Jedro

ZPP v tretjem odstavku 109. člena določa, da se predlog za kaznovanje dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Zakonodajalec je s tem preprečil, da bi o kaznovanju tistega, ki žali sodnika, odločal sam sodnik oziroma senat, na katerega je neposredno naslovljena žalitev, saj v tem primeru ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Očitno pa zakonodajalec ni bil mnenja, da o predlogu za kaznovanje že a priori ne more objektivno nepristransko odločiti noben sodnik krajevno pristojnega sodišča, saj v teh primerih ni predpisal obvezne delegacije pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče pravda v zadevi opr. št. IV P 1027/2015 zaradi dodelitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo ter določitve preživnine in stikov, v kateri odvetnik B. B. zastopa toženko A. A. (tožnico po nasprotni tožbi).

2. Okrožna sodnica, ki je v zadevi razpravljajoča prvostopenjska sodnica, je na podlagi tretjega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podala predlog za kaznovanje odvetnika B. zaradi žalitve razpravljajoče sodnice, ki je bil dodeljen v reševanje drugi sodnici Okrožnega sodišča v Mariboru v skladu s sodnim redom.

3. Odvetnik B. je vložil predlog za delegacijo pristojnosti na podlagi 67. člena ZPP. V njem trdi, da se bo postopek lažje izvedel drugje (vendar te navedbe z ničimer ne podkrepi), ter da obstajajo tudi drugi tehtni razlogi, predvsem domnevna strokovna in stanovska povezanost vseh mariborskih sodišč. Obširno opisuje ravnanja razpravljajoče sodnice v pravdni zadevi opr. št. IV P 1027/2015, ki naj bi bila po njegovem mnenju očitno pristranska in s katerimi je že utemeljeval svoje predloge za njeno izločitev, ki pa so bili zavrnjeni. Opozarja, da je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev ustavnih pravic A. A., pa razpravljajoča sodnica vseeno ni bila izločena. Tudi kazenski postopek zoper A. A. naj bi se vodil pristransko. Predlagatelj opisuje domnevne nepravilnosti v tem postopku, ki naj bi jih zagrešili tako sodišče prve kot druge stopnje, zlasti posredovanje zadevnega pravdnega spisa med pravdnim in kazenskim sodiščem kljub nasprotovanju odvetnika B., fotokopiranje listin iz spisa ipd. Vse to naj bi kazalo na povezanost, „okuženost“ in pristranskost sodnikov vseh mariborskih sodišč. Meni, da ni mogoče pričakovati, da bo o predlogu za kaznovanje nepristransko odločil kateri koli drug sodnik istega sodišča, celo istega oddelka (organizacijske enote) in ki dela v isti stavbi kot sodnica, ki je predlagala kaznovanje. Sodnica, ki predlog obravnava, naj bi po mnenju odvetnika niti ne opravila predhodnega preizkusa predloga, saj bi sicer že moralo slediti njegovo zavrženje. Sklicuje se tudi na prispevek, objavljen v Pravni praksi, v katerem so predočeni izsledki analize, iz katerih naj bi izhajalo, da se največ kršitev ustavnih pravic zgodi prav na sodiščih na območju Višjega sodišča v Mariboru.

**Normativno izhodišče**

4. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen ZPP). Razlog za tovrstno delegacijo pristojnosti je predvsem v ekonomičnosti postopka, ki se praviloma izraža v večji učinkovitosti postopka ob nižjih stroških. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne okoliščine, zlasti tudi take, ki bi lahko vzbudile resen in upravičen dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Pri tem gre za okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samo zadevo, ampak lahko nanjo vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. **Odločitev o predlogu**

5. Predlog ni utemeljen.

6. Da bi se postopek lažje izvedel pred drugim sodiščem v smislu ekonomičnosti postopka (nižjih stroškov) predlagatelj ne navaja. Lažjo izvedbo postopka pravzaprav enači z izvedbo postopka pred drugim sodiščem iz razloga dvoma v objektivno nepristranskost sicer pristojnega sodišča. 7. Institut delegacije pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je razloge za delegacijo pristojnosti sodišča treba razlagati restriktivno. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo biti načeloma sposobni objektivno odločati v vseh sporih. Za delegacijo pristojnosti iz „drugih tehtnih razlogov“ morajo zato biti podane okoliščine, ki bi, upoštevaje kriterij razumnega opazovalca, lahko omajale zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi, ker bi se ustvarjal videz, da naj bi vsi sodniki danega sodišča zaradi te okoliščine ne mogli prosto odločati po svoji vesti.

