Jedro

Vaja z demonstracijami, v kateri kot demonstrantje sodelujejo izurjeni vojaki, ki uporabljajo telesno silo ter leteče predmete, je nevarna dejavnost v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ. Zato tožena stranka tožniku za vtoževano nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala na usposabljanju pri izvajanju teh vojaških vaj, odgovarja po načelu vzročnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v 2. odstavku I. točke izreka nad zneskom 16.500,00 EUR ter v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (t.j. prvi odstavek I. točke in del 2. odstavka I. točke izreka sodbe glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 16.500,00 EUR s pp).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu v roku 15 dni plačati tožniku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2009 do plačila (1. odstavek I. točke izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 32.446,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2009 dalje pa je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.016,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta obe stranki. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. odstavek I. točke izreka sodbe) ter zoper odločitev o stroških (II. točka izreka sodbe). Pri dokazni oceni je sodišče storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče pri nevšečnostih med zdravljenjem ni upoštevalo druge operacije za odstranitev vijakov iz poškodovanega gležnja, zato je odškodnina iz tega naslova prenizka. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je napačno ugotovilo, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni dokazano. Tožnik je bil sedem mesecev v bolniškem staležu, zaradi narave njegovega dela pa je prikrajšanje na področju fizičnih aktivnosti oz. športnega udejstvovanja pomenilo pomembno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Za tožnika ne zadostuje le običajna telesna aktivnost, temveč mora biti sposoben za večje telesne napore od običajnih, kar pa med okrevanjem ni bil. Zato je jasno, da je šlo za neobičajno dolgo okrevanje za tovrstno poškodbo in za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti. To bi sodišče moralo upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ali pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Napačna je ocena sodišča, da izdatki za zdravljenje v …. Toplicah niso bili potrebni. Tožnik je bil na zdraviliško zdravljenje napoten z odločbama Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zato je bilo zdravljenje potrebno za povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti.

Odškodnina iz naslova prestanega strahu je prenizka. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik bodočega strahu glede zdravljenja ni dokazal, potem ko je ugotovilo, da je tekom zdravljenja doživljal sekundarni strah. Sodba se v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sekundarni strah doživljal vsaj štiri dni, do odpusta iz bolnišnice. Intenziven sekundarni strah je doživljal pred operacijo, saj ni vedel, kakšno poškodbo je utrpel, pa tudi po njej, ko je izvedel, da so mu vstavili ploščico in vijake. Za zlom gležnja običajno zadostuje mavčna longeta in vijaki niso potrebni. Tudi iz tožnikove izpovedbe je razvidno, da je njegov sekundarni strah porušil duševno ravnovesje. Zgolj zaradi sekundarnega strahu, ki ga je občutil med hospitalizacijo v Nemčiji, je tožnik upravičen do dodatnih 400,00 EUR, za presojo utemeljenosti celotnega zahtevka (2.000,00 EUR) pa bi sodišče potrebovalo strokovno znanje. Pravična odškodnina iz tega naslova je vsaj 900,00 EUR.

