Jedro

Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost), oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Tudi če pismo odvetniku potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je kupoprodajna pogodba in pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 30. 1. 2017, sklenjena med tožečo stranko: A. A., ..., in toženo stranko: B. B., ..., nična in nima pravnih posledic (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini k. o. ..., stavba 191, del stavbe 2 (ID 000) vknjižila tožeča stranka kot lastnik do celote (1/1), sicer bo sodba, izdelana v tej zadevi, nadomestila takšno listino (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini5.699,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožba je nesklepčna, ker iz dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica v tožbenih navedbah govori o navidezni pogodbi, zahtevek pa se glasi na ničnost pogodbe. Sodišče je napačno povzelo sodbi Vrhovnega sodišča. Uveljavljeno stališče je, da navidezna pogodba ni nična, ampak je neobstoječa (VSL sklep II Cp 884/2019 in VSL sodba I Cp 451/2019). Sodišče je brez argumentirane obrazložitve zavrnilo vpogled v pisni izjavi prič C. C. in D. D. Obrazložitev, da njuna izjava ne bi vplivala na odločitev, je površna, vsebinsko zgrešena in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je bila na tožnico vknjižena brezplačna služnost stanovanja, do določbe o predkupni pravici in do določbe, da je cena določena ob upoštevanju dejstva, da tožnici grozi izvršba. Sodišče je kot dokaz upoštevalo kupno pogodbo z dne 11. 7. 2008, čeprav je bila predložena prepozno in je toženec opozoril na prekluzijo. Sodišče se ni opredelilo do toženčevega dokaza, in sicer izpisa Portala Prostor, kjer je stanovanje ovrednoteno na znesek 31.997 EUR. Vrednost stanovanja bi morala biti ugotovljena s cenilcem. Sodišče ni uporabilo zvočnih posnetkov z obrazložitvijo, da je to poseg v osebnostne pravice. Ustavno sodišče je ugotovilo, da zvočni posnetki v stanovanju med partnerji ne pomenijo posega v zasebno pravico iz 35. člena Ustave. Toženec ni nasprotoval dokazu tožnice, ki je zvočno snemala toženca brez njegove vednosti, zato bi moralo sodišče presojati tudi zvočne posnetke. Sodišče ni celovito ocenilo pričanja E. E., ni presojalo, da je toženec v celoti izpolnil pogodbena določila in dejstva, da tožnica plačuje polovico mesečnih stroškov. Tudi izpiskov tožničine elektronske pošte, ki jih je v spis vložil toženec, sodišče ni presojalo. Priča F. F. je povedal, da da mu je toženec rekel, da bo kupil stanovanje od takratne partnerice. Sodišče meni, da ni verodostojen, ker ni vedel, kdaj sta se pogovarjala s tožencem. Ni vedel letnice, iz pričevanja pa izhaja, da je bilo to pred sklenitvijo pogodbe. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je arbitrarna. Nobena izmed tožničinih prič ni nikoli govorila s tožencem, vse so povedale le to, kar jim je povedala tožnica. E. E. je potrdila, da so vsa določila v pogodbi resnična in odraz njune volje. Toženec ni bil zainteresiran za sklenitev posojilne pogodbe, tožnica je bila brezposelna in v dolgovih, denarja mu ne bi mogla vrniti. Tožnica je prebrala pogodbo in je vedela, kaj podpisuje. Po ohladitvi odnosov je začela snovati, kako bi stanovanje dobila nazaj, kar izhaja iz e pošte osebi G. in pisma odvetniku H. Namen navideznega posla je prikrivanje drugega posla, ki ga stranki prikrivata zaradi neke konkretne koristi ali kakšnega drugega razloga. V konkretnem primeru ni razlogov, da bi stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, če je bil njun osnovni namen zavarovanje posojila. V takem primeru bi morala obstajati druga posojilna pogodba ali pa pogodba s povratnim odkupom, ki pa ne obstajata. Toženec ni vedel, da gre za navidezno pogodbo, celo notarka mu je zatrdila, da je stanovanje po podpisu pogodbe njegovo. Navidezna pogodba predstavlja strinjanje strank o njeni navideznosti. Tožnica se ne more sklicevati na bistveno zmoto, saj je vedela, kaj podpisuje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je tožnica uspela le v eni točki tožbenega zahtevka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških, ki jih je toženec priglasil v stroškovniku zaradi po krivdi pooblaščenke tožnice odpadle obravnave.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča je pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvene kršitve določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožnik uveljavlja z navedbami, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, niso utemeljeni. Uradni pritožbeni preizkus nadalje pokaže, da sodišče tudi ni storilo drugih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Pretežni del pritožbenih navedb predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa očita nesklepčnost tožbe in več procesnih kršitev. Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

