Jedro

Predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, je kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (objektivni element odpovednega razloga) naklepoma ali iz hude malomarnosti (subjektivni element odpovednega razloga). Formalne zahteve v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ne nalagajo delodajalcu, da v pisni odpovedi zavzame izrecno stališče do posameznih oblik krivde. Že iz opredelitve razloga, ki je naveden v izredni odpovedi, izhaja, da tožena stranka pripisuje tožniku tako kršitev obveznosti kot tudi krivdo, torej da ugotavlja tako obstoj kršitve, kot tudi tožnikov subjektivni odnos do nje. Če slednjega ni obrazložila, še ni mogoče zaključiti, da ga ni ugotovila. Če tožnik uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora on zatrjevati, da hude malomarnosti ali naklepa pri kršitvi obveznosti ni bilo.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izenačena z disciplinskim postopkom po starem Zakonu o delovnih razmerjih. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin (nevarnost za življenje in zdravje, možnost nastanka škode) ter olajševalnih in oteževalnih okoliščin v tem postopku ni predvideno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.4.2003 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23.4.2003, ampak še traja; tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo ter mu "priznati in izplačati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot če bi delal" z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov plače dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 65.076,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 dalje. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika ugodilo iz razlogov, ki jih v tožbi niti navajal ni. Tožena stranka naj bi ugotavljala subjektivni odnos tožnika do kršitve, pri čemer sodišče prve stopnje ne pove, kako naj bi to storila. Pritožba meni, da ima sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vse potrebne sestavine. V njej je naveden odpovedni razlog, ki je tudi obrazložen. Zakon ne nalaga delodajalcu, da v odpovedi opredeli obliko krivde delavca. Če je bila ta vprašljiva, pa bi sodišče prve stopnje lahko zaslišalo pričo V. V., ki bi povedal, da je tožnik na delo večkrat prihajal pijan in da je bil na to večkrat opozorjen, kar gotovo kaže na njegovo malomarnost, če ne že na naklep. Tožnik je kršil svoje obveznosti, zaradi katerih nadaljevanje dela ni več mogoče. Opravljal je delo varilca, s svojim ravnanjem je spravljal v nevarnost sebe in druge, lahko pa bi nastala tudi večja škoda. Tožena stranka je preučila tudi olajševalne in oteževalne okoliščine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v tej posledici pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Določb postopka ni bistveno kršilo. Tožena stranka je tožniku očitala hujšo kršitev obveznosti, ker je dne 10.4.2003 na delo prišel v vinjenem stanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila alkoholiziranost ugotovljena po predpisanem postopku, priznal jo je tudi tožnik sam, ko je podal zagovor. Tudi odpoved je bila podana v rokih in po postopku, določenem v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 42/2002). Ker pa se je tožniku očitalo kršenje pogodbenih in drugih obveznosti naklepoma ali iz hude malomarnosti, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka ugotavljati subjektivni odnos tožnika do storjene kršitve. Štelo je, da tega ni storila, zato je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 22.4.2003 nezakonita. V okviru zatrjevanja absolutne bistvene kršitve - da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti - pritožba vsebinsko v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice napačne uporabe materialnega prava. Pri tem pravilno poudarja, da ima pisna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vse potrebne sestavine. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi je predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (objektivni element odpovednega razloga) naklepoma ali iz hude malomarnosti (subjektivni element odpovednega razloga). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugotovila subjektivnega elementa kršitve pogodbene in druge obveznosti je napačen. Formalne zahteve v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti naklepoma ali iz hude malomarnosti ne nalagajo delodajalcu, da v pisni odpovedi zavzame izrecno stališče do posameznih oblik krivde. Že iz opredelitve razloga, ki je naveden v izredni odpovedi izhaja, da tožena stranka pripisuje tožniku tako kršitev obveznosti kot tudi krivdo, torej da ugotavlja tako obstoj kršitve kot tudi tožnikov subjektivni odnos do nje. Če slednjega ni obrazložila, še ni mogoče zaključiti, da ga ni ugotovila. V spornem primeru zato ne gre za vprašanje, ali je tožnikov subjektivni odnos ugotovljen, ampak za vprašanje, ali je dokazan. Dokazovanje je zbir procesnih dejanj subjektov v postopku, ki naj ustvari prepričanje o resničnosti trditev strank. To pomeni, da mora o določenem dejstvu, ki naj se dokazuje, nastati spor. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika vse od pisne obdolžitve pa do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje vprašanje subjektivnega odnosa do kršitve obveznosti ni bilo izpostavljeno. Tožnik uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je on tisti, ki bi moral zatrjevati, da hude malomarnosti ali naklepa pri kršitvi obveznosti ni bilo. Druge pritožbene navedbe niso relevantne, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izenačena z disciplinskim postopkom po starem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin (nevarnost za življenje in zdravje, možnost nastanka škode) ter olajševalnih in oteževalnih okoliščin v tem postopku ni predvideno. Ker je sodišče prve stopnje glede ugotovitve tožnikovega subjektivnega odnosa do storjene kršitve zavzelo napačno stališče, je napačen tudi zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Čeprav se je do kršitve obveznosti in postopka, ki ga je izpeljala tožena stranka, v izpodbijani sodbi že opredelilo, pritožbeno sodišče o tem ni moglo odločati, ker bi tožniku odvzelo možnost pritožbe (sedaj zaradi uspeha v pravdi te možnosti ni imel). Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru dejstev in dokaznih predlogov, podanih do vključno prvega naroka za glavno obravnavo, o zadevi odločiti ponovno.