Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka s tožbo terja od tožene stranke izdatke, ki jih je imela s preživljanjem njenega sina B., ki ga je bila toženka dolžna preživljati. Toženka se tej svoji obveznosti v razmerju do tožeče stranke, ki ni preživninski zavezanec njenega sina B., ne more izogniti s sklicevanjem na preživninsko obveznost sinovega očeta.
Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki plačilo 4.810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2013 dalje do plačila. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 529,16 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.
Zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne bi smelo uporabiti določila 133. člena ZZZDR, ampak določila OZ. Tožnik je popolnoma samovoljno plačeval nekaj, česar ni bil dolžan, zato tega ne more zahtevati nazaj. Tožnik je vztrajal, naj toženkin sin B. živi pri njem, kljub nasprotovanju toženke. Tožnik za B. nikoli ni bil dolžan skrbeti. Toženka si je ves čas prizadevala, da bi sin živel pri njej. Imela je ustrezne prostore in dohodek. Delovanje delavk CSD je nerazumljivo in nesprejemljivo, saj očitno niso podprle toženke in njenih zahtev, ampak so dajale potuho tožniku in B. Sodišče je določilo višino po prostem preudarku. Iz sodbe ne izhaja, koliko naj bi dejansko znašali mesečni stroški, ki naj bi jih imel tožnik z B. preživljanjem. Tožnik stroškov in izdatkov ni nikoli specificiral. V zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima B. očeta, ki je prav tako preživninski zavezanec.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi tožnik zahteva od toženke povrnitev tistega dela stroškov, ki jih je imel s preživljanjem njenega sina B., ki jih je dolžna kriti toženka, česar pa ni storila. Zahtevek torej tožeča stranka uveljavlja na podlagi določbe 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(1) Med pravdnima strankama ni sporno, da se je toženkin sin B. odločil, da bo živel pri tožniku (ki ni njegov preživninski zavezanec), tožnik pa je zanj od julija 2009 dalje, dokler B. ni zaključil šolanja, skrbel in ga vzdrževal. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če se otrok redno šola, pa tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti (123. člen ZZZDR). Toženka je dolžna preživljati svojega sina ne glede na to, da je po njeni odselitvi od tožnika, njen sin še vedno ostal pri tožniku. Izdatke, ki ji je imel tožnik s preživljanjem toženkinega sina, lahko zahteva od toženke, ki je bila svojega sina dolžna preživljati, če so bili ti izdatki potrebni (133. člen ZZZDR). To zakonsko podlago je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi tudi pravilno uporabilo, zato so pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni.
Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da mora toženka tožniku plačati 130,00 EUR mesečnih stroškov, ki jih je imel tožnik z vzdrževanjem njenega sina, v obdobju 37 mesecev. Tožnik je ocenil, da je imel mesečno 550,00 EUR stroškov z B. preživljanjem, kar je sodišče ocenilo za previsok znesek. Od mesečnih stroškov je odštelo štipendijo in otroški dodatek, ki sta ju prejemala tožnik oz. B. Upoštevalo je tudi nižje stroške za prehrano, saj so na tožnikovi kmetiji hrano pridelovali. Pri oceni stroškov je upoštevalo, da je imel tožnik stroške povezane s prevozom v šolo v N., nakupom oblek, obutve in šolskih potrebščin. Ocenjena višina stroškov 130,00 EUR mesečno, kolikor je priznalo prvostopno sodišče, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljiva in primerljiva s stroški, ki jih priznavajo sodišča v podobnih primerih. Pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče ni konkretiziralo stroškov, na katere se znesek nanaša, tožnik pa stroškov ni izkazal z računi, so neutemeljeni. Gre za stroške prehrane, obleke, obutve, prevoza in bivanjske stroške srednješolca, ki se je šolal izven kraja svojega bivanja in za katere je splošno znano, da nastanejo s preživljanjem otrok take starosti, ki se šolajo. Stroški niso ocenjeni visoko. Upoštevaje B. starost in šolanje, prej nizko.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo preživninske zaveze B. biološkega očeta. Tožeča stranka s tožbo terja od tožene stranke izdatke, ki jih je imela s preživljanjem njenega sina, ki ga je bila toženka dolžna preživljati. Toženka se svoje obveznosti ne more izogniti s sklicevanjem na preživninsko obveznost B. očeta. Sodišče je ugotovilo, da je prejela toženka od Javnega sklada RS 1.610,55 EUR, saj B. oče ni plačeval preživnine, zato je namesto njega Javni sklad RS plačeval toženki okoli 90,00 EUR mesečno od julija 2009 do decembra 2010. Od januarja 2011 dalje pa je Javni sklad preživnino nakazoval tožniku. Stroški preživljanja, ki bi odpadli na B. biološkega očeta, so bili tako pokriti s sredstvi, ki jih je plačeval Javni sklad RS.
V izreku o stroških postopka je sodišče naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, v obrazložitvi pa obratno, in sicer naj tožena povrne tožeči (sorazmeren) del stroškov. Zaradi očitnega neujemanja stroškovnega izreka sodbe z obrazložitvijo, bo potrebno ta del sodbe popraviti. Rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela pa bo pričel teči od dneva vročitve popravljenega prepisa sodbe (tretji odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku(2)). Pritožbeno sodišče zato o tem delu pritožbe ni odločalo.
Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), v delu, ki se nanaša na stroške, pa bo potrebno očitno napako najprej odpraviti, rok za pravno sredstvo pa bo pričel teči glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko bo strankam vročen popravljen prepis sodbe (328. člen ZPP).
Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 69/2004, ZZZDR-UPB-1. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 73/2007 – Up-3-45/2008, ZPP