila pritožnikovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. 2 Up-234/13: V sodbi v zadevi Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014 je ESČP tako poudarilo, da nacionalna pravila o dopustnosti posameznih dokazov obrambi ne smejo onemogočati učinkovitega izpodbijanja dokaza z izvedencem.