Sodišče je v nasprotju z izpovedbami tožnika in več prič ugotovilo, da udeležba na spornem usposabljanju še ni pomenila, da bi bil tožnik tudi izbran za misijo na Kosovu in napačno zaključilo, da izguba zaslužka zaradi neudeležbe na misiji ni v neposredni zvezi s poškodbo. Sodišče je pri svoji presoji nekritično sledilo le izpovedi priče A.A., celotna utemeljitev sodišča pa temelji na delih izpovedb prič, vzetih iz konteksta. Iz izpovedi večine prič izhaja, da so tisti vojaki, ki so bili na spornem usposabljanju in se nato niso udeležili misije, ostali doma na svojo željo ali zaradi zdravstvene nesposobnosti, sicer pa so vsi, ki so bili predlagani za misijo, tja tudi dejansko odšli. B.B. se res ni udeležil misije, a je pojasnil, da se je sam odločil ostati doma. Šele leta 2011 je prišlo do spremembe prakse, da nekaterih vojakov niso poslali na misijo. Za odločitev tudi ni relevantna izpovedba priče C.C. o tem, da nekateri vojaki niso bili izbrani za misijo zaradi disciplinskih ukrepov, saj iz izpovedb vseh prič izhaja, da tožnik ni imel disciplinskih težav. D.D. je pojasnil, da je bila končna odločitev v rokah nadrejenih, vendar je bil njegov predlog v 90 % primerov upoštevan, razen če je šlo za zdravstvene dejavnike in varnostne zadržke, česar pa pri tožniku ni bilo. Sodišče se pri razlogih o zavrnitvi zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka ni opredelilo do nasprotnih izpovedb prič, zato so ugotovitve sodišča v nasprotju z vsebino izpovedb, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v tem delu tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je stališče, da bi tožnik moral z gotovostjo dokazati, da bi se udeležil misije, napačno. Po določbi 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Po stališču sodne prakse sodišče v pravdnem postopku odloča le s stopnjo prepričanja, element vzročne zveze pa ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. V konkretnem primeru obstaja več kot 50 % verjetnost, da bi tožnik, če se ne bi poškodoval, odšel na misijo. Sodišče v zvezi z višino škode, ki bi mu nastala, sploh ni izvedlo dokaznega postopka, tožena stranka pa ni obrazloženo prerekala višine izgubljenega zaslužka.

Zoper ugodilni del (1. odstavek I. točke izreka) navedene sodbe se pritožuje tožena stranka. Sodišče se je napačno oprlo na določbo 149. člena OZ in se opredelilo, da je treba odgovornost za nastalo škodo obravnavati po načelu domnevane vzročnosti. Sodišče ni sledilo izpovedbi opazovalca-kontrolorja E.E., da bi v trenutku, če bi demonstranti uporabili prekomerno silo, ocenjevalci posredovali, a do trenutka poškodbe nihče ni posredoval. Iz izpovedi prič F.F. in D.D. izhaja, da vaja ni ušla izpod nadzora in je bil njen potek kontroliran. Sodišče tem izpovedbam ni sledilo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne. Priča G.G. je izpovedala, da se je tožnik bojeval le z enim demonstrantom, pri čemer je demonstrant brcal le v ščit, tožnik pa je padel zaradi odriva demonstranta. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo in zmotno kvalificiralo konkretne okoliščine kot posebne okoliščine, zaradi katerih naj bi nenevarna dejavnost postala nevarna. Ni se opredelilo do izjave očividca G.G. in je ni primerjalo z izpovedjo tožnika, ki je dogodek opisal povsem drugače. Tožnikova izpoved, da ga je več demonstrantov v „šprintu“ zbilo z nogami na tla in da sta bila dva ali trije direktno na njem, je v nasprotju tudi s tožbenimi trditvami, da ga je podrlo 5 demonstrantov, nato pa mu je sovojak stopil na nogo. Sodišče se do teh različnih navedb ni opredelilo. Ugotovitev sodišča pod točko 12, da je pet demonstrantov steklo na bok do tožnika in ga napadlo, da je padel na tla, je napačna. Takšno število oseb niti ne bi moglo istočasno zbiti tožnika na tla. Tudi ni pomembno, koliko vojakov je bilo poškodovanih in kakšne poškodbe so dobili. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je bila pri tožnikovem padcu podana konkretna nevarnost, ki je bila večja od običajne. Tožnik zaradi padca samega ni utrpel nobene poškodbe.

Ker je tožnika na tla podrl en demonstrant, ni mogoče govoriti o posebni okoliščini, zaradi katere je potek vaje postal nevaren in da bi vaja ušla izpod nadzora, tako da ne gre za večjo neobičajno nevarnost. Iz izpovedi prič A.A., E.E. in F.F. izhaja, da je vaja potekala regularno, da pa je bilo pričakovati bolj zahteven potek od predhodnega usposabljanja. Zahtevnost usposabljanja se je stopnjevala glede na doseženo usposobljenost vojakov, sporno usposabljanje pa je bilo blizu razmeram, kakršne so običajno na demonstracijah. Usposabljanje je bilo skrbno načrtovano in pod nadzorom usposobljenih nadzornikov. Dejstvo, da je bilo na sklepni vaji navzoče medicinsko osebje, pa ne dokazuje, da je vaja potekala v posebno nevarnih okoliščinah. Sodišče je v zvezi s tem ugotavljalo dejstva, ki jih stranki nista navajali, saj tožnik ni trdil, da je bilo na vajah prisotno medicinsko osebje in gasilni aparati. Skupina demonstrantov ni prekoračila svojih pooblastil, demonstracije pa niso bile nasilne, čeprav so demonstranti lahko metali simulirane nenevarne kamne, podtikali gume ali jih zažgali. Vojaki so bili sicer skoraj v celoti zaščiteni.

Tožena stranka je že izpostavila vprašanje, ali je tožnik ravnal strokovno korektno, ker se je postavil v obrambni položaj s ščitom pred seboj. Proti osebi, ki ga je ogrožala, bi lahko uporabil silo, kot je bila uporabljena z njene strani. G.G. je izpovedal, da je taka uporaba sile dopustna. Demonstranti so tožnika ogrožali le abstraktno, tako da je bila možnost konkretne škode oddaljena. Tožnik bi se pred demonstrantom lahko branil s sorazmerno uporabo sile, da nasprotne osebe ne bi poškodoval. Tako bi omogočil drugemu vojaku, da bi mu pomagal. Tožnik bi tudi moral ravnati tako, saj je bila njegova dolžnost, da demonstrantom prepreči prodor skozi kordon. Teh dejstev pa sodišče ni ugotavljalo. Deljene krivde tožnika ni mogoče zanikati in bi bila podana tudi, če bi obveljala kvalifikacija sodišča, da je škoda nastala zaradi nevarne dejavnosti.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je pri tožniku podana nematerialna škoda. Višine škode brez izvedenca medicinske stroke ni bilo mogoče ugotoviti. Vsaka poškodba in njene posledice pomenijo določeno specifiko in jih je potrebno obravnavati v odvisnosti konkretnega tožnika, kar bi lahko ocenil le izvedenec. Nejasno je, v katerem obsegu so bile podane hude oziroma lahke in zmerne bolečine, česar pa ni mogoče obravnavati statistično glede na primerljive poškodbe. Sodišče je preseglo svojo zmožnost poznavanja medicinske stroke, s tem ko je verjelo tožniku, koliko časa je trpel hujše, srednje in lahke bolečine. Enako pa velja tudi za domnevne nevšečnosti v času zdravljenja in strah. Podana je tudi bistvena kršitev določb ZPP, saj tožena stranka ni imela možnosti sodelovati s pripombami glede ugotovljenih strokovnih vprašanj. Sodišče prve stopnje strankam ni razkrilo stališč glede posameznih pravil stroke in izkušenj, ki naj bi izhajale iz sfere splošne izobrazbe ali iz posebnega znanja s strani sodnika, za katerega pa tožena stranka meni, da sodišče z njim ne razpolaga. Tožena stranka ni soglašala s stališči sodnika glede ugotovitev o pretrpljenih telesnih bolečinah tožnika, nevšečnostih med zdravljenjem ter ugotovitev o pretrpljenem strahu, zato se sodišče ne bi smelo izogniti postavitvi neodvisnega izvedenca. Glede na to, da je tožnik sam opustil možnost izvedbe dokaza z izvedencem, bi sodišče moralo ugotoviti, da škoda ni dokazana.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavil, da je več prič izpovedalo o tem, da so nekateri demonstranti prekoračili mejo dovoljenega obnašanja in je bila vaja bolj groba kot druge. Dejstvo, da kontrolorji niso posredovali, ne pomeni, da ni bilo razloga za posredovanje. Priče F.F. ni bilo na mestu dogodka, zato ne more verodostojno izpovedati, ali je vaja na mestu, kjer se je nahajal tožnik, ušla izpod nadzora. G.G. je potrdil tožbene navedbe, da je pred padcem prišlo do prerivanja in suvanja, da je bilo okoli tožnikov najmanj pet demonstrantov in je tožnik padel, ker so ga zbili na tla. Tožnik je v svoji 1. in 3. pripravljalni vlogi navedel, da so ga poškodovali že ob padcu, ko je nekaj od petih demonstrantov padlo nanj, a so bile te poškodbe manjše in jih ob sprejemu v bolnico ni omenjal. Relevantno poškodbo mu je povzročil eden od pripadnikov čete, poškodovali pa so ga tudi demonstranti. Zmotna je navedba tožene stranke, da je za ugotovitev višine nepremoženjske škode nujno potrebna postavitev izvedenca medicinske stroke. Dejstvo, da sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova sekundarnega strahu, ki je bila veliko nižja od vtoževane.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da tožnik ni izkazal posebnih okoliščin pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, tožnik pa zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni konkretiziral. Le-to bi sicer lahko ugotovil samo izvedenec medicinske stroke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv, sodba je jasno obrazložena, in tudi razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj. Tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 2. 2. 2009 utrpel na usposabljanju v Nemčiji pri izvajanju vojaških vaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je usposabljanje vojakov za nasilne demonstracije pomenilo nevarno dejavnost v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ. Tožniku je priznalo 5.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (500,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), medtem ko je višji zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu kot neutemeljen zavrnilo. Zavrnilo je tudi odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (stroške zdravljenja ter izgubljeni zaslužek zaradi neudeležbe na misiji na Kosovu), ker tožnik ni uspel dokazati nastanka te škode.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Nevarna dejavnost je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Iz izpovedbe prič G.G., H.H., B.B. in I.I. (ki so bili vsi udeleženci spornega usposabljanja skupaj s tožnikom) izhaja, da je bila ta vaja najbolj groba in najbolj realna do tedaj. Udeleženci so bili presenečeni nad grobostjo in nasiljem najetih demonstrantov. Po oceni pritožbenega sodišča je vaja z demonstracijami, v kateri kot demonstrantje sodelujejo izurjeni vojaki, ki uporabljajo telesno silo ter leteče predmete, nevarna dejavnost. Iz izpovedbe prič A.A. in E.E. še izhaja, da je bil kraj, kamor je bil tožnik premeščen po navodilu nadrejenega (bok kordona), najbolj izpostavljen in najbolj nevaren, kar dokazuje, da je šlo pri spornem usposabljanju zagotovo za nevarno dejavnost. Takšno stališče je v podobnih primerih že zavzela sodna praksa. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 409/2009 odločalo o odgovornosti države za poškodbo vojaka, ki se je poškodoval na terenskih vajah s streljanjem in orientacijo. Zavzelo je stališče, da je odgovornost po načelu vzročnosti izjema, ki je določena v primerih, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe, kot takšno dejavnost pa je štelo tudi taktično urjenje: ko je vojak v obrambi, vojak v napadu ali ko dejavnost poteka v forsiranem tempu.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je k nastanku nezgode prispeval tožnik sam, ker se je postavil v obrambni položaj in proti demonstrantom ni uporabil sile. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da iz izpovedb prič ne izhaja, da bi tožnik ravnal nestrokovno. Priča H.H. je v zvezi s tem izpovedala, da se v primeru, ko se pričakuje naval demonstrantov, vojak lahko zavaruje prav z zaščitnim položajem (ščit v desni roki, ki je podprt s tonfo). Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala tožnikovega soprispevka k nastanku škode oziroma tožnikovega neprofesionalnega ravnanja. Tožnik je v celoti in korektno izpolnil ukaz nadrejenega, ki ga je iz kordona skupaj z nekaj drugimi vojaki izločil na bok (ki je, kot že navedeno, najbolj nevaren del kordona).