8. Zatrjevana ravnanja razpravljajoče sodnice, ki jih predlagatelj obširno opisuje v predlogu za delegacijo, sama po sebi ne morejo biti razlog za delegacijo, saj gre za ravnanja sodnice posameznice, ne pa vseh sodnikov, in hkrati za ravnanja v neposredni zvezi s samo zadevo, ne pa za okoliščine, ki na zadevo lahko vplivajo od zunaj. Pravilnost in zakonitost sodničinih ravnanj ter odločitev je lahko predmet presoje pred instančnimi sodišči preko rednih in izrednih pravnih sredstev. Če obstaja dvom v sodničino nepristranskost, ga predlagatelj lahko uveljavlja z zahtevo za njeno izločitev. Vendar pa dejstvo, da s predlogi za njeno izločitev do sedaj ni uspel, prav tako samo po sebi ne pomeni, da je pristranska tudi predsednica sodišča, ki je o predlogih odločala v okviru svojih zakonskih pristojnosti. Če se predlagatelj z njeno odločitvijo ne strinja, to še ne pomeni, da je ta napačna.

9. Pravilnost postopanja sodišč v pravdnem in kazenskem postopku, v katerem kot pravdna stranka in kot obdolženka nastopa A. A., ki jo predlagatelj zastopa, je prav tako lahko predmet presoje s pravnimi sredstvi v teh postopkih. Gre za konkretna ravnanja v konkretnih sodnih postopkih, ne pa za zunanje okoliščine, ki bi lahko utemeljevale dvom v nepristranskost odločanja o predlogu za kaznovanje odvetnika. Teza, da zaradi domnevno nepravilnih postopanj v drugih postopkih mariborska sodišča ne bi mogla nepristransko odločiti o takem predlogu, je zgrešena. Ob takem razlogovanju namreč o predlogu za kaznovanje odvetnika nikoli ne bi moglo objektivno nepristransko odločiti sodišče, pred katerim ta odvetnik nastopa v (katerih koli) sodnih postopkih, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti. Okoliščina, da sodišče v postopku postopa nepravilno, še ne pomeni, da je že zaradi tega pri odločanju tudi pristransko.

10. Navedeno pomeni tudi, da so izsledki analiz iz prispevkov v literaturi, na katere se predlagatelj sklicuje in ki se nanašajo na višji delež nepravilnih odločitev mariborskih sodišč v primerjavi z ostalimi, za namen delegacije pristojnosti nerelevantni.

11. V sfero vprašanja o pravilnosti odločanja sodišča sodi tudi predlagateljev očitek o domnevni neopravi predhodnega preizkusa predloga za kaznovanje, ki po prej obrazloženem ne more biti odločilen za odločitev o delegaciji pristojnosti.

12. ZPP v tretjem odstavku 109. člena določa, da se predlog za kaznovanje dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Zakonodajalec je s tem preprečil, da bi o kaznovanju tistega, ki žali sodnika, odločal sam sodnik oziroma senat, na katerega je neposredno naslovljena žalitev, saj v tem primeru ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave.1 Očitno pa zakonodajalec ni bil mnenja, da o predlogu za kaznovanje že a priori ne more objektivno nepristransko odločiti noben sodnik krajevno pristojnega sodišča, saj v teh primerih ni predpisal obvezne delegacije pristojnosti.

13. Edini predlagateljev argument, ki bi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča lahko imel težo, je njegov dvom, da bi o predlogu za kaznovanje lahko nepristransko odločali sodniki istega oddelka, ki delajo v isti stavbi kot sodnica, ki je predlagala kaznovanje. Vendar pa predlagatelj ne izkaže, da bi prav pri vseh teh sodnikih šlo za tesnejše, prijateljske odnose, ki bi presegali običajno poznanstvo in profesionalno kolegialnost v širšem delovnem okolju (njihovo „povezanost“ utemeljuje z istimi dejstvi, ki so po obrazloženem nerelevantna, ne pa z drugimi okoliščinami, na primer z intenzivnejšim, tudi zasebnim prijateljevanjem, ipd.), upoštevaje tudi to, da gre pri Okrožnem sodišču v Mariboru gre za večje sodišče, zaradi česar ne gre že po naravi stvari za večjo medsebojno povezanost zaposlenih na njih. Z institutom možnosti izločitve konkretnega razpravljajočega sodnika pa je onemogočeno, da bi morebitne tesnejše vezi med določenimi posamičnimi sodniki ali drugimi osebami vplivale na objektivno nepristranskost sojenja.

14. Ker predlog za določitev pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

1 Tako je presodilo Ustavno sodišče v zadevi U-I-51/16, Up 185/14 z dne 28. 9. 2016. Glej tudi predlog novele ZPP-E v Poročevalcu DZ, EVA: 2013-2030-0093, str.136.