Jedro

V zadevi je sporen tožnikov položaj rezidenta Slovenije v davčnem letu 2013 do 28. 8. 2013. V vsebinskem pogledu gre (zgolj) za ugotavljanje tožnikovega rezidentskega statusa in ne za uveljavljanje upravičenj na podlagi določb relevantne konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Zato (še) ni podlage za ugotavljanje rezidentskega statusa z uporabo določb konvencije, temveč se o vprašanju rezidentstva odloča izključno po določbah ZDoh-2. Pri tem med strankama ni spora o tem, da je imel tožnik do 28. 8. 2013 uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. To pomeni, da je bil do tega dne po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 davčni rezident Slovenije. Rezidentski status v Nemčiji, ki ga tožnik dokazuje (šele) v tožbi, na ugotavljanje statusa rezidenta v Sloveniji, ki se opravi po slovenskih predpisih, ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo na zahtevo tožnika v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa odločil, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 17. 3. 2013 dalje šteje za rezidenta Slovenije.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 24. 12. 2013 dal vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa za davčno leto 2013, v kateri je navedel, da je v letu 2013 izpolnil pogoje za davčno nerezidentsvo v Republiki Sloveniji, ker je sprejel službo v Nemčiji in se zato odselil iz Slovenije. Navedel je še, da se je iz Slovenije odselil za pet let; da ima stalno prebivališče v Sloveniji, a običajno biva v Nemčiji; da je obdržal slovensko vozniško dovoljenje, potni list in bančne račune. V tujini se mu bo pridružila tudi družina, žena in trije otroci. V tujini živi v najetem stanovanju, premoženja v tujini nima. V tujini ima sklenjeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in odprt bančni račun, včlanjen pa je tudi v rekreacijsko društvo. Potrdila o rezidentskem statusu v Nemčiji tožnik ni predložil. Glede na navedene okoliščine ter ob upoštevanju določb Vzorčne konvencije OECD o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja iz leta 2003 in določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) davčni organ meni, da je odločitev o tožnikovem rezidentskem statusu za davčne namene enaka, če se presoja po nacionalni zakonodaji ali pa po določbah Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med Slovenijo in Nemčijo (v nadaljevanju Konvencija). Glede ureditve v 6. členu ZDoh-2 pa ugotavlja, da so vsi kriteriji za določitev rezidentskega statusa enakovredni ter da se posameznik šteje za rezidenta Slovenije, če izpolnjuje katerikoli pogoj iz tega člena. In ker ima tožnik v Sloveniji na razpolago prebivališče, kjer prebiva tudi njegova družina, se v skladu s 4. točko 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta za davčne namene tudi v obdobju, ko se je izselil iz Slovenije zaradi zaposlitve v tujini, to je od 17. 3. 2013 dalje.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na obdobje od 28. 8. 2013 odpravil ter v tem delu zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Sloveniji 28. 8. 2013, zato je vsaj do tega dne izpolnjeval pogoj za davčno rezidentstvo v Sloveniji, in sicer po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Od tega dne dalje pa po mnenju organa druge stopnje dejansko stanje (glede središča tožnikovih osebnih in ekonomskih interesov) ni razčiščeno do te mere, da bi bilo mogoče presoditi pravilnost odločitve, zato se izpodbijana odločba za obdobje od 28. 8. 2013 odpravi in zadeva v tem delu vrača v ponovni postopek.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo tudi v delu, ki se nanaša na obdobje do 28. 8. 2013. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe in predloge. Navaja, da je vlogo oddal na predpisanem obrazcu, kjer je navedeno, da se dokazilo o rezidentstvu v tuji državi predloži na zahtevo davčnega organa. Prvostopni organ tega ni nikoli zahteval. Je pa tožnik v pritožbi predlagal dokaze, na podlagi katerih bi lahko organ druge stopnje ugotovil, da je tožnik rezident Nemčije, vendar jih drugostopni organ ni izvedel. Tožnik je zato pridobil ustrezno potrdilo in ga prilaga tožbi. Tožnik navaja še, da družina še vedno živi v Nemčiji, kjer sta zaposlena oba z ženo, pa tudi otroci se šolajo v Nemčiji.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Poudarja, da tožnik v davčnem postopku ni predložil potrdila, da ga tuja država šteje za svojega davčnega rezidenta. Priložil je le potrdilo o oddaji napovedi za odmero davka od dohodka, ki pa ni ustrezno dokazilo. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporen tožnikov položaj rezidenta Slovenije v davčnem letu 2013 le še do 28. 8. 2013, saj je drugostopni organ izpodbijano odločbo za obdobje od 28. 8. 2013 zaradi ne dovolj razjasnjenih dejanskih okoliščin odpravil in v tem delu zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje. V vsebinskem pogledu pa gre (zgolj) za ugotavljanje tožnikovega rezidentskega statusa in ne za uveljavljanje upravičenj na podlagi določb Konvencije. Zato po presoji sodišča (še) ni podlage za ugotavljanje rezidentskega statusa z uporabo določb Konvencije, temveč se o vprašanju rezidentstva odloča izključno po določbah ZDoh-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa. Konkretno gre za določbe 6. člena ZDoh-2, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so navedeni v nadaljnjih petih točkah, in med katerimi je na prvem mestu pogoj uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji.

8. Med strankama ni spora o tem, da je imel tožnik do 28. 8. 2013 uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar pomeni, da je bil po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 do tega dne rezident Slovenije, kot se to pravilno in skladno s spisi ugotavlja v izpodbijani odločbi. Zato je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, medtem ko tožbenim navedbam ni mogoče slediti. Slediti jim ni mogoče niti po tem, ko je tožnik tožbi priložil potrdilo o davčnem rezidentstvu s strani nemških davčnih organov. Rezidentski status v Nemčiji, ki ga tožnik dokazuje (šele) v tožbi namreč, kot že rečeno, na ugotavljanje statusa rezidenta v Sloveniji, ki se opravi po slovenskih predpisih, ne vpliva. Obenem pa držijo tudi navedbe tožene stranke o tem, da tožnik dokazila o statusu rezidenta v Nemčiji v davčnem postopku ni predložil in da gre zato pri predloženem potrdilu za tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

9. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.