Sodišče prve stopnje je za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah odmerilo primerno in pravično odškodnino. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnika, medtem ko dokaz z izvedencem ni bil izveden, ker tožnik ni založil predujma. O odškodnini za posamezne oblike nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi izvedenih dokazov, zlasti dokumentacije v spisu ter primerjave s podobnimi primeri v sodni praksi. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da brez izvedenca ni mogoče odločiti o odškodnini, neutemeljene.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi bilo tožniku potrebno zaradi pretrpljenega sekundarnega strahu prisoditi dodatnih 400,00 EUR, saj ni dokazan hujši sekundarni strah zaradi zapletov med zdravljenjem. Po oceni pritožbenega sodišča je zato prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR primerna in pravična ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pravilno je upoštevalo trajanje in intenzivnost bolečin, trajanje bolniškega staleža in ostale nevšečnosti med zdravljenjem, ki so povzete v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje med razlogi sodbe res ni navedlo druge operacije, s katero so tožniku odstranili vijake (ki je v primerih takšnih poškodb, kot je bila tožnikova, običajen sestavni del zdravljenja), vendar je bila, zlasti upoštevajoč višino prisojenega zneska (5.000,00 EUR), tudi ta operacija pri odmeri odškodnine očitno pravilno upoštevana. Glede na navedeno sta obe pritožbi v tem delu neutemeljeni.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sodišče nima ustreznega znanja, da bi lahko samo presodilo, ali je do zmanjšanja življenjskih aktivnosti res prišlo. O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče odločiti brez ustrezne strokovne ekspertize izvedenca medicinske stroke. Tožnik predujma za izvedenca, ki ga je sicer predlagal, ni založil, zato se ta dokaz ni izvedel. Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, drugega dokaza v zvezi s tem pa tožnik ni predlagal. Ob upoštevanju, da dokazno breme za dokazovanje škode in njenega obsega skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP in prvim odstavkom 212. člena ZPP nosi tožnik, je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