Glede nesklepčnosti

6. Res je sicer, da navidezna pogodba (50. člen Obligacijskega zakonika - OZ) ni nična, ampak je neobstoječa, vendar je že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na relevantno sodno prakso1 pravilno pojasnilo (6. točka obrazložitve), da slednja dopušča postavitev zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe. Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo odločbi Vrhovnega sodišča, je nekonkretiziran in že zato neutemeljen, s sklicevanjem na iz konteksta iztrgan del obrazložitve odločbe VSL II Cp 884/2019 pa pritožnik tudi ne more uspeti.

Glede procesnih kršitev

7. Neutemeljen je najprej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez argumentirane obrazložitve zavrnilo vpogled v pisni izjavi prič C. C. in D. D., saj nasprotno izhaja iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 29. 10. 2021 (list. št. 245). Pisni izjavi prič, ki se v spisu nahajata na prilogah B 34 in 35, je sodišče vpogledalo, kar je razvidno tudi iz 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Iz omenjene točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki so bili pridobljeni z zvočnimi posnetki, posnetimi brez vednosti preostalih vpletenih, ker predstavljajo poseg v osebnostne pravice. Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi upravičile2 poseg v pravico do zasebnosti, je pravilen in ga pritožbene navedbe ne morejo omajati, še posebej ne s trditvijo, da je Ustavno sodišče z odločbo Up 472/02 ugotovilo, da zvočni posnetki v stanovanju med partnerji ne pomenijo posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. To namreč ni res.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev pravila o prekluziji, ker je kot dokaz upoštevalo kupno pogodbo z dne 11. 7. 2008, čeprav jo je tožnica vložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku tožnici podelilo rok 15 dni, v katerem se lahko izjavi o dokazih, ki jih je prejela na prvem naroku, in predlaga tudi ustrezne dokaze. Predložena kupna pogodba z dne 11. 7. 20083 je v zvezi z na prvem naroku predloženim dokazom toženca, in sicer izjavo I. I. z dne 17. 6. 2019, ki potrjuje, da je prodala stanovanje v istem bloku v letu 2015 za kupnino 28.000 EUR.

Glede pritožbenega očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

10. Sodišče druge stopnje tudi ta očitek zavrača. Pritožbene trditve, da se sodišče ni opredelilo do posameznih določb sporne pogodbe in do nekaterih dokazov, izražajo le nezadovoljstvo toženca s tem, kakšno dokazno težo je sodišče prve stopnje dalo posameznim izvedenim dokazom.

11. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila dne 30. 1. 2017 sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti (v nadaljevanju pogodba) navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Tožnica je trdila, da sta bila v času sklenitve pogodbe s tožencem v partnerski zvezi, sama pa je bila v dolgovih. Za poplačilo dela dolgov ji je toženec posodil 15.000 EUR, v izogib morebitni izvršbi na stanovanje pa sta se dogovorila, da skleneta navidezno pogodbo, ko bo tožnica vrnila 15.000 EUR, pa bo stanovanje prepisano nazaj na tožnico. Toženec je trdil nasprotno, in sicer, da pogodba odraža njuno pravo voljo, da kupnina predstavlja tržno vrednost stanovanja po GURS, da je plačal davek in da, če bi bil dogovor res tak, kot trdi tožnica, bi obstajal v ozadju še zapis njune prave volje.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti pa na podlagi izpovedbe notarke E. E., ki je bila edina prisotna ob neposrednem dogovarjanju pravdnih strank, prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost) oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Ni res, kot trdi pritožnik, da je notarka potrdila, da so vsa določila v pogodbi odraz prave volje pravdnih strank. Nasprotno, povedala je, da ni bila naklonjena sklepanju take pogodbe, vendar sta oba vztrajala pri tem, da pa je bilo izrecno rečeno, da bo tožnica, ko bo imela dovolj denarja, stanovanje odkupila od toženca nazaj. Povedala je tudi, da je sama vztrajala pri vpisu služnosti stanovanja, ker se je bala, da bo tožnica ostala na cesti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v celoti, torej tudi v delu vpisane služnosti, sledilo izpovedbi priče E. E., je neutemeljen pritožbeni očitek, da se do vknjižene brezplačne služnosti stanovanje ni opredelilo. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče E. E. ocenjevalo le „v fragmentu“, ni utemeljen. Izpovedba je ocenjena celovito (18. točka obrazložitve) in kritično, tudi glede njene kasnejše izjave, da je stanovanje od toženca.

