Jedro

Prosilec, ki je uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more pričakovati boljšega izida, kar pomeni, da nima pravnega interesa za odločitev v ustavni pritožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53747/2010 z dne 18. 4. 2013. V obrazložitvi kot pravno podlago za svojo odločitev navaja določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po kateri je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno upoštevati tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Nadalje organ obrazloži, kdaj je glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP zadeva očitno nerazumna. Organ za brezplačno pravno pomoč je pri presoji upravičenosti prošnje vpogledal v spis opr. št. I Kp 53747/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru in ugotovil, da je v citirani zadevi Vrhovno sodišče RS sodbo I Ips 53747/2010 dne 18. 4. 2013 zahtevi za varstvo zakonitosti prosilca kot obsojenca in njegove zagovornice ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega storilca razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, jo z odločbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi in posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Prosilec, ki je uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more pričakovati boljšega izida, kar pomeni, da nima pravnega interesa za odločitev v ustavni pritožbi. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je prošnja prosilca očitno nerazumna, saj je v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in jo je bilo treba zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja zavrniti.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev organa za BPP zaradi kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče opozarja, da mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ko je želel vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožnik pove, da je bil na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 53747/2010 dne 15. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kp 53747/2010 z dne 30. 5. 2012 spoznan za krivega kaznivega dejanja storitve nadaljevanega kaznivega dejanja po členu 226/I v zvezi s členom 26 in po členu 217/I Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s členom 22 KZ in mu je bila izrečena kazen zapora dve leti in šestih mesecev. Zoper omenjeno sodbo je obtoženi podal zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer se je opredelil do kršitev v postopku in sodbah. Vrhovno sodišče je na seji senata 18. 4. 2013 razsodilo in pri tem le navidezno ugodilo pritožbi prosilca, saj je izpodbijane sodbe na I. in II. stopnji razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje na podlagi določil 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ne po 426. členu ZKP, kot je to zahteval pritožnik. Kršeni so mu bili 22., 23., 29., 25. in 36. člen Ustave. Tožnik je mnenja, da je prišlo tudi do kršitev 36. člena Ustave, ki je bila storjena pri hišni preiskavi 6. 10. 2006 do druge osebe, pri tem pa se je kršil zakon, ki takšen poseg omejuje in zagotavlja določeno pravno varstvo. Prav tako mu v preiskovalnem postopku ni bil zagotovljen zagovornik. Tožnik torej zatrjuje, da je bil s sodbo Vrhovnega sodišča njegov uspeh v postopku le navidezen. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma odloči v korist tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53747/2010 z dne 18. 4. 2013 zavrnilo. Sodišče jo je zavrnilo iz razloga neizpolnjevanja objektivnega pogoja, ki je določen v 24. členu ZBPP. Tretji odstavek omenjenega člena določa, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh.

V konkretnem primeru je bil tožnik obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 53747/2010 z dne 15. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 53747/2010 z dne 30. 5. 2012. S sodbo Vrhovnega sodišča, zoper katero bi želel tožnik vložiti ustavno pritožbo, sta bili obe sodbi I. in II. stopnje odpravljeni in zadeva vrnjena v novo sojenje. V novem sojenju bo ponovno izveden postopek, pri katerem se bodo upoštevale procesne kavtele v korist tožnika, ki jih sodišču nalaga Zakon o kazenskem postopku in Ustava Republike Slovenije. Tudi Ustavno sodišče z odločitvijo o ustavni pritožbi ne bi moglo doseči za tožnika bolj ugodnega položaja kot ga je že le-ta dosegel s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53747/2010 z dne 18. 4. 2013. Zato tudi po presoji sodišča nima pravnega interesa za odločitev o ustavni odločbi v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vse ugovore, ki jih tožnik želi uveljavljati v ustavni pritožbi, bo po presoji sodišča tožnik lahko uveljavljal v ponovljenem kazenskem postopku.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.