Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka na izvedensko mnenje izvedenca za splošno kirurgijo in travmatologijo podala pripombe. Iz vloge tožene stranke namreč izhaja, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in da je že predhodno predlagala zaslišanje tožnikovega nadrejenega, ki bi pojasnil, da mu tožnik po vrnitvi z misije ni dostavil zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajale omejitve vojaških nalog. Zato se tožena stranka ne strinja z izvedenčevo oceno tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajnih posledic in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišati, ne pa da je pri odločitvi upoštevalo mnenje, s katerim se tožena stranka ne strinja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.531,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 do plačila v roku 15 dni (1. odstavek točke I izreka), v presežku, za znesek 9.676,10 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.923,85 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je ves čas postopka opozarjala, da toženka ni pravočasno trdila, da naj bi tožnik prejel 9.180,44 EUR iz naslova police nezgodnega zavarovanja, za katero naj bi premijo plačevala sama. Ker pravočasnih trditev tožene stranke ni bilo, sodišče od zavarovalnice ne bi smelo zahtevati predložitve zavarovalne police nezgodnega zavarovanja, če pa bi tak dokaz postavila toženka, bi ga moralo zavrniti. Tudi zaslišanje priče A.A. je predlagala prepozno, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vpogledati v pričino izjavo z dne 30. 7. 2013. Tudi če bi sodišče pravilno odmerilo odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo, da bi se torej znesek 9.180,44 EUR smel upoštevati, pa je sodišče prve stopnje napačno izračunalo zakonske zamudne obresti, posledično pa tudi napačno valoriziralo ta znesek, saj je program Vrhovnega sodišča RS za izračun obresti napačno uporabilo. Ne drži tudi trditev sodišča prve stopnje, da je prisojena odškodnina uvrščena v meje odškodnin za podobne poškodbe, tako da je tožnik upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz naslova telesnih bolečin, odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota pa je 14.500,00 EUR.

Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj predpravdni odškodninski zahtevek brez dvoma sodi med pravno priznan strošek, ker je njegov namen doseči mirno rešitev spora. Zato ni pomembno, da vložitev predpravdnega zahtevka ni pogoj za sodno varstvo. Tako tožniku iz tega naslova pripada 500 točk po OT. Končno poročilo stranki je nujno dejanje, tožnikovi dokazni predlogi niso le kratki dopisi, poti iz B. do C. in nazaj ni mogoče opraviti v 2,5 urah, tožnik pa je upravičen najmanj do povračila stroškov javnega prevoza. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov toženke, saj bi ji smelo za obravnavo dne 31. 8. 2011 priznati le 200 točk po OT.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in nezakonita, saj bi moralo v skladu s 1. odstavkom 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP prvenstveno zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D.D. in ga neposredno zaslišati, ne pa kljub pripombam tožene stranke njegovo mnenje v celoti povzeti in na njegovi podlagi dosoditi tožniku odškodnino za nematerialno škodo. Po oceni pritožbe si je sodišče prve stopnje napotek pritožbenega sodišča razlagalo napačno, saj pritožbeno sodišče ni menilo, da pripomb tožene stranke na navedeno mnenje ni potrebno upoštevati, temveč, da se novega izvedenca lahko postavi le v primeru, da se pomanjkljivosti ali dvom ne moreta odpraviti z zaslišanjem dr. D.D.. Tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je zagrešilo v pritožbi tožene stranke zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je o zadevi preuranjeno odločilo, saj dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

6. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 76/2014 z dne 3. 7. 2014 je ugodilo pritožbi tožeče stranke. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 14/2012 z dne 17. 9. 2013 je v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da naj se opredeli do izvedenskih mnenj in pojasni, na podlagi katerega je tožniku dosodilo odškodnino. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca D.D., dr. med., spec. kirurga, neposredno zaslišati in ne pa postaviti drugega izvedenca. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, ali je bila tožniku zavarovalnina izplačana na podlagi zavarovanja odškodninske odgovornosti tožene stranke in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer naj bo vračunanje delne izpolnitve izvedeno skladno z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovilo vse že izvedene dokaze, po uradni dolžnosti pridobilo zavarovalno polico nezgodnega zavarovanja št. ..., zaslišalo tožnika in odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je tožniku dosodilo znesek 1.531,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku, za znesek 9.676,10 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Predmet spora je odškodnina za nematerialno škodo. S pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. P 240/2008 z dne 31. 8. 2011 je bila ugotovljena odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo. Dne 12. 8. 2006 je službeni pes ugriznil tožnika, ki je bil član slovenske vojaške misije v E. kot vodnik službenega psa.

