Jedro

Obogatitvenega zahtevka kot posledico nične pogodbe ne more uveljavljati stranka, ki v tem pogodbenem razmerju ni bila udeležena.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zneska 5.079,11 EUR s pripadki ter mu naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 529,42 EUR.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ''v celoti ugodi pritožbenim razlogom'' oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da za odločitev ni bistvena ugotovitev sodišča, da je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje sporno kreditno pogodbo ocenjevala izven pooblastil 48. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Agencija je ugotovila, da je podan sum storitve kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe in nevestnega gospodarjenja. Kaznivo dejanje pa ne more biti pravna in dejanska podlaga za nastanek civilnopravnega razmerja. V nadaljevanju pritožba podaja izračune, ki dokazujejo, da je šlo za nezakonito dvojno oziroma celo trojno valorizacijo. Pritožba graja stališče sodišča, da ni podane aktivne legitimacije, saj tožnik ne zahteva celih 157.430,32 din (SIT), ki jih je toženec pridobil neupravičeno, temveč le znesek 20.040,88 SIT (157.430,32 SIT x 0,1273), kot bi zanj znašal izplen iz stečajne mase. Iz istega razloga naj bi bilo zmotno tudi stališče sodišča, da je tožba nesklepčna.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača očitke pritožbe ter priglaša stroške sestave odgovora in sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da sta tožnikov nekdanji delodajalec, družba S, p.o., K, ki je od leta 1993 v stečajnem postopku, in toženec 25.4.1991 sklenila kreditno pogodbo, ki naj bi bila zaradi dvojne valorizacije v obrestnem delu nična. Z vračilom celotnega kredita se je toženec po zatrjevanju tožnika neutemeljeno obogatil za znesek

157.430,32 SIT, stečajna masa pa je temu ustrezno nižja.

Glede na navedeno tožnik zahteva plačilo zneska v takšnem odstotku, kot bodo poplačane terjatve delavcev v stečajnem postopku.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zaradi nesklepčnosti oziroma pomanjkanja aktivne legitimacije utemeljeno zavrnilo. V skladu z določbo 104. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR), ki ureja pravne posledice nične pogodbe, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Ustrezen kondikcijski zahtevek v svojo korist bi lahko uveljavljala kvečjemu družba S p.o. K, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav nikakršne podlage ni za to, da bi vrnitev sredstev lahko zahteval tožnik, ki v pogodbenem razmerju ni bil udeležen. Takšnega stališča ne spremeni niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožnik zahteva le toliko, kot bi dobil, če bi se ta sredstva znašla v stečajni masi. Po povedanem je odveč tudi pritožbeno sklicevanje na ugotovitve Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje in s tem povezano razpravljanje, ali je bila kreditna pogodba veljavno sklenjena ali ne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenih dejstev naredilo pravilen materialnopravni zaključek. Pritožba sodišču sicer očita, da je pri tem zagrešilo procesne kršitve, ki pa jih ne konkretizira. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo le glede kršitev iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami; ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker takšnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 155. in 1. odst. 165. čl. ZPP.

Toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel h hitrejši rešitvi zadeve, zato svoje pritožbene stroške nosi sam.