13. Pritožba ne vzbuja nobenega dvoma niti v dokazni zaključek glede elektronskega sporočila tožnice prijateljici G. Tudi po presoji sodišča druge stopnje to sporočilo, ki omenja izpodbijanje pogodbe, ki bo omogočilo, da bo stanovanje spet uradno od tožnice, govori v prid tožničinih trditev o navideznosti pogodbe. Tudi če pismo odvetniku H. potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje. Pritožbeni očitek, da je ta dokaz sodišče prve stopnje ocenilo selektivno, ni utemeljen, tudi zato, ker je upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica v njem ne omenja navidezne pogodbe, vendar ga je ocenilo v povezavi z drugimi dokazi.

14. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo tudi pisne izjave in izpovedbe številnih prič, ki so potrdile, da jim je tožnica povedala, da gre za posojilo in da je pogodba predstavljala le „zavarovanje“ posojila. Res je, da je večina prič izpovedala le to, kar jim je povedala tožnica, vendar to še ne pomeni, da nimajo nobene dokazne teže. V skrbni dokazni oceni, skladni z napotkom iz 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe oziroma izjave povezalo v celovito dokazno oceno z drugimi dokazi, to je z izpovedbo notarke E. E., pa tudi z njenim elektronskim sporočilom tožnici z dne 17. 5. 2017 (v katerem notarka tožnico opozarja, da v primeru osebnega stečaja tvega izpodbijanje spornega pravnega posla in vrnitev stanovanja v stečajno maso in celo kazenski postopek zaradi namernega izigravanja upnikov). K prepričljivi dokazni oceni prispeva tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je cena stanovanja v pogodbi nelogično nizka, saj je stanovanje tožnica kupila za 46.000 EUR, ga obnovila in kasneje s sporno pogodbo prodala za 30.000 EUR, pri čemer je v tej kupnini služnost že ovrednotena na 10.000 EUR4. Pritožbena navedba, da bi morala biti vrednost stanovanja ugotovljena s sodnim cenilcem, ni utemeljena.

15. Tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je toženec izpolnil vsa pogodbena določila, da tožnica plačuje polovico mesečnih stroškov in da je bila v pogodbi dogovorjena predkupna pravica, ne vzbujajo nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bo toženec kasneje tožnici vrnil stanovanje in da je pogodba sklenjena le navidezno.

16. Nazadnje je pritožba neutemeljena tudi v delu, kjer graja odločitev o stroških postopka. Zaradi zavrnitve zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine niso nastali nobeni posebni stroški, zato je sodišče prve stopnje odločitev, da mora toženec tožnici povrniti vse stroške pravdnega postopka, lahko oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. Na pravilnost odločitve o stroških postopka ne vpliva niti pritožbena trditev, da ni bilo odločeno o separatnih stroških, ki jih je toženec priglasil v svojem stroškovniku. Stroški odpadlega naroka tožnici niso bili priznani.

17. Zaradi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 55/2016 z dne 8. 9. 2016 ter sklep VSL II Cp 884/2019 z dne 9. 10. 2019. 2 V skladu z izhodišči sodne prakse je poseg v pravico do zasebnosti dopusten le, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, mora imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02 z dne 7. 10. 2004). 3 Iz katere je razvidno, za kakšno ceno je tožnica sporno stanovanje kupila. 4 Preostali del kupnine predstavlja 15.000 EUR, s katerimi je toženec poravnal tožničine dolgove, 5.000 EUR pa posojilo toženca tožnici, ki se pobota z delom kupnine.