Jedro

Če je bila tožeča stranka izrecno seznanjena s tem, da tožena stranka ne želi prevzeti bremena plačevanja njenega izvajanja zatrjevanih storitev, ki jih je do tedaj tožeča stranka izvajala samoiniciativno in brez terjanja nadomestila, potem njeno izvajanje teh storitev v razmerju med pravdnima strankama ne more vzpostaviti razmerja obogateni-prikrajšani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.887,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 26,30 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži naziranje tožeče stranke, da za njen (delni) umik tožbe ni bila potrebna privolitev tožene stranke. Pravilo iz drugega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je samostojno in se ne navezuje na določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP, da zmanjšanje tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe. Naziranje tožeče stranke bi držalo v primeru, ko bi šlo za njeno odpoved zahtevku (ki ima za posledico sodbo na podlagi odpovedi – 317. člen ZPP – z učinkom _ne bis in idem_), do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

6. Vendar pa je, upoštevajoč povedano, jasno, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen in tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tem delu ne more doseči drugačnega uspeha. Tožeča stranka je namreč nedvoumno priznala, da je tožena stranka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje njen zahtevek izpolnila in torej njena vtoževana terjatev v tem delu ne obstaja več. Po presoji višjega sodišča zato na tej točki ni treba odgovarjati na nadaljnje pritožbene navedbe glede stroškov električne energije, vode, odplak, za katere je tožeča stranka skušala tožbo delno umakniti, saj za odločitev o pritožbi ne morejo biti odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Obstoj spremenjenega pravnega razmerja med pravdnima strankama kot podlaga drugačnega obračunavanja stroškov je sicer res predhodno vprašanje, a ker gre za dajatveni zahtevek, rešitev tega predhodnega vprašanja učinkuje le v konkretni pravdi in s tem nima neposrednega učinka na morebitne druge postopke. Učinek pravnomočnosti pridobi le izrek sodne odločbe, tj. odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku, ne tudi obrazložitev.

7. Dejansko je tako v zvezi s tožbenim zahtevkom relevantna presoja utemeljenosti zaračunanih skupnih stroškov (npr. v zvezi z delovanjem sistema vstopno-izstopne kontrole itd.) na nepremičninah tožeče stranke, preko katerih je tožena stranka dostopala do svojih poslovnih prostorov.

8. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala pomanjkljivo obrazložitev. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni našlo pravne podlage, po kateri bi bil, glede na to, kaj je v postopku navedla, zahtevek tožeče stranke utemeljen. Dejstvo, da se s tem materialnopravnim zaključkom tožeča stranka ni strinjala, samo po sebi ne pomeni pomanjkljive obrazložitve oziroma protispisnosti.

9. Tožeča stranka je priznala, da v pogodbi med strankama (enako kot tudi v razmerju do drugih etažnih lastnikov na spornem prostoru) ni bila določena obveznost plačil tožene stranke za zatrjevane storitve tožeče stranke, kakor tudi, da s toženo stranko, enako pa tudi z drugimi etažnimi lastniki, ni uspela doseči soglasja volj, s čimer bi vzpostavila pravno podlago za izvajanje zatrjevanih storitev.

10. Če je bila tožeča stranka izrecno seznanjena s tem, da tožena stranka ne želi prevzeti bremena plačevanja njenega izvajanja zatrjevanih storitev, ki jih je do tedaj tožeča stranka izvajala samoiniciativno1 in brez terjanja nadomestila, potem njeno izvajanje teh storitev v razmerju med pravdnima strankama ne more vzpostaviti razmerja obogateni-prikrajšani. V takih okoliščinah se zato mora uporabiti določba 191. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Tožeči stranki je bilo namreč znano, da ni bilo pravne podlage za njeno zaračunavanje vtoževanih terjatev. Drugačna interpretacija dejanskega stanja bi ustvarila pravno nevzdržen položaj, v katerem je tožeča stranka tista, ki je kot lastnik spornih nepremičnin upravičena razpolagati s svojo lastninsko pravico, v konkretnem primeru z izvajanjem vtoževanih storitev na svojih nepremičninah, a hkrati stroške tega razpolaganja kljub odsotnosti soglasja volj o pravni podlagi teh storitev, enostransko prevali na tretjo osebo – toženo stranko, ki v njeno razpolaganje, ker ni lastnik, ne more posegati, a naj bi bila kljub temu dolžna plačevati storitve, za katere se je tožeča stranka enostransko odločila, da jih bo izvajala.

11. Tudi določba 198. člena OZ ne predstavlja ustrezne pravne podlage za presojo vtoževane terjatve, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Določba se nanaša na uporabo tuje stvari v svojo korist. Predmet tožbenega zahtevka pa ni uporaba tuje stvari – nepremičnin tožeče stranke; tožeča stranka od tožene ne terja plačila uporabnine za samo uporabo njenih nepremičnin, temveč gre za plačilo izvedenih storitev tožeče stranke, ne da bi za obveznost tožene stranke v zvezi s temi storitvami obstajala pravna podlaga; tega pa ni mogoče umestiti v zakonski dejanski stan uporabe tuje stvari iz določbe 198. člena OZ.

12. Ob neobstoju podlage razmerja med pravdnima strankama, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, se trditve o izkazanem obsegu izvajanih storitev kakor tudi o višini stroškov izvajanja teh storitev izkažejo za nebistvene za odločitev, zato se višje sodišče do njih ni konkretneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

14. Tožeča stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Enako pa velja tudi za toženo stranko. Njen odgovor na pritožbo namreč po presoji višjega sodišča ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.

1 Tožeča stranka je sama navedla, da naj bi samostojno izvajala vtoževane storitve, še preden je tožena stranka kupila svoje poslovne prostore, tožena stranka pa je edino preko nepremičnin tožeče stranke lahko dostopala do svojih poslovnih prostorov.