Zmotno oziroma vsaj preuranjeno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal potrebnosti stroškov zdravljenja v toplicah. Tožnik je bil namreč z odločbama Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 8. 4. 2009 in 29. 4. 2009 napoten na zdravljenje v ... Toplice. V izvidu z dne 17. 6. 2009 je zdravnica, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine mag. J.J., dr. med., po pregledu navedla, da je tožnik popolnoma upravičen do aktivnosti, kot sta fitnes in plavanje s plavutkami, saj doma v stanovanju teh možnosti nima in se v doglednem času še ne bo zadovoljivo rehabilitiral. Tožnik je izpovedal, da tudi po zdravljenju noga še ni bila dobro, zato si je plačal dodatno zdravljenje. Da je tožnik v ... Toplicah koristil zdravstvene storitve (ščetkanje noge in vakuumsko zdravljenje) v vrednosti 590,00 EUR, izhaja tudi iz izvidov z dne 4. 7. 2009 in 7. 7. 2009. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni dokazal potrebnosti stroškov zdravljenja v toplicah, saj se sploh ni opredelilo do posameznih zneskov, ki jih tožnik terja v okviru odškodnine za materialno škodo.

Pritožba tožnika utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da izguba zaslužka zaradi neudeležbe na misiji ni v neposredni zvezi s poškodbo. Skladno z določbo 3. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, skupaj s spremembami; v nadaljevanju: OZ) se namreč pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni z gotovostjo izkazano, da bi se tožnik misije udeležil, saj so priče izpovedale nasprotno. Iz izpovedb prič I.I., C.C., B.B., D.D., H.H. in A.A. namreč izhaja, da gre na misijo večina pripadnikov, ki se za to usposablja. Razlog, da nekdo ne gre na misijo, pa je lahko v varnostnem zadržku ali zdravstvenih dejavnikih. Priče I.I., H.H. in D.D. so še poudarile, da bi tožnik zagotovo šel na misijo, predlog poveljnika voda D.D. pa je bil po besedah slednjega upoštevan v 90 %. Glede na do sedaj izvedene dokaze je bilo torej ob normalnem teku stvari utemeljeno sklepati, da se bo tožnik misije udeležil, kar pa je preprečila ravno obravnavana poškodba. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da izguba zaslužka zaradi neudeležbe na misiji ni v zvezi s poškodbo dne 2. 2. 2009. Ker so v tem obsegu, to je glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 15.946,00 EUR, uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek, zlasti glede višine odškodnine pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nerazveljavljenem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek I. točke izreka, ki predstavlja ugodilni del, ter del drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na zavrnilni del iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo za znesek 16.500,00 EUR), saj v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Razveljavitev odločitve o stroških postopka v zvezi s pritožbo tožnika v II. točki je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi s posameznimi stroški zdravljenja in ponovno odločiti o utemeljenosti zahteve za povračilo materialne škode, pri čemer bo moralo odločati o vsakem znesku posebej. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tudi v zvezi z izgubljenim zaslužkom zaradi neudeležbe na misiji na Kosovu, predvsem glede višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi se misije udeležil. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka iz tega naslova.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.