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 29 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in obširno pojasnilo, zakaj je upoštevalo pisno izjavo A.A.. Tožena stranka je že pred prvim narokom za glavno obravnavo v spis vložila dopis Zavarovalnice F. tožniku z dne 12. 10. 2009 in s pripravljalno vlogo z dne 20. 10. 2010 sodišču tudi sporočila, da je imela s to zavarovalnico sklenjeno zavarovalno pogodbo, na podlagi katere je bila tožniku izplačana zavarovalnina v znesku 9.180,44 EUR ter predlagala, da se ta znesek všteje v morebiti dosojeno odškodnino v valorizirani vrednosti. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2011 zatrjeval, da ni šlo za zavarovanje pred odgovornostjo, ampak za nezgodno zavarovanje, ki ga je plačeval tožnik sam, na to pa je tožena stranka navedla, da bo predložila pojasnilo zavarovalnice, iz katerega naslova je bila zavarovalnina tožniku izplačana. Dne 27. 5. 2011 je tožena stranka s pripravljalno vlogo predložila dopis zavarovalnice z dne 12. 10. 2009 tožniku, da mu je bila dne 28. 9. 2009 po zavarovalni polici plačana zavarovalnina v znesku 9.180,44 EUR po polici št. ... in dopis zavarovalnice z dne 20. 5. 2011, s katerim je ta toženi stranki pojasnila, da je bil odškodninski zahtevek tožnika rešen po polici nezgodnega zavarovanja MORS št. ... in da je bil odškodninski zahtevek postavljen po tej polici in ne po individualni polici tožeče stranke. Tožena stranka je predlagala še zaslišanje A.A..

9. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka ni pravočasno trdila, da naj bi tožnik prejel 9.180,44 EUR iz naslova police nezgodnega zavarovanja, za katero je premijo plačevala tožena stranka. Tožena stranka je te trditve postavila že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ker pa je tožnik trdil, da mu je bila odškodnina izplačana na podlagi zavarovanja, ki ga je sklenil sam, je tožena predlagala še zaslišanje priče A.A., sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pridobilo še zavarovalno polico št. ... Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo dokaz z vpogledom v izjavo priče A.A. in zavarovalno polico št. …

10. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, da je sodišče prve stopnje napačno valoriziralo znesek 9.180,44 EUR, saj izračun obresti po programu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni pravilen. Sodišče prve stopnje bi moralo v program vnesti dan zapadlosti, ker program avtomatično upošteva prvi naslednji dan, kot prvi dan zamude.

11. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške predhodnega postopka. Skladno z določilom 1. odstavka 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom. Odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik toženi stranki posredoval pred vložitvijo tožbe, ni izdatek, ki je nastal med postopkom in tudi ni nastal zaradi postopka. Poleg tega bi moral tožnik postaviti tožbeni zahtevek za vrnitev teh stroškov, do vrnitve pa bi bil upravičen le, če je kot pogoj za uveljavljanje sodnega varstva predpisano predhodno uveljavljanje pravnega varstva pri delodajalcu. To varstvo pa za odškodninske zahtevke ni določeno.

12. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje izvedenca dr. D.D.. Iz vloge tožene stranke z dne 3. 2. 2012 na l. št. 131 izhaja, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca za splošno kirurgijo in travmatologijo D.D., dr. med, spec. kirurg, na l. št. 119 - 123. Navaja, da je že predhodno predlagala zaslišanje tožnikovega nadrejenega G.G., ki bi vedel pojasniti, da mu tožnik po vrnitvi z misije leta ... ni nikoli dostavil zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajale omejitve vojaških nalog. Zaradi tega se tožena stranka ne strinja z izvedenčevo oceno izvedenca tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajnih posledic in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je pri odločitvi upoštevalo mnenje, s katerim se tožena stranka ne strinja.

13. Kot izhaja iz navedenega sta pritožbi utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pridobi dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca zasliši, program za izračun zakonskih zamudnih obresti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije naj uporabi pravilno in o zahtevku ponovno odloči. 14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.