Jedro

Kadar ima delavec na podlagi ustreznega sklepa pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ker svojega dela ni več zmožen opravljati, ne stori hujše kršitve neopravičenega izostanka z dela, če ne prihaja na delo, ker ni dokončno ustrezno razporejen.

Izrek

Reviziji se ugodi. Odločba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se kot neutemeljena zavrne pritožba tožene stranke.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo ponovno ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.4.1991, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.6.1991, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo izplačilo plač tožnici in drugih nadomestil ter povračil po kolektivni pogodbi od 13.6.1991 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče ugotavlja, da je bila tožnica opredeljena kot presežna delavka, da je prejela že odločbo o prenehanju delovnega razmerja in da ji je bilo rečeno, da naj izrabi preostanek dopusta, potem pa ostane na čakanju, v primeru kakšnih sprememb pa bo obveščena. Tožničin izostanek z dela po izrabljenem dopustu zato ni neopravičen. Sodišče še ugotavlja, da bi tožena stranka morala tožnico v skladu s sklepom skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja o zmanjšani delovni zmožnosti tožnice in prepovedi opravljanja njenega dosedanjega dela ustrezno razporediti, kar pa tožena stranka ni storila.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni ravnala pravilno, ko je tudi po izrabi letnega dopusta ostala doma. Tožničina obveznost je bila, da po izrabljenem dopustu pride na delo, ker pa je na delo ni bilo, niti ni opravičila oziroma poskusila opravičiti izostanka, je njen izostanek neopravičen, zato ji je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Tožnica je zoper drugostopno odločbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker razlogi izpodbijane sodne odločbe nasprotujejo izvedenim dokazom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobeden od presežnih delavcev ni prihajal na delo.

Sodišče druge stopnje ni navedlo, katera dela bi naj tožnica opravljala, glede na to, da po ustrezni odločbi za svoje delo ni bila zmožna, nove odločbe pa ni imela. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da se vse ostale revizijske navedbe nanašajo na dejansko stanje.

Tožena stranka zaznamuje stroške odgovora in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta podana oba uveljavljana revizijska razloga. S sklepom skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 25.1.1991 je ugotovljeno, da je pri revidentki od 9.1.1991 dalje, zaradi posledic poklicne bolezni, podana spremenjena delovna zmožnost. Po takrat veljavnem zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82...) je imel tak zavarovanec pravico do razporeditve na druga ustrezna dela oziroma delovne naloge (37. člen zakona). To pravico je delavec uveljavljal v organizaciji, v kateri je delal v času nastanka invalidnosti (38. člen istega zakona). Enako pravico zagotavlja tudi veljavni 48. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Revidentka je pridobila pravico do razporeditve na drugo delo oziroma naloge od 9.1.1991 dalje. Po določbi 16. člena takrat veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, je bila tožena stranka dolžna revidentko razporediti na ustrezno delovno mesto v 15. dneh po pravnomočnosti sklepa. Dejanska razporeditev se izvrši po dokončnosti sklepa o razporeditvi. Pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi delavec čaka na razporeditev, zato delodajalec nasproti njemu ne more izvajati nobenih sankcij, če delavec ne opravlja dela. Priča, ki je bila pri toženi stranki vodja splošno kadrovskega sektorja, je izpovedala, da revidentki ni bila izdana odločba o razporeditvi. Torej revidentkinih izostankov z dela v času od 20. do 28.3.1991 ni mogoče šteti za neopravičene. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je revidentka neopravičeno izostala z dela. Revidentka po že navedenem sklepu skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni bila več zmožna opravljati dela galvanizerja, na katero je bila razporejena, na drugo delo, ki bi ga bila zmožna opravljati, pa ni bila razporejena.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnica ni neopravičeno izostala z dela, in je zato njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, čeprav zaradi drugih razlogov. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji in spremenilo odločbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo odločbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 395. člena ZPP). V posledici take odločitve tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Določbe ZPP, zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 45/I/94).