Jedro

V skladu z določbo 23. člena ZDSS, po katerem delovno sodišče ni vezano na tožbeni zahtevek, je sodišče lahko odločilo le o zakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki jih je tožnica priložila tožbi. Ker je tožnica tekom pravde svojo tožbo razširila s pavšalnim zahtevkom, da se "v celoti spoštuje pogodba o zaposlitvi z dne 10.9.1998", sodišče pa je o takem nejasnem zahtevku odločalo ter samo ugotovilo obstoj delovnega razmerja, toženi stranki pa naložilo vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo plače za III. tarifni razred po kolektivni pogodbi dejavnosti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in plačilo davkov in prispevkov, je storilo bistveno kršitev postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 190. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki od 2 do 4 izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v 1. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo ugotovitvena sklepa tožene stranke z dne 26.9.1998 in z dne 30.10.1998, s katerima je tožena stranka ugotavljala, da tožnica pri njej ni bila v delovnem razmerju in hkrati ugotovilo obstoj tožničinega delovnega razmerja za čas od 8.10.1998 do 10.2.1999 ter toženi stranki naložilo, da za čas od 26.9.1998 do 10.2.1999 tožnici vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ji za čas od 1.9.1998 do 10.2.1999 izplača plačo v višini III. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov. Pri tem je ugotovilo, da je tožnica z 10.8.1998 pri toženki nastopila delo v smislu delovnega razmerja za določen čas šest mesecev in redno delala vse do 25.9.1998, ko jo je toženka odslovila z neutemeljenim očitkom, da ji delovno razmerje zaradi zavlačevanja podpisa pismene pogodbe o zaposlitvi ni nastalo. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da zaradi nepodpisa pismene pogodbe o zaposlitvi tožnica delovnega razmerja ni sklenila. Istočasno pa graja ravnanje prvostopnega sodišča, ki je dopustilo obravnavo tožbe brez določne opredelitve zahtevka, potem pa samo odločilo o toženkinih obveznostih, o katerih se toženka v postopku sploh ni mogla izjaviti, saj je bila takšna sodba zanjo presenečenje. V odgovoru na pritožbo je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Glede na določbe 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), da tožniku v tožbi, s katero izpodbija dokončne odločbe delodajalca, ni potrebno postaviti določnega zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko prvostopno sodišče na podlagi tožničine tožbe razsodilo le o toženkinih ugotovitvenih sklepih z dne 26.9.1998 in 30.10.1998, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni nastalo. Glede na vsebino tožbe in glede na dejstvo, da je tožnica ta sklepa priložila tožbi, se je lahko štelo, da je le-to vprašanje predmet spora. Tekom postopka je tožnica smiselno razširila tožbo tako, da sodišče odloči, "da se v celoti spoštuje pogodbo o zaposlitvi z dne 10.8.1998". Tak poskus opredelitve zahtevka pa presega vsebino spora o dokončni odločbi delodajalca iz 23. čl. ZDSS, saj gre istočasno za vprašanje obsega pravic, zlasti še, ker naj bi stranki v tem primeru sklepali pogodbo o zaposlitvi s polovičnim delovnim časom. Zato bi morala v tem delu tožnica postaviti določen zahtevek v smislu določb 1. odst. 190. čl. ZPP, ki bi bil jasno opredeljen tako glede vrste pravic iz pogodbe o zaposlitvi, kot tudi glede obsega teh pravic. Le o tako opredeljenem zahtevku bi se lahko tudi tožena stranka določno izjavila in glede njega tudi s svoje strani uveljavljala vse procesne pravice. Ker je prvostopno sodišče v tem delu vzelo v obravnavo tožničino tožbo brez ustrezne opredelitve zahtevka, tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila s tem storjena bistvena kršitev pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker pa je potem sodišče v tč. 2 do 4 izreka samo razsodilo mimo opredelitve tožničinega zahtevka, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se v tem delu sodba v primerjavi s tožničinim zahtevkom sploh ne da preizkusiti, pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se tožena stranka o tem, o čemer je sodišče odločilo, v postopku ni mogla izjaviti. Glede na povedano je bilo potrebno na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo v tč. 2 do 4 izreka razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče v smislu poprave tožbe tožnico pozvati k ustrezni konkretizaciji zahtevka, ali ji pri tem neposredno samo pomagati. Šele po ustrezni opredelitvi zahtevka tako glede vrste, kot glede obsega pravic, bo lahko stekel postopek v odvisnosti od stališča tožene stranke do tako opredeljenega zahtevka. Glede razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 26.9.1998 in 30.10.1998, ki sta bila vse od začetka predmet tega spora, pritožba ni utemeljena. Med pravdnima strankama v bistvu ni bilo sporno, da je bil med njima v mesecu avgustu 1998 dosežen dogovor o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas in da je tožnica v smislu tega dogovora tudi nastopila delo ter ga potem opravljala vse do 25.9.1998, tožena stranka pa je tožnico v tem času prijavila v socialna zavarovanja in ji zagotovila vpis delovne dobe v delovno knjižico. Tako so bili podani vsi elementi pogodbe o zaposlitve iz 11. in 12. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) oz. elementi delovnega razmerja, ki je bilo v tem času tudi realizirano. Zato je tožena stranka v izpodbijanih sklepih zmotno ugotovila, da delovno razmerje s tožnico ni nastalo in obstajalo. Glede na to je prvostopno sodišče izpodbijana ugotovitvena sklepa utemeljeno razveljavilo. Pomanjkanje pismenosti pogodbe o zaposlitvi je bila sicer napaka, ki pa za nazaj ni mogla povzročiti neobstoja delovnega razmerja, temveč bi lahko imela posledice na obstoj delovnega razmerja le za naprej, kolikor bi bila za nesklenitev pismene pobodbe o zaposlitvi dejansko odgovorna tožnica in kolikor bi takšne posledice z ustrezno pravno opredelitvijo tožena stranka pravočasno ugotavljala (7. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR).